Pages Menu
Categories Menu

Posted on 24.09.18 in Featured, Galerije, Univerze, Video

Izobraževanje učiteljev za izzive prihodnosti

Izobraževanje učiteljev za izzive prihodnosti

Za dobro osvajanje znanja na vseh nivojih izobraževanja je nadvse pomemben tudi način poučevanja, ki poteka v procesu učenec – učitelj, študent – profesor. In kako osvojiti to zanje, te veščine? Z izobraževanjem, ki poteka tako na teoretični kot praktični ravni v okviru Centra za pedagoško izobraževanje (CPI) na Filozofski fakulteti (FF) Univerze v Ljubljani (UL). In ob 40-letnici CPI so pripravili tudi simpozij na temo “Izobraževanje učiteljev za izzive prihodnosti”. Vsi uvodni govorci od prorektorice UL Branke Kalenić Ramšak, dekana FF Romana Kuharja in predstojnice CPI Cirile Peklaj, so poudarjali pomen kakovostnega poučevanja tudi na univerzi, kar naj bi tudi izboljšalo študijski uspeh študentov. Znanje je ena od osnovnih človekovih vrednot, utrjevanje le-tega pa je odvisno od usposobljenega učitelja, ki svobodno z učenci in študenti izbira načine kakovostnega izobraževanja ter ustvarja temelje za obojestransko spoštovanje. CPI je skupnost sodelavcev, ki skrbijo za strokovno izhodišče izobraževanja učiteljev v Sloveniji. Za seznanjanje z novostmi pripravljajo strokovna srečanja, seminarje, poletne šole, vodijo pa tudi evropske projekte, izdajajo publikacije, monografije, priročnike itd.

Osrednja pozornost na simpoziju je pripadla prof. ddr. Barici Marentič Požarnik, ki je tudi začetnica CPI, katerega je vodila z veliko vnemo in pravim pedagoškim erosom. V predavanju se je spomnila vseh minulih štiridesetih let, ko je kot izkušena profesorica s sodelavci utrjevala vlogo in pomen CPI. Začetki izobraževanja so bili težavni, prakse je bilo malo ali nič, specialne didaktike niso bile poznane, le postopoma se je začelo področje širiti in se tudi vedno bolj povezovati z evropskimi strokovnjaki, ki so imeli bolj ustaljene prakse. Začelo se je uveljavljati in širiti pedagoško andragoško izpopolnjevanje, usposabljanje mentorjev za učitelje pa je postopoma postalo utečeno. Danes že obstajajo akreditirani programi iz visokošolske didaktike, mednarodni stiki pa se vedno bolj krepijo. V praksi se že uveljavlja učitelj kot razmišljujoči predavatelj, kot sodelavec vseh članov v nekem univerzitetnem okolju. Kot manko pa še vedno obstajajo neustrezni predpisi na področju pomanjkljivih meril za izvolitev visokošolskih učiteljev, kadrovska podhranjenost in tudi preslabo upoštevanje strokovnega potenciala CPI.

Razgrnila pa je tudi izzive, ki jih sprememba časa nalaga delovanju Centra v prihodnje, kjer ne gre prezreti bogatih izkušenj sodelavcev, skrbi za nenehen dotok novosti na področju izobraževanja profesorjev in utrjevanja pedagoške usposobljenosti univerzitetnega kadra tako na osebni kot sistemski ravni.

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *