Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on 20.02.19 in Featured, Galerije, Inštituti, Video

Kako nas zaznamujejo naši geni?: Kemijski inštitut

Kako nas zaznamujejo naši geni?: Kemijski inštitut

Kemijski inštitut, ki je odprl prostor tudi za širše, interdisciplinarno zastavljene razprave, je gostil strokovnjake, znanstvenike na temo epigenetike. Gre za vprašanja odvisnosti človekovega razvoja od dednosti in/ali okolja. In epigenetika proučujejo kemijske spremebe, ki se dogajajo v molekuli DNA, vendar pa ne vključujejo spremeb v sami genetski osnovi. Zlasti slednje je za znanstvenike sila pomembno, predvsem zaradi stališč etikov, ki vsakršno poseganje v človekovo genetsko strukturo postavljajo pod vprašaj.

Razpravljalci, akademik, prof. dr. Robert Zorec, patofiziolog z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (UL), doc. dr. Luca Lovrečić, genetičarka z Instituta za medicinsko genetiko UKCLJ, prof. dr. Gregor Majdič, endokrinolog in embriolog z Veterinarske fakultete UL in prof. dr. Igor Pribac, filozof, etik s Filozofske fakultete UL, so pojasnjevali zanimanje za raziskovanje epigenetike v uspešnejših inštitutih po svetu, saj naj bi se v prihodnjih desetletjih na osnovi odkrivanja delovanja epigenetskih učinkov v strukturi genoma, lahko razvijal del personalne medicine. Epigenetske spremembe naj bi se povezovale tudi z nastankom tumorjev in prav tu se odpira vprašanje, če bi jih lahko zdravili tudi z epigenetskimi mehanizmi. Raziskovalci v svetu že delajo na tem, a šele čez desetletje in več naj bi bili znani rezultati. Znanstveniki pa si še vedno niso povsem edini glede dednosti vpliva zunanjih, epigenetskih dejavnikov. Ob tej dilemi navajajo primer študije, ki so jo naredili na preživelih in njihovih potomcih ob lakoti, ki so jo Nizozemci doživljali ob koncu 2. svetovne vojne. Kot navajajo, akutno obdobje stradanja naj ne bi spremenilo genov samo pri stradajočih, sporočilo se je preneslo tudi na njihove vnuke. Nek dedni dejavnik naj bi se vtisnil v genom stradajočih in se prenesel naprej v generacije, lakota naj bi se zarisala v “genetski spomin”. Tem interpretacijam so oporekali drugi raziskovalci z mnenjem, da se informacije iz okolja ne morejo prenašati naprej na druge generacije, ampak ostanejo zapisane kot “genetski spomin” v celicah in genomih posameznih organizmov. Raziskovalci pa priznavajo, da je v raziskavah o vplivu epigenetike še veliko nejasnosti.

Dvajseto stoletje je bilo za gene res veličastno obdobje, to stoletje pa obljublja še bolj osupljiv napredek. A ravno ta napredek bo zahteval drugačen razmislek, opozarjajo etiki. Sam “genski determinizem”, poudarjajo, ima lahko nepredvidljive posledice, zato je prav, da se znanstveniki vedno bolj posvečajo raziskovanju epigenetike, ki “gensko determinologijo” nekako mehča.

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *