Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on 27.07.21 in Inštituti, Podjetništvo

Mark Pleško, znanstvenik in podjetnik: Protonska terapija bo dopolnjevala sistem personalizirane medicine. Protonski center tudi v Sloveniji.

Mark Pleško, znanstvenik in podjetnik: Protonska terapija bo dopolnjevala sistem personalizirane medicine. Protonski center tudi v Sloveniji.

Med redkimi znanostmi, ki so zadnja desetletja doživele bliskovit razvoj, je gotovo medicina. V povezavi z drugimi vedami, kot je biologija in z uporabo matematike in novih tehnologij ter upravljanjem velike količine podatkov, omogoča boljše razumevanje zdravja in bolezni. In novodobni znanstveniki so z aktivizacijo znanja postali rešitelji mnogih zapletenih usod. To dinamiko je še bolj razkril čas pandemije in skrb za prihodnji razvoj anticipira na inovacijah. Napovedi, da bomo v prihodnjih letih soočeni z drugimi epidemijami, predvsem epidemijo rakavih obolenj, povzročajo skrbi. A znanost bo morala ukrepati. Del teh pomembnih znanj ima tudi visokotehnološko podjetje Cosylab, vodilno v svetu na področju kontrolnih sistemov jedrskih pospeševalnikov in vodilno v svetu na področju programske opreme za protonsko terapijo zdravljenja raka. Soustanovitelj in vodja podjetja dr. Mark Pleško, jedrski fizik, ki ima redko zaželeno lastnost, da zna razumljivo pojasniti težka in zapletena vprašanja, kar mu omogoča izjemni opus znanja, zato lahko uspešno povezuje znanost in podjetništvo. Obsevanje raka s protonskimi žarki je učinkovito in natančno, pojasni Pleško, ima manj stranskih učinkov in ne poškoduje zdravega tkiva in organov. Razveseljivo je, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, da center za protonsko terapijo postavimo tudi doma za naše paciente, hkrati pa nas to lahko postavi na zemljevid najrazvitejših držav. Dogovori že potekajo, pojasni Pleško, ki je tudi sicer dejaven kot predsednik Inženirske akademije Slovenije in predsednik upravnega odbora IJS.

Foto: Jože Suhadolnik

Intelektualno zaledje in podjetniško moč podjetje Cosylab dokazuje tudi s podružnicami v ZDA, na Japonskem, na Kitajskem , Švedskem, v Švici in vpeto je v mnoge mednarodne projekte tako v Cernu, na univerzah Stanford in Harvard. Cosylab ponuja poglobljeno poznavanje in vrhunske kompetence s področja industrijskih standardnih razvojnih procesov, ki vključujejo sistemski inženiring, vodenje projektov in zagotavljanje kakovosti.

Če je katero polje v samem vrhu naših vrednot, je to vsekakor zdravje. Fokus se je še bolj okrepil v zadnjem letu epidemije Covid-19. Pa ne gre zgolj za zloglasni virus. Predvsem razviti svet vedno bolj pestijo tudi druga obolenja. V ospredju so že nekaj časa kardiovaskularne bolezni in karcinomi. V strategiji razvoja se na slednje sklicuje tudi Evropska komisija, ki navaja, da moramo do leta 2030 rešiti 3 milijone dodatnih življenj pred rakom. Zahtevna naloga, a znanost se bo morala z razvojem spopasti tudi s to nalogo. Vendar to ni le naloga medicine. Le – ta je dandanes sicer izjemno učinkovita, znanstvena in strokovna prepletenost z drugimi vedami pa ji daje potem moč, ki jo ljudje občutimo. Dr. Mark Pleško, vaše visoko tehnološko podjetje Cosylab je že del take povezave, predvsem v kontekstu zdravljenja raka.  Kako je stopilo na polje zdravstva, kdaj ste uvideli možnost zdravljenja s protonsko terapijo?

Tako kot v mnogih primerih, je tudi v tem igralo veliko vlogo naključje. Pred dvajsetimi leti sem z nekaj študenti ustanovil podjetje Cosylab, s katerim smo hoteli ponuditi kolegom znanstvenikom storitve na področju krmilnih sistemov za pospeševalnike. Jaz sem se že prej kot znanstvenik ukvarjal s pospeševalniki in ugotovili smo, da se jih veliko gradi in vedno bolj kompleksni postajajo. Zato je vedno več potrebe po softwaru, po krmilnih sistemih. In tako smo začeli mojim nekdanjim  kolegom ponujati storitve. Pogovarjali smo se tudi z Američani, a prva naša stranka je bil inštitut v Nemčiji, potem univerza v Stanfordu, pa inštitut v Švici, pa v Angliji itd. Že takrat smo vedeli, da se uporabljajo pospeševalniki tudi za medicino za zdravljenje raka. In to je bistveno večji trg. Novih znanstvenih projektov je samo nekaj na leto, medtem ko se pospeševalnikov za protonsko terapijo več gradi. Takrat se nam je zdelo, da morda to ni zanimivo za nas, ker je šlo bolj za komercialne pospeševalnike, so majhni, kompaktni in za to rabiš bolj preprost kontrolni sistem. Potem pa smo leta 2003 dobili povpraševanje nemškega inštituta, ki je hotel za kliniko v Heidelbergu zgraditi relativno velik, a še vedno majhen pospeševalnik v primerjavi s Cernom, za zdravljenje raka ne samo s protoni temveč tudi z ogljikovimi ioni. Naredili smo ponudbo, na koncu nas sicer niso izbrali, ker smo bili mlado podjetje in so našli drugo firmo v bližini. To se nam, priznam, ni zdelo najbolj prav, a smo se odločili, da se pripravimo za naslednjič. In smo začeli študirati pravila medicinskih naprav, ki zahtevajo tudi določene standarde. Leta 2009 pa smo se začeli pogovarjati o podobnem pospeševalniku kot je bil tisti v Heidelbergu, blizu Dunaja. Tu smo bili že popolnoma pripravljeni. K nam je prišla še neka ameriško-nemška firma, ki je že začela delati pospeševalnike za protone in tudi to smo prepričali z našim medicinskim znanjem.

Foto: Cosylab

Govoriva o vrhunskem projektu protonske terapije, ki lahko pripomore in omili stisko obolelih in tako pripomore k učinkovitosti medicine. Lahko pojasnite proces protonske terapije, kako deluje?

Vemo, da se rak v glavnem zdravi na tri načine: s kirurgijo, s kemoterapijo in z radioterapijo. Ta slednja se največ uporablja, mislim da v 40% pri vseh rakavih bolnikih. Včasih se je tudi kombiniralo, najprej kirurgijo in še dodatno obsevanje ali kemoterapija. Radioterapija pa deluje na principu sevanja rentgenskih žarkov, gama žarkov, ki prodirajo bolj globoko v tkivo. Z njimi zadenemo rakave celice in jih ubijemo. Protonska terapija pa je posebna oblika radioterapije, kjer se namesto gama žarkov uporablja protone. Protoni so nabiti delci, ki imajo po zakonih fizike drugačno lastnost. Ko potujejo skozi telo, počasi zgubljajo hitrost in naredijo največ škode na mestu, kjer se ustavijo. To pomeni, da protoni, ko potujejo skozi telo ne poškodujejo človeškega telesa, obrobnega tkiva, toliko kot gama žarki. In ko se protoni ustavijo, ne gredo naprej. Zdaj moramo samo še ugotoviti, kako pripeljati protone točno na mesto, kjer je rak. Če ima rak bolj komplicirano obliko, recimo tridimenzionalno obliko, moramo izbrati tako hitrost protonov, da se bodo ustavili najprej na začetku raka, nato na obrobju in na koncu na zadnji strani obsevanega mesta. Skenirati moramo še levo-desno, in protone, ki so nabiti delci, lahko zelo natančno usmerjamo z magnetnimi lečami. Lahko si predstavljamo, da je protonska terapije nekakšen način inverznega 3D tiskalnika. Tu ne tiskamo, ampak s protoni izrežemo oziroma poškodujemo rakave celice, da odmrejo.

Ta terapija prav cilja na DNA rakavih celic. Koliko pa so te celice občutljive za take poškodbe, da je proces učinkovit?

DNA je ravno zato tako uspešna, ker življenje temelji na njej. Molekula DNA zna tudi sama popraviti napako, če pride do poškodb. Zato ima dvojno verigo, kajti če se samo en del verige strga, se ta lahko popravi. Prav zato moramo obe verigi hkrati presekati. In protoni, ki so nabiti delci, poškodujejo snov v bližini, kjer se gibljejo. Imajo moč, da pretrgajo obe verigi molekule DNA. Obstajajo tudi pospeševalniki z ogljikom, ki je težji od protonov in je še večja verjetnost da bo pretrgal obe verigi DNA hkrati. Vendar so za ogljik potrebni še večji pospeševalniki, dražji, bolj komplicirani in protonska terapija je zato pravi kompromis. Je bistveno boljša od gama žarkov in dokaj dostopna. Potekajo pa že raziskave, kako bi zgradili pospeševalnike še bolj kompaktne. Mogoče bomo imeli čez deset, dvajset let v Sloveniji pospeševalnike na ogljik, morda celo za kisikove ione. Tu je potrebno še veliko raziskav, kateri teh elementov je najbolj učinkovit. Nekateri raki so namreč bolj občutljivi na sevanje, drugi na kemijo, morda pa bodo raziskave pokazale, da obstaja optimalen element za določeno vrsto raka.

Kako vpliva ciljanje s protoni na mesto tumorja ….ti so lahko površinski, globlji, lahko jih natančno ciljate, lahko pa so tudi razsejani?

Razsejanih tumorjev ne moremo zdraviti s protonsko terapijo. In v takih primerih se uporablja kemoterapija ali druge oblike terapije. Približno 40% bolnikov z rakom se zdravi z radioterapijo in približno 10% teh, ki se zdravijo z radioterapijo, bi bilo bolje zdraviti s protonsko terapijo. Protonska terapija ni neko čudežno zdravilo za vse, ampak je metoda, ki izboljša kvaliteto zdravljenja in je v nekaterih primerih bolj učinkovita. V nekaterih primerih, kjer ni dovolj učinkovita, se je ne splača uporabljati, ker je dražja in uporabimo radioterapijo. Najbolj uspešne pa so tiste klinike, ki imajo oboje, imajo naprave za radioterapijo in naprave za protonsko terapijo. Zdravnik se po pregledu pacienta sproti odloči, katera metoda je ustreznejša. Lahko pa metode tudi kombinira. Da pa vse te možnosti ugotovimo in izračunamo najboljši učinek, potrebujemo zelo kompleksen softwar, ki zna fizikalne modele spraviti v realnost in potem iz slike, iz analize izračunati najboljši način, najboljši čas zdravljenja, pod kakšnim kotom obsevati itd. Ta znanost je že zelo napredovala, govorimo o terapevtskem planiranju.

Foto: Cosylab

Kako se določa odmerek glede na položaj bolezni, glede na velikost novotvorbe, glede na razsejanost bolezni, glede na psihofizično kondicijo pacienta?

Prav to je velika prihodnost medicine, govorimo o personalizirani medicini. Včasih je zdravnik predpisal dozo zdravila, ki ga moramo dati pacientu glede na starost, spol, težo itd. Stvari pa niso tako enostavne. Nekateri ljudje so bolj občutljivi na na ene učinkovine, drugi manj. Zato razvijajo zdravniki s fiziki medicinsko fiziko, posebne fizikalne modele, kako delujejo celice, kako telo reagira na določene učinkovine. In ta del personalizirane medicine je vezan na računalniške programe, na simulacije. To so kompleksni računi in lahko traja analiza računanja nekaj ur, da ugotovimo optimalni način zdravljenja pacienta. Upošteva se tip, geometrija raka, okoliška tkiva, pa tudi informacije o občutljivosti pacienta na nekatere dejavnike. To je zelo kompliciran postopek in na svetu je relativno malo podjetij, ki zna tak softwar razviti.

Koliko je terapija že poznana in razširjena v medicini. Kje vse na svetu že obstajajo možnosti tovrstnega zdravljenja? In obstaja že kakšen podatek, koliko ljudi je bilo že zdravljenjih s protonskimi žarki?

Idejo za protonsko terapijo je dobil profesor fizike, Nobelov nagrajenec, mislim, da leta 1946 ali 1948. Ker je bil fizik, je videl kakšne so lastnosti protonov in začeli so že takrat delati znanstvene poskuse na prostovoljcih ter dosegli nekatere uspehe. Radioterapija pa že dolgo časa obstaja in jo uporabljamo tudi v Sloveniji. Prvi komercialni pospeševalnik, zgrajen izključno za zdravljenje raka, je bil zgrajen okoli leta 1990. Okoli leta 2000 pa je podjetje IBA iz Belgije začelo kot produkt prodajati protonsko terapijo. Danes je na svetu približno sto takih centrov, delujočih ali v izgradnji. Vsako leto pa jih začne delovati še okoli deset novih. Do zdaj je glede na število zdravljenih pacientov letno, ki se zdravijo z radioterapijo, le okoli 0,8% zdravljenih s protoni. Približno 10% pacientov pa bi imelo večje koristi od protonske terapije. Torej obstaja še kar velik potencial. V Sloveniji imamo približno 14.000 rakavih bolnikov na leto in med temi bi približno 500 pacientov na leto lahko koristilo protonsko terapijo. Zdaj pa se s protonsko terapijo zdravi nekje 10 ali 20 pacientov. To so predvsem otroci, ki imajo take vrste raka, kjer je protonska terapija edini način zdravljenja, da se ne poškoduje obrobno tkivo. Ker pa pri nas ni take terapije, te otroke pošiljamo v centre v tujino. To je tudi cenovno dražje, pride jih tudi manj na vrsto kot če bi imeli tak center v Sloveniji.

Foto: Cosylab

Kakšen je odziv medicine? Obstajajo kakšna poročila zdravnikov o uspehih in tudi o stranskih pojavih?

Obstajajo, je pa problem, ker se pri tem ne da narediti dvojne slepe študije. Pri zdravilih je to enostavno. Pacient dobi tableto, ki ima učinkovino in eno tableto ki te učinkovine nima, torej je placebo. Ne pacient ne zdravnik ne vesta, na kakšen način je bil zdravljen. Če pa zdravite pacienta s protonsko terapijo, se to opazi. Tudi zdravnik se mora vnaprej odločiti ali bo zdravil pacienta s protonsko ali z radioterapijo. In tu je težko delati eksaktne, neposredne primerjave. Ve pa se, da je za otroke s pediatričnim rakom protonska terapija bistveno boljša. Vsaka radioterapija pa ima stranske učinke. Naredijo se poškodbe na tkivu in celice, ki so poškodovane, bi lahko po desetih ali dvajsetih leti razvile novi rak, sekundarni rak. Pri odraslih se celice počasneje razvijajo, pri otrocih pa se bistveno hitreje razmnožujejo in ima taka poškodba tkiva bistveno večjo nevarnost za pojav sekundarnega raka. Pri otrocih pa zaradi etičnih razlogov ne smemo delati kliničnih poskusov. In iz fizikalnih vidikov gledano, je protonska terapija boljša, ker ima manj stranskih učinkov, medicinsko pa je to nekoliko težje dokazati. Protonska terapija pa izboljša kvaliteto življenja. In klasične študije, ki delajo primerjavo s številom let življenja po obsevanju, ugotavljajo, da je počutje pacienta boljše, če pri terapiji ni poškodovano obrobno tkivo. Izboljša se torej kvaliteta življenja, kar pa je v klinični študiji relativno težko objektivno oceniti.

Kakšno je sodelovanje znanstvenih pristopov različnih strok, ki sodelujejo pri pripravi in izvedbi zdravljenja? Kako potekajo odločitve tudi z eventualnimi skepsami, strahovi, ki se pojavljajo?

Že pri izdelavi take naprave sodeluje cela skupina znanstvenikov, inženirjev, ki računajo kako se ti protoni gibljejo, kakšen učinek imajo, medicinski fiziki računajo fizikalni učinek, zdravniki onkologi ugotavljajo medicinski učinek, inženirji strojniki računajo postavitev sistema, elektroinženirji morajo izračunati moč magnetov itd. Velika skupina strokovnjakov sodeluje in zato je težko takšen center, takšen pospeševalnik zgraditi. Kar zadeva skepso…laične skepse nisem zaznal, prej obratno. Že večkrat se mi je zgodilo, da so do mene prišli znanci ali popolni tujci in prosijo za pomoč, ker so izvedeli, da se ukvarjam z nekimi novimi načini zdravljenja raka. Seveda jih napotim na ustrezne naslove in institucije.

Je protonska terapija namenjena prvenstveno zdravljenju raka ali se lahko uporabi  tudi pri drugih zdravljenjih, če da, kakšnih?

Kot sem že rekel, je protonska terapija nekakšen inverzni 3D tiskalnik. In če lahko raka izžgemo, bi morda s protoni izžgali lahko tudi kaj drugega. Laser se tudi že uporablja v kirurgiji. Zdaj, recimo, sodelujemo s start-up podjetjem iz Švice, ki je razvilo metodo za ablacijo krvnih žil s protoni. In prepričan sem, da se bodo razvile še druge metode, kjer bi se uporabljali protoni za zdravljenje ali ustvarjanje popravkov v človeškem telesu. Morda bo šlo za kombinacijo protonske terapije in kakšno drugo terapijo. Govorimo tudi o nevtronski terapiji, kjer pa se v telo vbrizga neko snov, ki je občutljiva na nevtrone. Ko gredo nevtroni skozi telo in zadenejo to snov, pride do reakcije. Recimo, damo nek strup v telo, ki pa ni nevaren dokler ni zadet od nevtronov. Šele takrat se ob stiku sprošča strup in deluje na mestu, ki ga je potrebno pozdraviti. Potenciala je res še veliko.

Kako je z zanimanjem v Sloveniji, predvsem pri stroki? Koliko lahko pomagajo izkušnje držav, ki terapijo že uporabljajo? In kako je z razpoložljivim znanjem, ga imamo dovolj v Sloveniji?

Prav zato se zavzemamo, da bi zgradili protonski center tudi v Sloveniji. Slovenija je sicer majhna država in ne more imeti vseh kompetenc, ne more pokrivati vseh znanj. Imamo pa vse kompetence, ki so potrebne za izgradnjo in delovanje takega protonskega centra. Imamo Onkološki inštitut, kjer imajo izjemno znanje, saj je regionalni center s certifikatom atomske agencije za jedrsko energijo IAEA, imamo medicinski program fizike, to je interdisciplinarna in intradisciplinarna skupina, ki tudi raziskuje onkologijo. V Ljubljani je Medicinska fakulteta, Fakulteta za fiziko in matematiko, Onkološki inštitut, Institut Jožef Stefan…skratka, skupina ljudi, ki že raziskuje to področje. Tretji del pa je Cosylab, kjer smo po spletu okoliščin prišli do tega, da delamo krmilne sisteme in se spoznamo na protonsko terapijo. Povezujemo se tudi s strokovnjaki iz tujine, ki imajo izkušnje in s kombinacijo domačega in tujega znanja lahko postavimo zelo dober in uspešen protonski center v Sloveniji. Zdravil bo lahko vse Slovence in tudi paciente iz bližnje regije.

Izgradnja takega centra je gotovo zahteven tehnični in tehnološki projekt. Vendar se zdi, da se pogosto ob eventualnih pomislekih spregleduje dejstvo, da je sodobna medicina izjemno uspešna, a draga.

Poglejte, v ZDA gre 12% BDP za zdravstvo. Polovico stroškov, ki jih človek v svojem življenju porabi za zdravje, se zgodi v zadnjih šestih mesecih njegovega življenja. To je sicer razumljivo. Stroški so veliki, dragi pa so tudi kadri. To je gotovo izziv sodobne družbe. In v Cosylabu skušamo spravit protonsko terapijo do širše uporabe na način, da izboljšamo tehnologijo, da se bo približala fizikalnim zmožnostim terapije in tako s pomočjo tehnologije zmanjšamo tudi strošek. V medicini moramo delati na tem, da bi tehnologija pomagala k nižanju stroškov. ker bo zdravljenje sicer vedno dražje. Če nam npr. manjka zdravnikov, si pomagajmo tudi z umetno inteligenco. Ta sicer ne bo nikoli zdravila, lahko pa pomaga zdravniku.

Če center zgradimo v Sloveniji, kakšne koristi lahko prinese? In če gre za strateško naložbo, bi se lahko poleg gospodarske in družbene koristi izkazale koristi tudi na področju znanosti?

Kaj pa je korist za znanost? Znanost je tista naša “žilca”, ki jo imamo ljudje. Že pračlovek je začel gledati kaj je za prvim hribom…in korist za znanost je že to, da odkrivamo novo znanje. Stranski produkt znanosti je pa izkoristek za boljše življenje. In v takem centru lahko delamo raziskave, ki jih sicer ne bi mogli. Skupina za medicinsko fiziko bo lahko delala klinične raziskave in slovenska znanost bo tako lahko prispevala več v mozaiku znanja zdravljenja ljudi po celem svetu. Koristi za slovensko znanost so enake kot korist za vso znanost in za cel svet. Če imamo tak pospeševalnik, lahko takrat, ko ni pacientov, na njem delajo in se učijo novi kadri, novi doktorandi. Pomeni pa tudi večje mednarodno uveljavljanje. In še preden smo prišli do protonskega centra, smo naredili konzorcij osemnajstih članov, v katerem so vrhunske evropske univerze in centri, ki se ukvarjajo s protonsko terapijo. Za zdaj smo mi edini partner, ki nimamo svojega pospeševalnika. Smo pa v tem konzorciju in sodelujemo pri raziskavah Marie Curie, Horizont 2000, kjer obstajajo tudi štipendije za mlade raziskovalce. In že sodelovanje na takih projektih prinese korist.

Kakšna pa so stališča odločevalcev glede realizacije, konec koncev zdaj nastopa obdobje okrevanja in odpornosti po pandemiji, v okviru česar bodo na voljo nepovratna sredstva tudi za področje zdravstva. To je tudi izrecno poudarjeno v načrtih Evropske komisije?

Zelo sem zadovoljen z odzivi odločevalcev. Trajalo je sicer več let, da smo bolj konkretizirali projekt. Zdaj že potekajo dejanski pogovori z Ministrstvom za zdravje. Vsi v Sloveniji se zavedajo, da je ta center zanimiv, potreben, da se ga splača postaviti. Sem optimist in bi se javno zahvalil vsem, ki so podpirali ta projekt, ki razumejo, da je to nova kvaliteta zdravljenja. Je pa zahteven in rabimo nekaj časa, da ga postavimo.

Ko sva govorila o sinergiji na področju znanosti, je razmislek v Evropi spremenjen glede tega…izginil je stari etos “odprtega sveta” in je nadomeščen z mantro, da “EU ne sme več biti naivna”. Kako vi s podjetniškimi očmi, ki so vpete v znanstveno sodelovanje in dosežke, gledate na te spremembe? Je to začetek bolj vase usmerjene Evrope zaradi izkušenj, ki jih je doživela med pandemijo?

Mislim, da je pandemija samo nek dogodek, ki je bil bolj ekstremen in je samo razgalil dogodke, ki so se že dogajali. Dal bom dva zelo različna odgovora. Odgovoril bom kot podjetnik, drugi odgovor bo bolj geopolitičen.

Dejstvo je, da smo v obdobju, ko prehaja svetovna nadvlada iz enega obdobja v drugo. Kot so svoj čas Angleži postali veselila (prej so bili mogoče Španci pa Portugalci ali še kdo drug), so po drugi svetovni vojni postali svetovna velesila Američani. Zdaj pa smo v obdobju, da postajajo velesila Kitajci. Kitajcev je trikrat ali štirikrat več kot Američanov, so enako pametni, imajo vrhunske šole in vrhunsko izobrazbo. Včasih so bile surovine bolj pomembne, danes pa je človeški intelektualni potencial tisto, kar opredeljuje moč države. Evropa je že zdavnaj izgubila primat. Že z obema svetovnima vojnama se je obrnila na Ameriko, hkrati pa je spoznala, da lahko čisto dobro živiš in delaš če nisi svetovna velesila. In zdaj se bo dogajalo to, da Američanom ne bo všeč ta prevlada, prišlo bo do konfliktov in upam, da bodo predvsem verbalni. Če se bodo dogovorili, lahko vsi mirno živimo.

In še podjetniški odgovor…V času Rimskega imperija so bile karavane, ki so nosile svilo iz Kitajske in nazaj olje, olive, vino… To je bilo tisto, kar je povezovalo narode in če ne bi bilo gospodarstva, bi se še bolj borili med sabo. Mislim, da sta znanost in gospodarstvo tisto, kar povezuje narode. Če pa nimaš nekega skupnega zanimanja, lahko drug drugemu nagajaš. In ravno mi, vsaj jaz kot kombinacija podjetnika in znanstvenika, delamo na tem, da ne bi prišlo do izolacije. Zelo dobro sodelujemo s Kitajci, zelo dobro z Američani, zelo dobro z Rusi in ne vidim problema, zakaj bi moralo priti do konflikta. Smo ljudje, ki imamo skupne želje, skupne cilje, malo različno kulturo, ki nas naredi samo bogatejše, vsak pa si ustvari nek sistem oblikovanja kompleksne družbe, da deluje in ne razpade. Zakaj pa ne bi imeli različnih rešitev za eno stvar pa vseeno lahko pridemo do končnega rezultata.

Tudi zato je bil ustanovljen Evropski inovacijski svet, ki bo zagotovil nepovratna sredstva in neposredne naložbe za novoustanovljena podjetja. S kapitalom bi lahko zagotovili prenos evropske vodilne znanosti na trg. Ali gre morda za spremembo paradigme, ki jo je predsednica Komisije von der Leyen pospremila z besedamiEvropejci smo odlični pri ustvarjanju znanosti z denarjem, nismo pa dobri, ko je treba denar zaslužiti z znanostjo.” Kakšen je vaš pogled na tako strateško usmeritev?

Lahko je to politična parola, vzemimo jo kot tako. Spomnim se, kako smo v Sloveniji vedno govorili…”Naša znanost ne zna pomagati industriji, poglejte kako so v Nemčiji dobri.” Sem bil v Nemčiji in so rekli..”Mi smo preveč akademski narod, mi ne znamo naši industriji pomagati, poglejte Američane.” In ko si v Ameriki pravijo….”Ti naši akademiki bi samo nekaj raziskovali, naj bi rajši gospodarstvu pomagali.” Ta problem ni vezan samo na eno regijo ali eno kulturo, je splošen. Seveda bi industrija rada imela več od znanosti, znanost pa bi si želela, da bi njene rezultate hitreje uporabili tudi v dobrobit človeštva, ampak to je proces, ki traja. Poglejte, ko so odkrili elektriko, bi lahko vse parne stroje v trenutku odstranili in vgradili elektromotorje, kar bi bilo boljše in bolj fleksibilno. In kljub temu, da bi takrat lahko naredili to zamenjavo, je bila gospodarska rast na leto 3% in nič več. Ker tisti, ki so investirali v parne stroje niso hoteli, da se naenkrat vse odvrže, stroji se morajo najprej amortizirati. Družba počasi napreduje in ne more bistveno hitrejše napredovati kot 3% na leto. Možna so tudi kakšna odstopanja, ampak v bistvu gre za to, koliko mi lahko osnovno znanje pretvorimo v neko bolj praktično znanje, v tehnološko znanje in v končni proizvod. Je pa dobro, da nas predsednica EU Komisije von der Leyen motivira, da se ne razmišlja le o financiranju zgolj osnovne znanosti. In zavedajmo se, da nismo tako slabi, Evropejci smo zelo veliko naredili. V zadnjih stotih letih je bilo v Evropi narejenih izjemno veliko izumov. Razni patenti, avtomobil, električna železnica… vse to je nastalo v Evropi. Smo pa res zamudili računalniško revolucijo, čeprav je bi izumitelj prvega računalnika Nemec Konrad Zuse že okoli leta1940, potem pa nam je to počasi ušlo iz rok. Mogoče pa je kvantno računalništvo zdaj taka tema, ko lahko Evropa dobi primat nazaj.

 

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *