“Mentalno zdravje” in družbeni problemi v zgodovinski perspektivi
Vizija družbe kot vključujočega organizma, naj bi bila dosežena s “čustvenim prilagajanjem in duševnim zdravjem” posameznika. Uspeh pa bi zagotavljali strokovnjaki, “tehnokrati”, trenirani in umeščeni v ustanovljeni državni univerzitetni sistem. Pogoji, pod katerimi je bilo “duševno zdravje” predlagano kot zdravilo za težave, je potrebno razumeti kot dominantno obliko politične misli novega liberalnega konsenza, ki se je v začetku 20. stoletja pojavila v ZDA. Družbeni problemi, nezadovoljstvo in razredni boji, naj bi se reševali v obliki harmonične družbene integracije. In takšne krizne čase je izkoristila na novo oblikovana disciplina psihiatrija, ki se je začela udinjati elitam in politični filozofiji novih oblastnikov. Oblikovala se je ideja, da se kriza in družbeni problemi razumejo kot široko polje socialnih motenj in rešuje se lahko kot problem “mentalnega zdravja”. To je zgolj nekaj vidikov medikalizacije družbe, ki jih analizira v obsežnem znanstvenem članku Zola Carr, doktorand na Univerzi Columbia. Kot pravi, je bil pojav psihiatrije v ZDA umeščen med finančne in industrijske elite na oblasti in vizionarji psihiatrije. Oblastni kapitalisti in politični ideologi so v psihiatriji našli način za medikalizacijo politike, kar je omogočalo lažjo socialno kontrolo in uvajanje ideološkega konsenza. Industrialci-filantropi pa so zato psihiatrom namenjali ogromna finančna sredstva, potrebna za institucionalizacijo te discipline. Njihov skupni cilj je bil, da se družbeni in politični problemi prenesejo na področje biomedicine, kjer bi za to najbolje poskrbeli psihiatri. Ameriški psihiater William Healy, je že leta 1926 v članku “Nova psihiatrija. Njeno področje uveljavljanja” zapisal….”Prava naloga psihiatrije je, da prevzame probleme mentalnega prilagajanja, kateri so neposredno povezani s problemi osebnosti, družine in drugimi družbenimi neprilagojenostmi – razboritost v obnašanju, nezadovoljstvo z delom, slabo prilagajanje izobraževalnemu sistemu.” Psihiatrija je s tem, pravi Carr, svojim industrijskim pokroviteljem ponudila orodje za nadzorovanje delavcev. Yale je kmalu po Črnem torku leta 1929 in začetku Velike depresije, odprl Inštitut za človeške odnose, financiran z 7,5 milijoni dolarjev (današnjih 105 milijonov). Prispevala jih je Rockefellerjeva fundacija. Cilj Inštituta je bil proučevanje “problemov človeške narave in družbenega reda.” V inštitutu so združevali ekonomijo, antropologijo in sociologijo pod skupen okvir psihiatrije.
Vlogo diskurza “duševnega zdravja” pa je glede prihodnosti potrebno pogledati skozi prizmo zgodovinske kritike vloge psihiatrije pri preprečevanju razrednega boja. Zgolj z umeščanjem v zgodovinski kontekst politične funkcije medikalizacije vsakodnevnih stisk, lahko sodobna levica repolitizira emocionalno stisko in hkrati obide napake povojnega antipsihiatričnega gibanja. Sodobne zahteve za univerzalno zdravstveno zaščito “duševnega zdravja”, se postavljajo kot radikalne. Meje tega dometa pa so očitne takrat, ko se ozremo na minule pojave in razširjen diskurz o mentalnem zdravju.
Zola Carr je doktorand na Univerzi Columbia, raziskuje in razvija eksperimentalne vsadke za možgane pri pacientih s psihiatričnimi motnjami.
Celoten članek najdete na:
https://jacobinmag.com/2018/08/mental-health-psychiatry-class-struggle
Foto: José / Flickr
