“Nove” perspektive za Evropo?
Na konferenci ˇNove perspektive za Evropoˇ, ki je bila to jesen na Fakulteti za humanistične študije Univerze Goethe (Frankfurt) v Bad Homburgu, je imel predavanje Jürgen Habermas, sociolog in filozof, mednarodno ugledni intelektualec, čigar mnenje in stališča so poslušale tudi mnoge politične osebnosti.
Habermas pravi, da so razmere v svetu z mnogimi tveganju relativizirale njegove prejšnje perspektive glede prihodnosti Evrope, o katerih je že mnogokrat govoril. Obstoječe razmere imajo odziv v vsaki evropski državi, kar naj bi le izražalo vsaj željo po skupnem reševanju svetovnih zagat in večanju politične učinkovitosti v Evropi. Liberalne politične elite poudarjajo, da bi moral biti napredek v evropskem sodelovanju na treh ključnih področjih: okrepiti evropsko zunanjo in obrambno politiko, pri skupni evropski azilni politiki zahtevati trdno zaščito evropskih zunanjih meja, v okviru “proste trgovine” pa si prizadevati za skupno evropsko trgovinsko politiko pri pogajanjih z Brexitom in pogajanjih z ZDA. Uspeh bo odvisen od pogajanj, ki jih vodi Evropska komisija. Če uspeha ne bo, se lahko podre skupni temelj vlade EU. Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se močnejši desničarski populizem utrjuje in krepi v okviru nacionalnih držav.
Razloge za dileme Habermas niza od vprašanj imigrantske in azilantske politike, ki na račun drugih, pomembnejših vprašanj stopajo v medijsko ospredje. In ta vprašanja niso glavni razlog rasti desničarskega populizma. Razlogi so drugje. V mnogih državah je namreč sprememba javnega mnenja nastopila po kontroverzni politiki javnega dolga pri izhodu iz krize, katero je povzročila kriza v bančnem sektorju. Tu daje Hamermas primer ustanavljanja stranke Alternativa za Nemčijo (AfD). To je ustanovila skupina ekonomistov in poslovnežev, zbranih okrog profesorja ekonomije Bernda Luckea. Deseta obletnica nesolventnosti banke Lehmann Brothers pa je spomnila na argumente o vzrokih krize – so zanjo krive napake vlad ali zlom trgov? Razprava o tem je bila v Nemčiji zelo obrobna, pravi Habermas. Problematično pa je, da se pozornost obrača k drugim vprašanjem, obstruira pa se rešitev ključnega vprašanja – vprašanja političnega dokončanja Ekonomske monetarne unije (EMU). Evroskepticizem se odslikava tudi v stališčih, da monetarna unija ni več dosežek za vse članice. Jug nastopa proti severu Evrope in obratno…tisti, ki izgubljajo menijo, da se proti njim nastopa nepravično, “zmagovalci” pa zavračajo nepriljubljene zahteve nasprotne strani. Vendar ta vprašanja še niso predmet širših razprav. Ne obstaja pa proevropska levica, ki bi zagovarjala oblikovanje Unije evra, ki bi delovala na globalnem nivoju z daljnosežnimi cilji, kjer bi se zavzemali za strožje ukrepe pri izogibanju davkov in strožji regulaciji finančnih trgov.
Kot akademik, pravi Habermas, ne vidi nikakršnih ohrabrujočih trendov. Ekonomski interesi so še naprej v ospredju in jasni, zato je razpad evroobmočja malo verjeten. Vendar, poudarja, je proces evropske integracije na resni preizkušnji.
Celoten članek je dosegljiv na: https://www.socialeurope.eu/new-perspectives-for-europe .
Foto: wikipedia
