Podjetniška država, “The Entrepreneurial State”
Na Kemijskem inštitutu so ob slovenskem prevodu knjige Podjetniška država, “The Entrepreneurial State”(založba Umco) italijansko ameriške ekonomistke Mariane Mazzucato pripravili razpravo, ki je odpirala vprašanja odnosa med javnim in zasebnim sektorjem v kontekstu gospodarske rasti in družbenega razvoja sploh. Avtorica v omenjeni knjigi, ki sodi med visoko citirane in izbrane med eno najboljših knjihg na svetu za leto 2014 po izboru Financial Timesa in Huffington Posta, na osnovi neštetih študij poziva k drugačnemu pogledu na državo in njeno vlogo v gospodarstvu. Poudarja, da je potrebno zavreči lažne zmote o državi in ne nasedati ideologiji o zmanjševanju njene vloge v spodbujanju gospodarske rasti in inovacijskega ekosistema. Knjigo je avtorica napisala v času po finančni krizi leta 2008, ko je prevladalo mnenje, da za ponovni zagon gospodarstva ni potrebno storiti drugega kot omejevati javno porabo in zmanjševati primanjkljaj. Taki ukrepi so se pokazali kot usodni v nekaterih državah, kjer jih je državna gospodarska politika uporabila. Razpravljalci za omizjem mag. Vojimir Urlep, nekdanji predsednik uprave Leka in kordinator ministrstev v kabinetu predsednika vlade, prof. dr. Jože P. Damjan, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, mag. Sonja Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije, dr. Gorazd Gotovac, vodja razvoja pri podjetju Elaphe in prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, so v živahni razpravi primerjali nekatera stališča iz knjige tudi v slovenskem kontekstu. Tako je prof. Damjan že na začetku pojasnil dilemo, kdo in kako lahko ureja stvari. Na primeru percepcije različnih ekonomskih pogledov, ki smo jih spremljali v času krize in po njej, je zaključil, da je za razvoj pomembna država, ta mora usmerjati razvoj in invenstirati tam, kjer je to potrebno. Sonja Šmuč pa je poudarjala, da je gospodarstvo motor razvoja in če to slabi, tudi javni sektor ne deluje. Vloga države pa je, da lovi ravnotežje med njima, imeti pa mora vizijo razvoja. Gregor Anderluh je izrecno poudaril pomen kadrov, ki morajo biti strokovno dobri, meritokratski, dinamični v javnem sektorju, če želimo, da država ustvarja vizijo in jo udejanja. In knjiga je polna odličnih primerov na to temo. Pri financiranju znanosti pa je v minulih letih prišlo do negativnega zasuka, kar lahko pusti dolgoročne posledice pri raziskavah. Vojmir Urlep je iz svoje dolgoletne prakse v gospodarstvu, predvsem v farmacevtski industriji pojasnjeval, kako zahtevno, dolgotrajno in drago je raziskovanje v tej panogi, ki jo tudi Mazzucatijeva posebej izpostavlja. Zato se velika farmacevtska podjetja danes vedno bolj povezujejo z majhnimi, visoko tehnološkimi podjetji, ki raziskujejo posamezne molekulske entitete za nova zdravila. Sicer pa pritrjuje argumentom avtorce o pomembnosti vloge države, ki skupaj z zasebnim sektorjem ustvarja inovacisjki ekosistem. Gorazd Gotovac pa je kot nekdanji mladi raziskovalec opozoril, da je zaradi kriznih razmer prišlo do spremembe pri projektu “mladi raziskovalci”, kar visoko tehnološka podjetja, ki temeljijo na inovacijah in znanju, zelo občutijo.
Ob koncu so bili edini v stališču, da bo potrebno spremeniti optiko razumevanja države kot katalizatorja novih poslovnih investicij, kot oblikovalca in ustvarjalca trgov, kot dejavnika, ki se loteva tveganih dejanj in investicij zaradi priložnosti za prihodnjo rast. Če državno ustanovo vodijo ljudje, ki verjamejo v moč države, hkrati pa razumejo inovacijski proces, je uspeh zagotovljen.
