Prof. dr. Matjaž Kuntner, direktor NIB: 21. stoletje bo stoletje bioloških znanosti

Znanstveniki in raziskovalci po svetu so si edini, da bo to stoletje zaznamovano z naglim razvojem bioloških ved. In tiste družbe, ki bodo vlagale vanje, bodo doživljale velikanski napredek v prihodnjih desetletjih. O tem je tudi prepričan prof. dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), ki pravi “… da nam biološke znanosti nudijo vsakodnevne preboje v razumevanju zdravja tako človeka kot vseh drugih vrst ter ekosistemov. Če bomo razumeli biološke procese od molekule do ekosistema, bomo znali najti rešitve za pereče probleme današnjega časa…” Kot direktor si bo prof. Kuntner prizadeval, da bodo z dobrim temeljnim raziskovanjem prišli tudi do dobrih aplikacij, ki jih že danes pri njih iščejo mnoge gospodarske panoge.

Ožje raziskovalno področje prof. Kuntnerja je preučevanje zakonitosti evolucije, nastajanje in spreminjanje vrst. Na ZRC SAZU je ustanovil skupino Laboratorij za Evolucijsko Zoologijo (EZ LAB) in s tem, ko je postal direktor NIBa, je skupina postala dvoinstitucionalna. Je tudi sodelavec naravoslovnega muzeja Smithsonian v ZDA, kjer občasno raziskuje, pa tudi pridruženi profesor na univerzi Hubei na Kitajskem. Kot Fulbrightov štipendist je dve leti raziskoval v ZDA. Za izjemne dosežke pa je prejel tudi nagrado Miroslava Zeia.

Z raziskovanjem pajkov je prof. Kuntner postal tudi mednarodno zelo uveljavljen raziskovalec. Čeprav je sodeloval pri odkritju mnogih vrst pajkov, sta postali medijsko bolj izpostavljeni dve odkritji. Prvo je bilo odkritje zlatih mrežarjev v Južni Afriki, za katere so raziskovalci menili, da so zadnje nove vrste odkrili v 19. stoletju. Pred tremi leti pa so dolgo iskano vrsto našli tudi v naravi in tako potrdili, da še ni izumrla. Druga odmevna najdba, kjer je sodeloval prof. Kuntner, je bil opis Darwinovega drevesnega pajka z Madagaskarja. Ti pajki so poznani po izjemni arhitekturi mrež, saj te lahko prečkajo reke in manjša jezera.

Ker je sam veliko raziskoval v tujini, je naklonjen tudi želji mladih znanstvenikov, da odidejo iskat znanje drugam, v druga okolja, na druge institucije. Problem pa nastane, ko je kroženje prekinjeno, ko gre za beg možganov. In vračanje mladih bo vsekakor spodbujal, hkrati pa si prizadeval, da bodo na inštitutu gostili tudi tuje doktorande in uveljavljene znanstvenike. Za uresničitev teh prizadevanj pa bo potrebna nova nacionalna strategija podprta z ustreznimi financami. Pri tem so odgovornim lahko zgled države, ki so take projekte že uspešno izpeljale.

Prof. Kuntner v letošnjem letu  ste prevzeli mesto direktorja Nacionalnega instituta za biologijo, NIB. Glede na to, da ste biolog, raziskovalec, znanstvenik, ki ste opravljali zelo odmevne študije na Biološkem Inštitutu Jovana Hadžija na ZRC, vam področje novih zadolžitev gotovo ni tuje. Je pa NIB obsežen inštitut z mnogimi področji raziskovanja, mnoga med njimi imajo tudi velik nacionalni pomen. Kako boste usmerjali raziskovanje, morda širjenje področij ali pa zduževanje posameznih oddelkov, kaj bodo po vašem prioritete.

Na Nacionalni Inštitut za Biologijo sem res prišel na novo, vendar dobro poznam oddelke, ki delujejo znotraj NIBa in tudi področja njihovih raziskav. Ker sem velik del akademske kariere preživel v tujini, so mi tudi precej poznane delitve na oddelke na tujih raziskovalnih inštitutih in na univerzah. Svetovnim trendom v biologiji sledim in tako razumem, v katere smeri naj se raziskovalni inštitut nacionalnega pomena razvija.

Glede na to, da je NIB zelo dobro delujoč inštitut, posebej za slovenske razmere, ne nameravam uvesti drastičnih sprememb. Sistem kakovosti je vzpostavljen in vodenje inštituta prevzemam od kolegice Lah Turnškove, ki je vodila in pomagala razvijati inštitut z vizijo in ki mi z nasveti še naprej pomaga. V upravi inštituta so prioritete in delitev nalog povsem jasne, prav tako na štirih raziskovalnih oddelkih, treh v Ljubljani in enem v Piranu. Svoje poslanstvo vidim v nadaljnjem razvoju inštituta, ki naj sledi svojemu poslanstvu: ustvarjanju odličnega temeljnega in aplikativnega znanja iz ved o življenju in prenašanju tega na mlajše rodove raziskovalcev.

Biologija kot veda, najširše vzeto, je danes v ospredju pomembnosti razvoja družbe. Pri tem gre za preplet mnogih znanstvenih disciplin od humanistike, družboslovja, medicine, tehnike itd. Kako bi vi pojasnili nujnost take prepletenosti, če seveda obstaja.

Prepletenost obstaja in je pomembna predvsem za širše razumevanje o umeščenosti človeka v naravo. Znanstvena inštitucija kot je NIB mora skrbeti tako za odličnost temeljnih raziskav kot tudi za bolj uporabne vidike naših znanj. Tako se moramo še naprej posvečati celemu spektru raziskav, od razumevanja molekularnih mehanizmov, preko nivoja celic in procesov, ki potekajo v njih, pa preko nivoja organizmov (npr. virusov, bakterij, rastlin in živali) vse do ekosistemov in biomov. Zanimati nas morajo tako čisto teoretični biološki vidiki, npr. zakonitosti naravne selekcije oz. evolucije, kot tudi poznavanje celičnih procesov, genetike, razumevanje genoma in regulacije genov, do vlog, ki jih organizmi odigrajo v naravi, do izumiranj in varovanja narave in planeta za prihodnje generacije.

Kako pa raziskovalci tako prepletenost razumejo, koliko so ji naklonjeni, koliko jo razumejo….kako jo boste vi kot direktor spodbujali.

Kot povedano, je prepletenost nujna in mislim, da jo raziskovalci gotovo razumejo. Naša vloga je tudi izobraževanje. Tu mislim ne samo na prenašanje širokega kot tudi specializiranega znanja na mlajše generacije raziskovalcev, temveč tudi na javnost, ki naj bo čim bolje informirana o pomenu znanosti in raziskav narave za dobrobit planeta. Nenazadnje bo laična javnost še naprej usmerjala politiko, ki mora razumeti, za kaj pri znanosti sploh gre in zakaj je pomembna. Otroci danes bodo raziskovalci in odločevalci jutri.

Če sva zdaj govorila o prepletenosti znanstvenih disciplin zgolj na načelni, splošni ravni, kako pojasnjujete nujnost umeščanja v mednarodno okolje. Za znanost namreč pravijo, da je mednarodna ali pa je sploh ni.

Se zelo strinjam. Časi, ko je bila lahko znanost samo nacionalna, so zgodovina. Vpeta je v tokove in trende, ki so globalni. Naši raziskovalci so izrazito mednarodno vpeti. To ne pomeni, da samo sodelujemo s prodornimi laboratoriji v tujini, temveč tudi, da vodimo povsem nove raziskave, ki so globalno pomembne in ki ustvarjajo nove trende. Tako včasih sodelujemo v mednarodnih konzorcijih, kamor nas povabijo zaradi specifičnih znanj, drugič pa take konzorcije vodimo. Pomembne vloge naših raziskovalcev v mednarodnem okolju se izkazujejo v objavah v elitnih znanstvenih revijah, v uredniških vlogah, ki jih opravljamo, v financiranju naših raziskav tujih agencij in podjetij, ter v zanimanju tujih študentov za opravljanje doktorskih nalog pod našim vodstvom.

Omenili ste področje znanosti ved o življenju, ki z novimi spoznanji, novimi raziskavami, tehnikami proučevanja doživljajo res neverjeten razmah. Sploh naj bi sodile  med najpomembnejše polje raziskav 21. stoletja. Kako vi ocenjujete tako prioriteto.

To bi lahko zvenelo kot poveličevanje lastne stroke, vendar je dejansko res, da so vede o življenju v neslutenem razmahu in da nam nova spoznanja krojijo vsakdan. Biološke znanosti nam nudijo vsakodnevne preboje v razumevanju zdravja tako človeka kot milijonov drugih vrst ter ekosistemov. Če bomo razumeli biološke procese od molekule do ekosistema, bomo znali najti rešitve za pereče probleme današnjega časa. Govorim o genetsko modificiranih organizmih, o genskih terapijah, o razumevanju mikrobnih združb, o kontroli škodljivcev, o bolj poglobljenem razumevanju genomike in proteomike, itd. Seveda pa ne smemo zapostavljati niti povsem naključnih odkritij v naravi, na primer novih vrst, novih interakcij med organizmi, novih naravnih substanc in podobno.

Biološke znanosti so prihodnost. Tiste družbe, ki bodo vlagale vanje, bodo doživljale velikanski napredek v prihodnjih desetletjih. Tiste, ki ne bodo, bodo ostale zadaj.

Ko je govor o raziskovanju v znanosti, se v ospredje postavlja dilema med bazičnimi in aplikativnimi raziskavami. V zadnjem obdobju se je tudi v Evropi (ki je dolgo veljala naklonjena bazičnim raziskavam) začelo vse bolj poudarjati naklonjenost aplikativnim raziskavam. Tudi finančne spodbude so bolj usmerjene k slednjim. Kako vi vidite to razmerje in poudarke.

Brez odlične temeljne znanosti ni dobre aplikacije. Torej je potrebno uravnotežiti finaciranje temeljnih in aplikativnih raziskav. Za prvo so odgovorne agencije, za drugo poleg agencij tudi podjetja, ki vlagajo v raziskave in razvoj.

V EU okvirnih programih se po mojem mnenju preveč poudarja vnaprej izbrane tematike. Namreč, glavni preboji v zgodovini znanosti so pogosto narejeni delno naključno, bolj iz radovednosti, kam nas lahko znanstvena vprašanja pripeljejo. Pomen takšne odlične temeljne znanosti je prepoznal evropski raziskovalni svet, ki ga poznamo pod kratico ERC. To so granti, ki so podeljeni samo najboljšim raziskovalcem z najboljšimi idejami. V Sloveniji je doslej takih nosilcev le peščica in ena od mojih prioritet je pridobiti enega na NIBu.

Za ustrezne aplikativne usmeritve je potrebna tudi tesna povezava z gospodarstvom, industrijo. Pri nas, tako ekonomski kazalci, se ta povezanost le v manjši meri udejanja. Vsekakor premalo. Imajo raziskave na NIBu potencial tovrstnega povezovanja.

Ne samo, da imajo mnoge raziskovalne smeri na NIBu tovrstni potencial, temveč skupine tudi že mnogo let aktivno sodelujejo z industrijo. Kot primer, oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo neguje živahne povezave s slovenskimi in tujimi farmacevtskimi podjetji, predvsem v razvoju cepiv. K nam prihajajo multinacionalke, ki so pripravljene odkupiti pri nas doseženo znanje in razvoj. Na oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka na primer obstaja znanje, ki je zanimivo za biomedicinsko uporabo, za sodelovanje se zanima tudi tobačna industrija. Na oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov razvijamo biofiltre v sladki vodi, preverjamo pa tudi uporabnost pajčjih niti za naravno razgradljive embalaže. Na Morski biološki postaji v Piranu pa sodelavke preučujejo uporabo biomase iz meduz iz tržaškega zaliva za filtriranje mikroplastike ter za potencialne uporabe v kozmetiki.

V kontekstu prihodnjega razvoja razvite družbe se izrecno poudarja znanost kot najpomembnejši dejavnik uspešnega gospodarstva, socialne države itd. Pri nas pa strukturne politike to povezavo sicer omenjajo, a bolj zgolj na deklarativni ravni. Prav tak nedejaven odnos moti tudi znanstvenike same in vedno glasnejša so opozorila, da brez ustreznega, tudi ali predvsem finančnega spodbujanja znanosti ni pričakovati ugodnih kazalcev razvoja. Kakšne so vaše izkušnje.

Strinjam se z vami, da Slovenija predstavlja družbo znanja le bolj deklarativno. Kako nas po razvoju daleč prehitevajo napredne družbe, ki vlagajo bistveno več v znanost kot to počnemo pri nas, je znano in ta razkorak se bo samo še večal, če ne bo Slovenija vložila v znanost več. Raziskovalci že vrsto let poudarjamo, da mora Slovenija čim prej doseči 1% BDPja, ki bo namenjen za znanost in raziskave samo iz proračuna. Trenutno smo na 0,4%. To nam pove veliko, med drugim to, da naša politika ne ceni znanja. Za to smo odgovorni vsi državljani, ne samo politiki.

Kot biolog se ukvarjate z evolucijsko biologijo. Lahko nekoliko razložite.

Preučujem zakonitosti evolucije, torej nastajanja in spreminjanja vrst. Moje raziskovalno delo obsega terensko delo, laboratorijske raziskave, ki so po naravi morfološke, vedenjske in molekulske, ter integrativno analizo in interpretacijo raznolikih podatkov. Organizem moje izbire so skoraj vedno pajki, četudi mi niso tuje niti raziskave nekaterih drugih organizmov, npr. sesalcev ali človeške ribice. Nekatere od mojih raziskav so popolnoma teoretske, druge imajo pridih organske evolucije, biogeografije, genomike, celo biomaterialov.

Kljub temu, da govorim o svojih raziskavah, pa je vse našteto seveda možno samo v skupinskem delu. Danes sem bolj administrator kot laboratorijski človek in, žal, grem izvajat terensko delo zelo poredko. Imam pa srečo, da delam v majhni, a prodorni skupini, kjer me obkrožajo ljudje, ki so mlajši od mene in imajo tudi drugačen pogled na probleme in rešitve. Skupina, ki sem jo ustanovil na ZRC SAZU, se imenuje Laboratorij za Evolucijsko Zoologijo, na kratko EZ LAB in ta je postala z mojim delom na NIBu dvoinstitucionalna. Poleg tega sem sodelavec nacionalnega naravoslovnega muzeja Smithsonian v ZDA, kjer občasno raziskujem in pridruženi profesor na univerzi Hubei na Kitajskem, kjer sem mentor študentom.

Z raziskovanjem pajkov in odkritjem posebnega pajka ste postali tudi mednarodno ugleden raziskovalec. Nam lahko nekoliko več pojasnite te raziskave.

Čeprav sem sodeloval pri odkritjih mnogih vrst pajkov, pa sta bili bolj medijsko izpostavljeni dve. Prvo je bilo odkritje in opis po velikosti telesa največjega pajka mrežarja, v Južni Afriki. Gre za zlate mrežarje (rod Nephila), za katere smo menili, da so zadnje nove vrste odkrili v 19. stoletju. V spomin na svojega pokojnega prijatelja sem vrsto poimenoval Nephila komaci. Zanimivost te najdbe je bila ta, da pajkov pred opisom vrste nismo nikoli videli v živo (kljub vztrajnemu iskanju), njihovo obliko in morfologijo so mediji povzemali po mojih ilustracijah in po fotografijah zelo starih muzejskih primerkov. Z meritvami teh primerkov sva takrat, leta 2009, s kolegom Coddingtonom rekonstruirala evolucijo gigantizma pri pajkih. Šele pred tremi leti smo dolgo iskano vrsto končno našli tudi v naravi ter potrdili, da še ni izumrla.

Druga odmevna najdba je bil opis Darwinovega drevesnega pajka (Caerostris darwini) z Madagaskarja. Neverjetno pri tej najdbi je bilo, bolj kot sam opis, ki sem ga pripravil s kolegom Agnarssonom, dejstvo, da do leta 2010 v literaturi ni bila poznana arhitektura njihovih mrež. Te so absolutni rekorder po velikosti. Mreže prečkajo reke in manjša jezera, njihova vodilna nit pa se razteza do dolžine 25 metrov. Ker nas je to fasciniralo že v naravi, smo testirali tudi natezno trdnost teh niti ter pokazali, da jih sestavlja najtrdnejši naravni material. Z biologijo in mrežami Darwinovega drevesnega pajka se prične prva epizoda BBCjevega dokumentarca The Hunt z Davidom Attenboroughjem. Svetovalec pri tej epizodi je bil sodelavec EZ LABa Matjaž Gregorič, ki je s preučevanjem teh pajkov napisal doktorat in bil nato povabljen na podoktorsko delo v ZDA.

Pri pajkih, kolikor vemo, vas raziskovalce tudi posebej zanimajo pajkove mreže zaradi posebnih lastnosti. Kako se tako bazična kot aplikativna znanost pri tem lahko uči.

Po natezni trdnosti, kar kombinirano opiše lastnosti, kot sta moč prediva in elastičnost, je pajčja svila najboljši naravni material, ki presega mnoge sintetične. Če tem lastnostim dodamo še dejstvi, da je pajčja svila naravno razgradljiva ter da človekov imunski sistem nanjo ne reagira, se lahko takoj predamo domišljiji in si zamislimo aplikacije v medicini, tehniki ter v varstvu narave.

Problemov, ki jih je potrebno preseči za produkcijo svilnih izdelkov, pa je trenutno še veliko. Prvo, v naravi obstaja velikanska variacija lastnosti in njeno prepoznavanje lahko razreši le kombinacija taksonomskih, ekoloških in eksperimentalnih raziskav, za katere nimamo dovolj časa in sredstev. Pomislite, da je samo znanih vrst pajkov 46 tisoč, od teh pa poznamo lastnosti prediva samo za morda 100 vrst. Tega problema smo se lotili s tako imenovanim bioprospectingom, kjer tarčno iščemo še nepoznane vrste, ki po ekologiji nakazujejo na izjemnost, kot npr. Darwinov drevesni pajek.

Če odmislimo identifikacijo modelnih vrst, je potem naslednji problem ta, da pajkov, ki so samotarski kanibali, ne moremo masovno gojiti. Kako torej sintetizirati svilo? Mnoge skupine poskušajo s kombinacijo poznavanja genomike in izražanja genov, ki kodirajo svilne proteine. Vendar je tovrstnih proteinov precej več, kot smo domnevali še pred kratkim. Veljalo je, da mora za sedem tipov pajkovih niti, ki sestavljajo arzenal tipičnega mrežarja, obstajati sedem proteinov, ki naj bi jih kodiralo sedem genov. Ta pravljična števila so se seveda izkazala za napačna. Z anotacijo genoma zlatega mrežarja smo z mednarodno skupino ugotovili, da je svilnih genov kar 28 in da se ti izražajo celo v tkivih, ki niso nujno povezana z izločanjem svile. Spet pa so ti genetski vzorci vrstno specifični in samo ogromno primerjalnega dela nam bo dalo boljši vpogled v naravno variacijo.

Tehničnih problemov za laboratorijsko sintetiziranje svile je še veliko, obstaja pa veliko zanimanje financerjev aplikativnih raziskav, od vojske do biotehnoloških podjetij.

Preučujete pa tudi spolno vedenje pajkov in z njim povezane evolucijske vzorce. Kam gredo te raziskave?

Mnogi laiki takoj prepoznajo fenomen spolnega kanibalizma kot nekaj značilnega za pajke. Pomislite na črne vdove. V moji raziskovalni skupini poskušamo razumeti spolno selekcijo, ne samo kanibalizem, temveč tudi druga vedenja in morfologije, kot skupek prilagoditev na spolni konflikt. Spolni konflikt nastane, ko interesa spolov nista usklajena. Pri pajkih je tipičen za tiste mrežarje, ki so velikostno spolno dimorfni, ki imajo torej velikanske samice in pritlikave samce. V evolucijski literaturi so to precej nepojasnjene in kontroverzne smeri, ki jih poskušamo razvozlati.

Raziskave spolnega konflikta izvajamo že vrsto let kot kombinacijo filogenetskih, morfoloških in vedenjskih testov, ki nam dajo vpogled v evolucijske vzorce in procese. Pri tem sta bila ključna prva člana EZ LABa, Simona Kralj-Fišer z njenim znanjem iz etologije ter Matjaž Gregorič z razumevanjem ekologije in biomaterialov. Oba sta dopolnjevala moje komparativno in taksonomsko poznavanje organizmov in skupaj z njima ter študenti in strokovnimi delavci, pa z mnogimi tujimi sodelavci, te raziskave nadaljujemo. Letos pripravljam pregledno delo, ki bo podalo nov vpogled v evolucijo ektremnih velikosti in vedenj pri pajkih. Odprta vprašanja, ki jih je vse več, poskušamo tudi razjasniti z novo prijavljenim temeljnim projektom.

Kot uspešen raziskovalec ste bili doslej predstojnik inštituta Jovana Hadžija na ZRC. Boste zdaj kot direktor NIBa vse te raziskave opustili.

Na ZRC SAZU sem doprinesel k raziskavam biodiverzitete in tam še vedno vodim šestletni raziskovalni program. Poleg tega je EZ LAB z mojo vključitvijo v NIB postal dvoinstitucionalen. EZ LAB bo torej nadaljeval s svojo raziskovalno usmeritvijo, sam pa bom raziskave razširil tudi bolj interdisciplinarno. Za to nameravam izkoristiti opremo in znanje sodelavcev NIBa ter poskusiti z raziskovalnim prebojem tudi v  primerjalni genomiki in biotehnologiji. NIB in BIJH sodelujeta tudi projektno na drugih področjih, ne samo mojih raziskavah.

O oceni znanosti na slovenskem dobiš toliko mnenj, kolikor ljudi o tem povprašaš. Vendar so enotni odgovori v tem, da je bilo nižanje sredstev za raziskave v zadnjih  4 – 5 let katastrofalno, da se ne spodbuja kvalitete, odličnosti, vsi dobijo malo, ne skrbi se za generacijsko obnavljanje področja itd. Kako pa vi vidite razmere.

Slovenija je mlada država in njena znanost je deloma odlična in mednarodno primerljiva, deloma pa povprečna, znanstvena politika pa se spreminja skozi leta, včasih na bolje, včasih ne. Če gledamo samo najbolj prodorne skupine, se zdi, da je financiranje znanosti v Sloveniji zadostno, vendar pa to seveda ni realnost. Realnost je ta, da so skoraj brez izjem vodje najbolj propulzivnih skupin del kariere preživeli v tujini in se na lastno pest in z zelo omejenimi sredstvi učili ne samo specifičnih znanstvenih znanj, ampak tudi dobrih znanstvenih in pedagoških praks. Te potem prenašajo na naslednjo generacijo raziskovalcev, ki jim včasih niti ni treba po znanje v tujino. Del slovenskih znanstvenikov pa je medtem ostal doma in mnogi med njimi so skrbeli za lastne interese bolj kot za interes raziskovalne odličnosti. Če bi slovenska znanstvena politika delovala dobro, bi iskala in financirala tiste prve in manj tiste druge.

Mladi, predvsem sposobni in nadarjeni, v takih razmerah ne vidijo svoje prihodnosti in kariernih ciljev. Kdor le more, odide, ostali bolj ali manj vegetirajo. Problem se kaže tudi že v prijavah na mednarodne projekte, kjer je uspešnost zaradi odhoda najboljših samo še povprečna. Sprašujem po vaših izkušnjah, ki ste veliko raziskovali tudi v drugih okoljih, v ZDA, na Kitajskem. Kako se boste soočali s podobnimi razmerami kot direktor.

Ne smemo podcenjevati želje slovenskih znanstvenikov, da bi delovali v domovini. Po mojih izkušnjah je dobro, da odidejo iskat znanja drugod, potem pa se vrnejo, istočasno je dobro za Slovenijo, da gosti tuje doktorande in uveljavljene znanstvenike. Problem seveda nastane, ko je kroženje prekinjeno in je to bolj odhod, torej beg možganov. To se je zgodilo pred leti v kriznem obdobju. Zdaj, v času gospodarske rasti, bi se morali truditi privabiti nazaj uveljavljene raziskovalce, ki bi si želeli vrniti. Kot direktor bom vsekakor spodbujal tovrstne povratke. Vendar pa bo potrebna nova nacionalna strategija, ki bi to omogočala. Seveda govorim o financah. Potreben je mehanizem, kot ga poznajo nekatere države, ki so se soočale z enakimi problemi, npr. Španija in Kitajska. Mehanizem mora zagotoviti zagonska sredstva za ustanavljanje novih skupin, potem pa bodo lahko inštituti in univerze vabile nazaj najboljše ter tako poskrbele za dvig kvalitete dela in za uspešne prijave.

Z mnogimi takimi izzivi v raziskovanju in vodenju se boste gotovo soočali na NIBu kot direktor…..kje vidite mesto in vlogo NIBa čez, denimo 30 let.

NIB bo brez dvoma ostal vodilna raziskovalna inštitucija na področju bioloških znanosti pri nas. V prihodnost gledam z optimizmom in napovedujem NIBov nadaljnji razcvet v novih prostorih ter še naprej dobro ravnotežje med bazičnimi in aplikativnimi raziskavami, ki bodo naslavljale najbolj pereče probleme človeka in okolja, v katerem bo živel.

Foto: ZRC SAZU