Prof. dr. Matjaž Kuntner, direktor NIB: 21. stoletje bo stoletje bioloških znanosti
Znanstveniki in raziskovalci po svetu so si edini, da bo to stoletje zaznamovano z naglim razvojem bioloških ved. In tiste družbe, ki bodo vlagale vanje, bodo doživljale velikanski napredek v prihodnjih desetletjih. O tem je tudi prepričan prof. dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), ki pravi “… da nam biološke znanosti nudijo vsakodnevne preboje v razumevanju zdravja tako človeka kot vseh drugih vrst ter ekosistemov. Če bomo razumeli biološke procese od molekule do ekosistema, bomo znali najti rešitve za pereče probleme današnjega časa…” Kot direktor si bo prof. Kuntner prizadeval, da bodo z dobrim temeljnim raziskovanjem prišli tudi do dobrih aplikacij, ki jih že danes pri njih iščejo mnoge gospodarske panoge.
Ožje raziskovalno področje prof. Kuntnerja je preučevanje zakonitosti evolucije, nastajanje in spreminjanje vrst. Na ZRC SAZU je ustanovil skupino Laboratorij za Evolucijsko Zoologijo (EZ LAB) in s tem, ko je postal direktor NIBa, je skupina postala dvoinstitucionalna. Je tudi sodelavec naravoslovnega muzeja Smithsonian v ZDA, kjer občasno raziskuje, pa tudi pridruženi profesor na univerzi Hubei na Kitajskem. Kot Fulbrightov štipendist je dve leti raziskoval v ZDA. Za izjemne dosežke pa je prejel tudi nagrado Miroslava Zeia.
Z raziskovanjem pajkov je prof. Kuntner postal tudi mednarodno zelo uveljavljen raziskovalec. Čeprav je sodeloval pri odkritju mnogih vrst pajkov, sta postali medijsko bolj izpostavljeni dve odkritji. Prvo je bilo odkritje zlatih mrežarjev v Južni Afriki, za katere so raziskovalci menili, da so zadnje nove vrste odkrili v 19. stoletju. Pred tremi leti pa so dolgo iskano vrsto našli tudi v naravi in tako potrdili, da še ni izumrla. Druga odmevna najdba, kjer je sodeloval prof. Kuntner, je bil opis Darwinovega drevesnega pajka z Madagaskarja. Ti pajki so poznani po izjemni arhitekturi mrež, saj te lahko prečkajo reke in manjša jezera.
Ker je sam veliko raziskoval v tujini, je naklonjen tudi želji mladih znanstvenikov, da odidejo iskat znanje drugam, v druga okolja, na druge institucije. Problem pa nastane, ko je kroženje prekinjeno, ko gre za beg možganov. In vračanje mladih bo vsekakor spodbujal, hkrati pa si prizadeval, da bodo na inštitutu gostili tudi tuje doktorande in uveljavljene znanstvenike. Za uresničitev teh prizadevanj pa bo potrebna nova nacionalna strategija podprta z ustreznimi financami. Pri tem so odgovornim lahko zgled države, ki so take projekte že uspešno izpeljale.
