Prof. dr. Roman Jerala: O ogroženosti slovenščine
V zadnjih tednih so se zgostili odmevi na predlog Zakona o visokem šolstvu, kjer v osmem členu navaja možnost predavanj v tujem jeziku na slovenskih univerzah. S kritikami, da postaja s tem slovenščina ogrožena, so se oglašali predvsem akademiki humanistične in/ali naravoslovne usmeritve, zanimiv razmislek z močnimi argumenti pa ponuja prof. dr. Roman Jerala, ugleden znanstvenik in raziskovalec s področja biotehnoloških ved.
“V seriji prispevkov, ki napovedujejo usodne posledice za obstoj slovenskega naroda zaradi predloga Zakona o visokem šolstvu o možnosti predavanj na univerzah v Sloveniji (tudi !) v angleškem jeziku, se ponavljajo enaki argumenti in svarila. Ti pozivi, ki hitro najdejo somišljenike v rastoči ksenofobiji v naši družbi, zagotovo ne sodijo v pogled samozavestne nacije, polnopravne članice mednarodne skupnosti in Evropske unije, kjer je slovenščina eden od uradnih jezikov.
Eden od večjih problemov Slovenije je pretirana težnja po omejevanju in predpisovanju. Zakaj ne bi smeli prepustiti akademikom presoje o izvajanju posameznih predavanj na univerzi, še posebej na višjih stopnjah, v angleščini, če bodo na predavanjih prisotni študenti iz tujine? Če bomo predpisovali, da morajo tuji predavatelji predavati v slovenščini ali da bi morali v nekaj letih opraviti izpit iz znanja slovenščine, bomo imeli sposobnih tujih strokovnjakov in študentov še manj kot sedaj, ko jih je zelo malo. O tem kako je to urejeno v tujini, je bilo zapisanih veliko dezinformacij. Poglejmo kar konkretno kako je s slovenskimi akademiki v tujini. Na Finskem ali v Nemčiji na univerzah, ki so na lestvicah uvrščene precej bolje kot slovenske, lahko raziskovalci slovenskega rodu vodijo raziskovalne skupine in predavajo po svoji presoji študentom v angleščini. Če Slovenec na Dunajski univerzi lahko študentom predava v angleščini, zakaj ne bi mogel Avstrijec v angleščini predavati na Univerzi v Ljubljani ? Nihče od slovenskih predavateljev v tujini ne zahteva potrdila o znanju angleščine, kaj šele o znanju nacionalnega jezika; povabili so jih zaradi spoštovanja njihove strokovnosti in dokazujejo se z objavljenimi članki in vabljenimi predavanji, saj je jasno, da je obvladovanje strokovne angleščine za vrhunske znanstvenike razumljivo samo po sebi. Enako velja tudi za prijave na nacionalne raziskovalne projekte v angleščini, ki v evropskih državah vključujejo mednarodne recenzije. Dobro znanje tujih jezikov je sicer nepogrešljivo tudi za inženirje, podjetnike, novinarje in ostale, ne nazadnje tudi za tudi za politike, kar je vidno tudi v odzivih na okorno izražanje nekaterih naših voditeljev.
Gre za vidno nerazumevanje delovanja znanosti, ki je lahko samo globalna. Slovenske znanosti ni, je samo znanost, ki jo delajo Slovenci ali znanstveniki v Sloveniji in je mednarodno preverljiva. V znanosti ima mednarodna izmenjava dosežkov in idej nenadomestljivo mesto. Če želimo v Slovenijo pritegniti talente od drugod in širiti vedenje o naših dosežkih moramo to narediti tako, da bo razumljivo čim širšemu krogu. Lahko se samo začudim zahtevam nekaterih piscev, ki predlagajo, da bi morali biti dosežki slovenskih znanstvenikov objavljeni najprej v slovenščini, kar ne velja (zagotovo za področje naravoslovja) niti za jezike z bistveno več govorci, kot so nemščina ali francoščina. V Nemčiji nemški profesorji od svojih študentov pogosto zahtevajo, da napišejo magisterij ali doktorat v angleščini, da omogočijo čim boljše širjenje dosežkov. Odlični dosežki naših znanstvenikov objavljenih v angleščini pomenijo pomembno promocijo naše domovine. Tuji študenti in predavatelji so odlični promotorji Slovenije v svetu, pa čeprav se bodo morda naučili samo nekaj slovenskih besed. Za slovensko terminologijo lepo skrbijo strokovna društva, kot je npr. Slovensko biokemijsko društvo in druga, ki imajo dobro delujoče terminološke komisije, pa čeprav na nacionalnih kongresih z mednarodno udeležbo predavamo v angleščini.
Za uspeh Slovenije je bolj pomembno, da bomo preko znanstvenih dosežkov prispevali k razvoju družbe, kot pa da bi se zapirali pred vdorom tujcev in angleščine v slovensko znanost in visoko šolstvo. Menim da Slovenija zasluži precej več samozavesti in da nam bo koristilo, da se znebimo kompleksa majhnosti in ogroženosti. Precej bolj resna grožnja prihodnosti Slovenije je mačehovska podpora politike vlaganjem v znanost, ki postaja vse manj konkurenčna v svetu.”
Foto: Pumpnca
