Prof. dr. Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete UL o pomenu humanistike
Vloga in pomenu humanistike ter družboslovja, ki jo imata ti dve vedi v razvoju sodobnih družb, postaja vedno bolj v ospredju. Razumevanje odnosov znotraj novodobnih skupnosti je namreč težko členiti brez znanja družboslovnih, humanističnih vedenj, zato bodo tudi svetovalci z omenjenim znanjem vedno bolj zaželjeni. V kontekstu letošnje Evropske noči raziskovalcev, ki poteka v organizaciji Filozofske fakultete (FF) Univerze v Ljubljani pod geslom, Humanistika, to si ti!, je dekan FF prof. dr. Roman Kuhar pojasnjeval nekaj izhodišč povezanih s pomenom humanistike.
Ob tehnološki revoluciji, ki naj bi postala že predpogoj razvoja sodobnih družb, malo ali nič ne govorimo, da ob tem ustvarjamo tudi družbeno evolucijo. Nove tehnologije spreminjajo tudi odnos posameznika do družbe, njegovo delovanje v družbi, dolgoročno se na ta način spreminja tudi delovanje celotne družbe. Po vseh spremljajočih pojavih teh procesov, so opozorila raziskovalcev vedno bolj glasna, da je potrebno za razumevanje in usmerjanje teh spremeb vključiti strokovnjake humanističnih oziroma družboslovnih znaj. Kako to pojasniti.
Preprosto: še tako dovršene in zapletene tehnološke rešitve ne pomagajo dosti, če ob tem izgubimo človečnost. Zdi se mi, da se tega vse bolj zavedamo, ker so posledice tehnoloških prebojev v zadnjih dveh desetletjih pomembno zaznamovale in preuredile naše vsakdanje življenje. Po drugi strani pa so načini penetracije teh tehnologij, tudi v smislu nadzora, vse bolj sofisticirani in jim je težko pobegniti. V ozadju je seveda interes eksplozivne kombinacije kapitala in moči oziroma oblasti. Največja nevarnost je v tem, da se kapitalu začne udinjati tudi znanost – še posebej humanistična in družboslovna. Ta je namreč temelj kritičnega mišljenja, morala bi biti slaba vest sleherne družbe in njenih tehnoloških inovacij, kadar te postanejo preveč samovšečne in kot take orodje v rokah tistih, ki so na poziciji moči. Humanistična in družboslovna znanost je tista, ki lahko misli alternative. Te so v družbi, kjer je ekonomija še vedno naravnava k neprestani rasti, nujno potrebne. Ekološke katastrofe so jasen znak tega.
Že pred časom smo lahko zasledili govor, da bodo službe prihodnosti namenjene ljudem, ki razumejo življenje skupnosti, predsvem spletne skupnosti. Tu ne gre zgolj za uporabo spletnih medijev, gre za razumevanje odnosov, ki se porajajo znotraj novodobnih skupnosti in pomembna odkritja tu prihajajo iz podjetij (Google, Facebook, Amazon…), ki obvladujejo te rigorozne eksperimente. Ta se bodo (tudi zaradi dobičkov) vedno bolj naslanjala na znanje družboslovnih, humanističnih znanosti in svetovalci s tega področja bodo vedno bolj zaželjeni. Družboslovne raziskave bodo postale ključne. Koliko je tega zavedanja tudi že pri nas, tudi v akademski skupnosti.
Bojim se, da tržna logika, ki jo omenjate, vse bolj prodira tudi v akademsko življenje – tako v način vrednotenja pedagoškega dela, v raziskovalno sfero, vsekakor pa tudi v odnos študentk in študentov do študija. Razumljivo je, da študij razumejo kot investicijo v svojo prihodnost, a če je to preračunano skozi natančno začrtano karierno pot, na kateri je potrebno zbrati toliko in toliko točk, doseči te in te cilje, ki bodo odprli ta in ta vrata, potem je to nekaj, kar je tesno prepleteno z omenjeno logiko, ki s pričakovanji po aplikativnosti, profitabilnosti in strogi ciljni naravnanosti vse bolj pritiska na akademske institucije. Tu potem ni prostora za strast, s katero te znanstveno preučevanje lahko potegne, za kakšne stranpoti, ki ne vodijo do odgovorov, a so sestavni del znanstvenega delovanja in tudi študija, ampak gre samo še za tehnicistično sledenje ciljem. Ampak to vodi v kulturno in duhovno opustošenje.
Sam na podelitvi diplom študentkam in študentom vedno rečem, da je družbena odgovornost vseh nas neprestano zavedanje, da smo kot akademska skupnost, kot dedinje in dediči razsvetljenstva, zavezani humanizmu, svobodi, solidarnosti in enakosti kot osnovnim vrednotam, ki uokvirjajo in pogojujejo naše delo. To je velika odgovornost, ki je ne sme zaslepiti cenén lêsk najrazličnejših populističnih stran poti, ki se nekritično prodajajo kot suho zlato. Se pa ob tem vedno sprašujem, kam padejo te besede. Na podelitvi diplom so seveda izrečene prepozno, če tega zavedanja ne zgradimo že prej.
Poznavalci razmer v akademski skupnosti, ki so že absolvirali humanistična zanja, pravijo, da se ob sosočanju zaposlitve znajdejo v razmerah, kjer se izkaže, da naj bi bila humanistika in družboslovje skorajda zreducirana na marketing in na orodje za legitimacijo in reprodukcijo obstoječega družbenega sistema. To se kaže tudi v besedilih, s katerimi se opisujejo kompetence, ki se jih spodbuja. Predvsem se govori o razvoju podjetniške mislelnosti, inovativnosti, večanju zaposljivosti študentov, kreativnem razmišljanju itd. Take dikcije se poznavalcem zdijo preveč posredniška vloga, ki jih želijo imeti podjetja pri prodaji izdelkov. Menijo, da je humanistika v takem razumevanju zreducirana na marketing in na orodje za legitimacijo obstoječih “kapitalskih odnosov”. Kako vi vidite te razmere.
Pred kratkim sem podpisal peticijo številnih evropskih in svetovnih univerz proti nameri brazilskega predsednika Bolsonara, da pomembno zmanjša finančna sredstva za humanistiko, predvsem za študij filozofije in sociologije. V izjavi za javnost je poudaril, da mora država vlagati v tisto aplikativno znanost, ki nudi takojšnje povračilo davkoplačevalcem, kot je na primer veterina, inženirstvo ali medicina. Glavno sporočilo peticije je bilo, da je izobraževanje, še posebej na ravni visokega šolstva, investicija posamezne države ali skupnosti v prihodnost novih generacij, zato je utopično pričakovati, da bo vlaganje v izobraževanje prinašalo takojšnje finančne rezultate. Hkrati se je potrebno zavedati, da gospodarstvo ne potrebuje zgolj specializantov, pač pa vse bolj posameznike in posamezice s širokim znanjem z različnih področij, ki so sposobni interdisciplinarnega mišljenja. Predvsem pa je peticija poudarila, da politika ni poklicana k ocenjevanju znanosti in njene koristnosti, še posebej ne skozi prizmo skladnosti ali neskladnosti z obstoječo vladajočo ideologijo. Mislim, da so to pomembna sporočila, na katera je potrebno ves čas opozarjati.
Sistem kompetenc, ki jih omenjate, je v pomembni meri prinesla bolonjska reforma v želji, da se evropski znanstveni prostor poveže in da je med seboj primerljiv. Nekateri so že ob uvajanju reforme opozarjali na pasti, ki jih omenjate, in imeli so prav … Pomemben del ciljev bolonjske reforme – od večje izbirnosti, več individualnega dela do krajšega študija – se ni uresničil. Deloma zaradi finančnih razlogov, deloma pa tudi zato, ker bolonjski reformi niso sledile tudi spremembe na trgu dela: delodajalci večinoma še vedno zahtevajo drugo bolonjsko stopnjo, zato večina ne zaključi svojega študija na prvi stopnji. S tem se je študij v resnici podaljšal za eno leto. No, dobra stran bolonjske reforme je mednarodna izmenjava. Saj ne, da bi bila to noviteta, ki ne bi obstaja pred tem, vendar so zdaj na voljo orodja, kot je program Erasmus, ki to bistveno olajšajo, študentkam in študentom pa omogočijo tudi izkušnjo študija v tujini, kar je zagotovo dobrodošlo in kar pred tem ni obstajajo na tako dostopen način.
V današnjih globalnih, ne preveč uravnoteženih razmerah, pa humanistika in družboslovje zajemata modrost, kot pravi prof. Rudi Rizman, potrebno pri iskanju izhoda iz vsakršne krize. V naraščajoči kompleksnosti in globalni prepletenosti, v kateri so se znašle družbe, prav humanistika prispeva k ustvarjanju javnega dobrega, ki je pogoj za ohranjanje in nadaljni razvoj demokratične družbe. So s temi spoznanji opremljeni današnji diplomanti humanističnih ved in koliko so taka vedenja akceptrirana v družbenih podsistemih.
Ocenjujem, da se večina študentk in študentov Filozofske fakultete na naše študije vpiše zato, ker v humanistiki in družboslovju vidijo smisel in se jima zdita pomembna. Predvidevam, da se to zavedanje tekom študija še okrepi. V kolikšni meri to prepoznajo tudi drugi družbeni podsistemi, pa je drugo vprašanje. To je vedno odvisno od ljudi, ki delujejo na posameznih področjih. Dejstvo je, da ima humanistika in na splošno vsa znanost smisel, dokler je zastavljena široko in kritično. V trenutku, ko postane orodje reprodukcije obstoječih družbenih razmerij, ko se začne podrejati zahtevam po takojšni aplikativnosti in ozko postavljenih interesov kapitala, izgubi svoj smisel in pomen.
Foto: FF UL
