S pilotnim monitoringom našli 239 vrst čebel, tudi vrsto, ki je bila v Sloveniji opažena prvič

Ob svetovnem dnevu čebel so na Nacionalnem inštitutu za biologijo predstavili rezultate monitoringa divjih čebel v Sloveniji. Prof. dr. Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo poudarja: »Na NIB smo aktivni na različnih raziskovalno razvojnih področjih, ki jih pokrivata Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvo za naravne vire in prostor, in sicer raziskave ter monitoringi divjih opraševalcev, biodiverzitete hroščev, ptičev, dvoživk, rakov pa tudi na področju varstva rastlin, ribištva, onesnaževal kot je mikroplastika, GSO, novih metod nadzora škodljivcev rastlin s feromonskimi pastmi, molekularnimi pristopi kot je mRNA itd. Skratka naše znanje, rezultati in aplikacije so izjemnega pomena za premišljene posege v kmetijstvo, prostor, energijo in varovanje narave.«

V triletni raziskavi so našli 239 od 575 vrst divjih čebel (čmrljev in čebel samotark), ki so bile kadarkoli najdene v Sloveniji. Raziskava je potekala na petih območjih in sicer na Celjskem, med Mengšem in Kranjem, v okolici Cerkniškega jezera, na Ljubljanskem barju in v Ljubljani. Na vseh območjih so našli več kot 100 vrst čebel, najvecč v okolici Cerkniškega jezera (143).

Strokovni vodja projekta, dr. Danilo Bevk: »Našli smo tudi za Slovenijo novo vrsto čebele in to v Ljubljani. To kaže na to, da bi z dodatnimi raziskavami gotovo našli še kakšno pri nas neodkrito vrsto. Hkrati pa bi ugotovili tudi, koliko od 575 vrst, ki so bile doslej najdene pri nas, v Sloveniji dejansko še živi. Zaradi sprememb v okolju, so nekatere gotovo že izginile.«

Opraševalce ogrožajo spremembe v okolju, ki so jih povzročili ljudje: pomanjkanje hrane, podnebne spremembe, pomanjkanje mest za gnezdenje, pesticidi in bolezni. Ker več kot polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci (divje čebele, muhe trepetavke in druge žuželke), upadanje njihovega števila ponekod že ogroža kmetijsko pridelavo.

Dr. Bevk je poudarja tudi pomen vzpostavitve trajnega monitoringa opraševalcev. Monitoring sam po sebi sicer še ne prispeva k varovanju, a je kljub temu nujen za naravovarstvena ukrepanja. Dobro poznavanje stanja je pogoj za ukrepanje in nato spremljanje učinkovitosti ukrepov. Najdražji so ukrepi, ki niso učinkoviti, pa tega niti ne vemo.

 

Foto: Blaž Koderman