Univerza v Ljubljani ob stoletnici z monografijo, „svoboda duha“ in „kritični duh“

Univerza v Ljubljani je ob stoletnici izdala monografijo, ki jo pripravila v slovenskem in angleškem jeziku. Rektor Univerze, prof. dr. Igor Papič, zgodovinar, prof. dr. Božo Repe in filozof prof. dr. MladenDolar so jo predstavili v Narodni in univerzitetni knjižnici , v njej pa je zajet celovit pregled stoletne zgodovine univerze, njen pomen za slovenski narod in državo, ponuja pa tudi razmislek o sedanjem položaju in prihodnjem razvoju.

Rektor prof. dr. Igor Papič je spregovoril o trenutnem položaju Univerze in njeni prihodnosti. »Velikokrat me vprašajo, kje vidim priložnosti za našo univerzo. Najlažji odgovor bi seveda bil v povečanju financiranja, vendar vedno povem, da so mlajše generacije naša največja priložnost. Obdobje pet do deset let po doktoratu je najplodnejše obdobje; mladim moramo dati priložnost, da se razvijajo na univerzi, da razvijajo svoje ideje. Seveda pri tem potrebujemo tudi starejše kolege. Združiti moramo mladostno razigranost in izkušnje starejših. A ključni potencial Slovenije je znanje. Brez znanja bomo težko konkurirali drugim državam,… zagotovo pa je prihodnost univerz v povezovanju in to v povezovanju univerz iz različnih držav.«

Zgodovino je osvetlil prof. dr. Božo Repe in zatrdil, da družba, če pred stotimi leti ne bi dobili univerze…»Bi še obstajala; ljudje tukaj živijo od praskupnosti in so dolgo shajali brez univerze, a najmanj, kar lahko rečemo je, da ta družba ne bi bila slovenska družba.«

Ob ustanovitvi sta se porajali vprašanji, ali je ustanovitev rezultat izključno nacionalnih teženj ali pa ima univerza višje ambicije. Odgovor je prof. Repe ponazoril z besedami nekdanjega rektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Milana Vidmarja: »Univerzo je imel za oster in potreben instrument družbe, za institucijo ‘katere edini namen ni dajati državi in narodu neko število uradnikov, zdravnikov, odvetnikov …, temveč je najvišji hram duha, tvoriteljica trajnih svobodnih vrednost, javna svobodna last svobodnega naroda’. V tem trikotniku med ohranjanjem slovenstva, univerzalnostjo znanosti in pravico do svobodnega ustvarjanja se tudi giblje zgodovina slovenske univerze.«

Filozof, prof. dr. Mladen Dolar se je kot tretji avtor monografije dotaknil kritičnega duha Univerze v Ljubljani, kamor se je vpisal leto po turbulentnem času 1968: »… ko je domala vse zahodne univerze pretresalo študentsko gibanje, množično gibanje protesta in kritičnega upora. Ta val študentskih protestov je zajel tudi ljubljansko univerzo, z vrhuncem v zasedbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani maja 1971, katere akter sem bil tudi sam….Naš učni proces se tedaj ni dogajal le v predavalnicah in knjižnicah, temveč tudi zunaj njih, v žgočih odzivih na izzive časa, na cestah in v akcijskih odborih.« Vendar je poglavitna naloga univerze ohranjanje kritičnega in neodvisnega duha, zato… »Močno si želim, da bi Univerza v Ljubljani ob svoji stoletnici in vnaprej znala ohranjati in na novo iznajdevati ta kritični duh, kot ga je v veliki meri znala v mnogih zagatnih časih v preteklosti.«

Ni naključje, da je predstavitev monografije je potekala v Rokopisni čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), je v uvodnem nagovoru poudaril ravnatelj NUKa Viljem Leban… »Zgodba naše knjižnice je z življenjem Univerze nerazdružljivo povezana vse od njene ustanovitve leta 1919, ko je prevzela funkcije osrednje univerzitetne knjižnice in kljub nemogočim prostorskim razmeram to nalogo opravljala vse do izgradnje stavbe, v kateri smo še danes,« in še… »V spominski knjigi, v katero že več kot 150 let vpisujemo znamenite goste in obiskovalce, najdemo zaznamek, ki priča, da sta 6. avgusta 1919 knjižnico obiskala brata Janez in Jože Plečnik. Namen njunega prihoda ni znan. Starejši Jože, ki je takrat živel in delal v Pragi, je bil očitno na krajšem obisku v Ljubljani, kjer se je njegov mlajši brat Janez pripravljal na novo službo. 31. avgusta 1919 je bil namreč skupaj s 17-imi drugimi profesorji imenovan v prvo generacijo profesorjev ljubljanske univerze.« Morda je bil ta obisk usoden tudi za arhitekta Jožeta Plečnika in je takrat sklenil, da Ljubljana nujno potrebuje sodobno knjižnico, za katero je nato v letih 1930 in 1931 ustvaril načrt.