Znanost je steber gospodarskega razvoja Slovenije

V okviru 3. tedna Kemijskega inštituta je  potekala razprava o vlogi in pomenu znanosti kot nosilnega dejavnika razvoja države. V soočenju znanstvenikov, raziskovalcev in gospodarstvenikov so kljub vabilu manjkali politiki kot tisti člen, ki v povezovanju znanosti in gospodarstva deluje kot iniciator.
Razpravljavci omizja so bili dobri poznavalci tematike, prof. dr. Jože P. Damjan – Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, mag. Samo Hribar Milič – Gospodarska zbornica Slovenije, prof. dr. Tamara Lah Turnšek – Nacionalni inštitut za biologijo, prof. dr. Igor Pribac – Filozofska fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Andrej Horvat – Silkem. Najprej so pojasnili dileme okrog deleža BDP, ki ga za raziskave namenja država. Ta znaša zgolj 0,40 %, drugi podatki pa navajajo, da gospodarstvo prispeva ostali del, kar naj bi skupaj znašalo 2,2 % BDP za raziskave in razvoj. Nadrobnejše analize pa kažejo, da ti podatki niso odraz dejanskega stanja, pač pa gre pogosto za paravlaganja s strani gospodarstva, kot so se izrazili. Gospodarstvo ima zaradi svojega funkcioniranja legitimne zahteve in pričakovanja od znanosti, da mu le-ta pomaga reševati razvojna vprašanja za umeščanje v vedno bolj zahteven in konkurenčen globalni trg. Pri tem pa gospodarstvo pogosto spregleda, da za svoje delovanje potrebuje urejeno mikro in makro okolje, urejeno infrastrukturo in zelo usposobljene kadre. Ustrezna znanstvena infrastruktura pa je tudi v tehnološko zelo razvitih državah financirana predvsem iz javnih sredstev.
Tudi bogate države se zavedajo, da sta znanost in dober visoko izobražen kader najboljše zagotovilo razvoja. Zato se odločajo tudi za izdatno financiranje univerz in inštitutov, posledično se jim veča družbeni in gospodarski razvoj z veliko dodano vrednostjo.
Eden od razlogov pomanjkljivega povezovanja znanost – gospodarstvo – politika, je tudi pomanjkanje ustrezne komunikacije in dialoga, slaba politična kultura, govor zgolj o dobičku in ekonomski rasti. Slednje je sicer do neke mere legitimno v tehnološki družbi. Spregledujejo pa se prenapete  meje rasti, ki se lahko kot bumerang vračajo v okvir poslabšanja okolja. Etične dimenzije rasti so popolnoma umanjkale in ni zavedanja, da vse etične presoje opravljamo v imenu zanamcev, v imenu prihodnjih generacij.

Udeleženci so ob koncu razprave predlagali tudi nekaj rešitev, kako preseči obstoječe stanje:

• Povišati financiranje za znanost in raziskave na 1% BDP v čim krajšem času.
• Oblikovati samostojno »Ministrstvo za razvoj«, ki bi združevalo sektorje znanosti, visokega šolstva, tehnologije in inovacij, ki so zdaj preveč razdrobljeni.
• Znotraj novega ministrstva ustanovitev Tehnološke agencije, ki je pred leti že obstajala in je bila sicer dobro zastavljena, a ni zaživela.
• Uvedba novih programov in instrumentov za povezovanje znanosti in gospodarstva.
• Razvojne olajšave pri gospodarstvu naj se ohranijo, vendar pod močno kontrolo, da ne bi prihajalo do zlorab.
• Strategija razvoja Slovenije, ki je bila oblikovana že leta 2011 (Resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020), je dobra, a bi morala postati bolj zavezujoča.
• Načrtno je potrebno okrepiti sistem mladih raziskovalcev za boljše sodelovanje z gospodarstvom.
• Pospešiti in operacionalizirati je potrebno sistem, da raziskovalci lahko ustanavljajo odcepljena podjetja (spin-out), kar bi dvignilo motivacijo pri raziskovanju in omogočilo tudi reševanje marsikaterih razvojnih dilem v gospodarstvu.
• Potrebna je sprememba zakonodaje za lažji in hitrejši pretok visoko izobraženih kadrov v Sloveniji in prihod usposobljenih kadrov iz tujine v slovenske akademske inštitucije in visokotehnološka podjetja.