Pages Menu
Categories Menu

Posted on 14.04.20 in Svet

Alain Badiou:  Razmere v času epidemije

Alain Badiou: Razmere v času epidemije

Eden najvplivnejših francoskih filozofov in političnih teoretikov Alain Badiou  o koronakriznih razmerah ne misli, da so nekaj zelo posebnega. Samo spomin na epidemije HIVa, ptičje gripe, ebole, SARSa-1, pa tudi epidemije sezonskih grip, ošpic itd., svetovno tržišče v kombinaciji s slabim zdravstvenim sistemom in trenutnimi nasprotovanji nujne vakcinacije, povzroča težke epidemije. Glede na to, da tokratna epidemija “napada” predvsem zahodni svet, razviti svet, v tej situaciji ni nič novega – če odštejemo, da družbene mreže širijo odvratne  neumnosti – razen ukrepov, ki bodo potrebni za zajezitev širjenja.

Glede imena SARS-2, kjer gre za težak respiratorni sindrom, kaže, da se pojavlja že drugič po epidemiji SARSa- 1, ki se je razširila spomladi leta 2003. Kritiko pa je upravičeno nasloviti vladam, ki takrat  niso resno podprle raziskav v znanosti, kar bi medicinski stroki omogočila sredstva in posledično znanje za učinkovito spopadanje s tokratnim virusim SARS-2 Zato, pravi Badiou, se je potrebno v času epidemije zapreti v svoj dom in spoštovanje stroge discipline je v tem trenutku edina zaslomba.

Motijo in vznemirjajo pa ga zapisi  in vesti, ki kažejo na popolno nerazumevanje in nedojemanje situacije, v kateri smo se znašli. Gre za kategorične deklaracije in žolčne obtožbe, ki jim je skupni prezir do razmer v epidemiji. Po drugi strani pa se kažejo v servilnosti do oblasti, ki v bistvu dela zgolj to, k čemur jo sili obstoječa situacija. Skorajda obstaja občutek, da epidemija povsod izničuje aktivnost kognicije in ljudi pomika v polje misticizma, neresnic, molitev, prerokovanja in preklinjanja – kar je bilo običajno v srednjem veku v času morije kuge. Zato Badiou predstavi nekaj idej, ki jih imenuje kartezijanske.

Ko najprej definira problem, pravi, da se zapletenost epidemije kaže v artikulaciji med naravoslovnimi in družbenimi obeležji. Njena popolna analiza je transferzalna. Najti je potrebno skupne točke in od tu narediti zaključke.

Ob tem Badiou ponudi razmislek razmer, ki so se dogajale na začetku v Wuhanu in preskoku virusa od živali na človeka. Sledi razmislek o dejstvu sodobnega sveta, pri čemer opozarja na vzpon kitajskega kapitalizma na imperialni nivo, se pravi, univerzalno prisotnost na svetovnem trgu.

Pomembno je dejstvo, ki ga imenuje dvojna artikulacija epidemije. Kitajska je namreč država, kjer lahko vidimo prepletanje starega in modernega, prepletanje med trkom narava – družba.

Razmislek nas pripelje do ugotovitve, kjer opažamo, da skušajo države lokalno preprečiti širjenje, čeprav gre za  transverzalno epidemijo. In ob tem se pojavi ključno neskladje sodobnega sveta, ko procesi masovne proizvodnje industrijskega blaga pripadajo svetovnemu trgu. Politična oblast pa ostaja nacionalna. Rivalstvo imperializma starih (Evropa in ZDA) in novih (Kitajska, Japonska…) subjektov onemogoča procese svetovne kapitalistične države. In prav epidemija kaže na neskladje, nasprotovanje med ekonomijo in politiko. Celo države EU ne uspejo pravočasno uskladiti strategij preprečevanja širjenja epidemije. Zato je v takih razmerah pomemben državni refleks. To je čas, ko stopi v ospredje vloga   znanstvenikov in avtoritarna intervenca države.

Badiou kot intelektualec in Francoz razmišlja, da bi morali intelektualci to obdobje izolacije izkoristiti v  razmisleku o novih obrazih politike, o projektu transacionalnega razvijanja tretje etape komunizma po stopnji  propadlega državnega eksperimentiranja. Prav tako bi morali začeti s kritiko ideje, da pojavi epidemij sami po sebi prinašajo v politiko nekaj novega. Poleg novih znanstvenih spoznanj o virusu, obstaja zdaj trdno spoznanje in prepričanje o javnem zdravstvu, javnem šolstvu in skrbi za starejše, kar so tudi razkrile razmere.

Moteče in zaskrbljujoče pa je,  da so tako imenovane “družbene mreže” postale mesto širjenja mentalne paralize, nekontroliranih vesti odkrivanja ”norih idej” in mračnjaštva. Posebno zdaj ne smemo verovati in zaupati  v nič drugega  kot v znanstvena dognanja, ki so temelj perspektive neke nove politike.

 

Foto: Siren-com/wikimedia

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *