Demistifikacija znanosti – omizje
Govor o demistifikaciji znanosti ponuja več iztočnic, kajti spremembe v postmoderni kulturi , občutenje katastrofičnosti sveta, samozavedanje mej znanosti , pojavljanje alternativnih znanstvenih paradigem in številni napori interdisciplinarnega raziskovanja, bi lahko označili kot premik iz vseobsega tehnike v vseobseg kibernetike načina mišljenja in medsebojne prirejenosti vsega, kar je. Tako poudarja filozof prof. dr. Tine Hribar, ko se sprašuje, kakšna bo orientacija znanosti 21. stoletja. Bo zmogla, kljub samorefleksiji izstopiti iz svoje pogonske narave?
Veličina držav 20. stoletja je deloma izvirala iz tega, da je država razvila najsposobnejšo in najproduktivnejšo mrežo institucij za generiranje znanja. Univerze so se medsebojno povezale, pridružila so se zasebna podjetja, kjer so znanstvena dognanja pretvarjali v potrošniške izdelke, vladne agencije pa so podpirale znanstvene raziskave in usmerjale delovanje. Taka ureditev pa se opira na družbene ustroje, ki jih je treba razumeti in varovati. In če takih institucij ne vzdržujemo ustrezno, v njej zamrejo notranja nestrinjanja, ker se ljudje ideološko poenotijo ali ker se ne upajo več nasprotovati. In kot kažejo analize, se je v mnogih institucijah zgodilo prav to. Opaziti je množično poneumljanje, ker so družabni mediji v ljudi, ki so delali v njih, zasejali kronični strah. In spremeba je bila najočitnejša na univerzah, v strokovnih združenjih, ustvarjalnih panogah in tudi političnih organizacijah. Vzpostavila so se nova vedenjska pravila, podprta z novimi politikami. Miselno in vizijsko se je potrebno ozirati v prihodnost. In kot kažejo zgodovinske iskušenje, med misleci krize izstopajo tisti posamezniki, ki so sposobni zaznati kritičnost svojega časa. Pri izgubi zaupanja v institucije utegne biti še posebej občutljivo področje izobraževanja. Družabna omrežja pa predstavljajo moč univerzalnega topila, ki povsod, kamor sežejo, raztapljajo vezi in slabijo institucije.
Premalo pa je razmisleka, kaj take razmere pustijo na mladi generaciji, posebno na generaciji Z, se pravi rojeni leta 1997 in pozneje in se nikakor ne znajdejo v godlji, v katero so padli. Mladi postajajo tudi vse bolj nestrpni do drugačnih mnenj. Opaziti je, da na univerzah, ki so nekoč vabile različne gostujoče predavatelje., so začele pri tem izgubljati, ko so se na študij začeli vpisovati pripadniki Z generacije. Razlog…študentje so se vedno manj strinjali s predavatelji, celo menili so, da so predavanja čustveno ogrožujoča, nasilna.
Kako v tem kontekstu razumeti stališča, da je internet z družabnimi omrežji pripeljal znanost v težave?
To je le nekaj izhodi[; rzprave za goste prof. dr. Toma Turka, dipl. ing. Aljošo Domijana, prof. dr. Petra Klepeca in prof. dr. Mateja Huša.
