Pages Menu
Categories Menu

Posted on 26.03.20 in Inštituti

Dobitniki priznanj  Zlati znak Jožefa Stefana

Dobitniki priznanj Zlati znak Jožefa Stefana

24. marec je rojstni dan Jožefa Stefana, zato so ob izredni odpovedi prireditev „Dnevi Jožefa Stefana“, zgolj objavili imena dobitnikov zlatih znakov. To so dr. Matjaž Gomilšek, dr. Gregor Posnjak in dr. Janja Vidmar. Vsi nagrajenci prihajajo z Instituta »Jožef Stefan«.

Zlati znak Jožefa Stefana podeljujejo doma in v tujini najodmevnejšim doktoratom v zadnjih treh letih. Odbor za zlati znak pod vodstvom prof. dr. Martina Čopiča, je med prispelimi predlogi izbral tri dobitnike zlatega znaka Jožefa Stefana za leto 2020, dva na področju naravoslovnih ved in eno na področju ved o življenju. Dr. Matjaž Gomilšek je zlati znak dobil za odmevnost doktorskega dela “Kvantne spinske tekočine na geometrijsko frustriranih mrežah kagome”, dr. Gregor Posnjak za odmevnost doktorskega dela “Topološke formacije v kiralnih nematskih kapljicah”, dr. Janja Vidmar pa je zlati znak prejela za odmevnost doktorskega dela “Določanje koncentracije in velikosti kovinskih nanodelcev v okoljskih in bioloških vzorcih”.

Dr. Matjaž Gomilšek je  pod mentorstvom doc. dr. Andreja Zorka proučeval kvantni magnetizem posebnih snovi, ki jih imenujemo kvantne spinske tekočine. Te so posebej zanimive, saj predstavljajo redek primer snovi, kjer se težko doumljivi kvantni pojavi, kot so kvantna prepletenost, ki jo je Einstein poimenoval kar »fantomsko delovanje na daljavo« (nem. spukhafte Fernaktion), manifestirajo na človeku dostopnem makroskopskem nivoju. “V svojem doktorskem delu sem s sodelavci odkril povsem novo kvantno spinsko tekočino, ki smo jo poimenovali cinkov brohantit, ter podrobno proučil njeno kvantno obnašanje pod različnimi pogoji. Med drugim smo v njej odkrili prvi eksperimentalno potrjen primer tako imenovanega spinonskega Kondovega pojava, ki so ga teoretiki prvič napovedali že pred dvema desetletjema in ki bi lahko bil ključ do realizacije robustnih (topoloških) kvantnih računalnikov, temelječih na kvantnih spinskih tekočinah,” pojasnjuje delo  dr. Gomilšek.

Dr. Gregor Posnjak je pod mentorstvom prof. dr. Igorja Muševiča raziskoval zapletene trodimenzionalne vektorske strukture, ki se ob določenih pogojih pojavijo v kapljicah kiralnih nematskih tekočih kristalov. “Da bi te strukture lahko opazoval, sem moral razviti nov eksperimentalni pristop, v katerem sem že obstoječo metodo polarizirane fluorescentne konfokalne mikroskopije nadgradil z numeričnim algoritmom simuliranega ohlajanja. Izkazalo se je, da se pri hitrem ohlajanju iz izotropnega v kiralno nematsko stanje lahko ureditev tekočih kristalov ujame v še kompleksnejša stanja, med njimi tudi v takšna z edinstvenimi topološkimi lastnostmi, ki še niso bila opažena v nobenih drugih sistemih.” Rezultati Posnjakovega dela imajo fundamentalni pomen, saj nudijo edinstven vpogled v kiralna vektorska polja, zaradi raznolikosti stanj pa bi kiralne nematske kapljice lahko bile uporabne za hranjenje podatkov ali topološki nadzor svetlobe.

Dr. Janja Vidmar se je v okviru doktorskega dela pod mentorstvom prof. dr. Radmile Milačič ukvarjala z razvojem in optimizacijo analiznih metod za karakterizacijo in kvantifikacijo pogosto uporabljenih kovinskih nanodelcev (nanodelcev titanovega dioksida, srebra in nič valentnega železa) v okoljskih in bioloških sistemih. Osnovna metoda, ki jo je pri tem uporabljala, je masna spektrometrija z induktivno sklopljeno plazmo v t.i. single particle načinu (spICP-MS). Posebno pozornost je namenila tudi ustrezni pripravi vzorcev za analize z metodo spICP-MS. Optimizirano metodo je nato uporabila za sledenje pojavnosti nanodelcev titanovega dioksida v rečnih vodah, za proučevanje obnašanja nanodelcev nič valentnega železa v odpadni vodi po njihovi uporabi v nanoremediaciji ter proučevanje prenosa in akumulacije srebrovih nanodelcev v človeški placenti. “Naraščajoča proizvodnja in uporaba kovinskih nanodelcev v najrazličnejših medicinskih, industrijskih in kozmetičnih aplikacijah vodi v njihovo sproščanje v okolje, kar ima posledično škodljiv vpliv na zdravje živih organizmov. S pomočjo metode spICP-MS, ki sem jo uporabila v svojem doktorskem delu, lahko že iz ene same meritve dobimo veliko informacij o lastnostih nanodelcev (velikost, masna koncentracija, številčna koncentracija, topnost). Dobro poznavanje lastnosti nanodelcev nam pomaga bolje razumeti njihove interakcije v okolju, predvideti njihove možne posledice v prehranjevalni verigi ter oceniti njihove vplive na zdravje in varnost ljudi. “

Foto: IJS

 

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *