Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on 8.04.14 in Featured, Univerze

doc. dr. ANDREJA GOMBOC – Ljudje imamo krasen instrument, razum. Če bi ga le uporabljali bolj pogosto.

doc. dr. ANDREJA GOMBOC – Ljudje imamo krasen instrument, razum. Če bi ga le uporabljali bolj pogosto.

Razprave o tem, da se narod, z majhno kritično maso kakršna je v Sloveniji,  ne more enakovredno postavljati z znanstvenimi dosežki drugim, večjim narodom, se še vedno pojavljajo ob raznih priložnostih. Zato je tudi nesmiselno, neumestno, da razvijamo in gojimo vsa znanstvena področja. Pogosto zamolčan argument ob tem pa je, da je taka politika znanosti draga in neučinkovita. Vendar so se taki in podobni razmisleki  že nekajkrat pokazali kot zgrešeni, a kljub temu se še občasno vračajo. Ne gre ugibati, če se med taka znanstvena področja uvršča tudi astrofizika, a mednarodna uspešnost znanstvenikov tega področja odločno zanika omenjene argumente. In strokovne objave slovenskih astrofizikov  zadnjih mesecev v mednarodno prestižnih revijah kot sta Science in Nature, pač govorijo sama zase. Tudi o tem smo se za Trombo pogovarjali z doc. dr. Andrejo Gomboc s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Dr. Gomboc, vi in vaša kolega dr. Drejc Kopač in mladi raziskovalec Jure Japelj ste skupaj s sodelavci iz Velike Britanije in Italije z robotskim teleskopom Liverpool na Kanarskem otočju analizirali vidno svetlobo, ki nastane ob izbruhu sevanja gama. Lahko nam o tej analizi poveste nekaj več?

Naj naprej pojasnim, kaj so izbruhi sevanja gama. Gre za kratkotrajne bliske gama svetlobe, ki se približno enkrat na dan pojavijo v naključnih smereh neba, presvetlijo vse ostale izvore gama sevanja na nebu, in običajno po nekaj sekundah ali minutah ugasnejo. Ker Zemljino ozračje sevanja gama ne prepušča, so bili ti izbruhi odkriti šele v dobi satelitov – točneje so jih odkrili vojaški sateliti konec 1960.-tih, ko so nadzorovali ali morebiti katera od držav testira jedrsko orožje nad ozračjem. Ob tem so zaznali te izbruhe in kmalu so ugotovili, da ne izvirajo iz našega osončja, ampak prihajajo iz bolj oddaljenih delov vesolja. A kako daleč so zares, niso vedeli vse do leta 1997, ko je italijansko-nizozemski satelit BeppoSAX na tistem delu neba, kjer se je pojavil (in kmalu ugasnil) izbruh GRB 970228 (številke pomenijo datum, ko je bil izbruh detektiran) zaznal nov izvor svetlobe v rentgenskih valovnih dolžinah, s teleskopi na Zemlji pa so odkrili na istem mestu tudi izvor vidne svetlobe. Tem izvorom svetlobe, “novim zvezdicam”, ki sledijo ali se pojavijo istočasno z izbruhi sevanja gama, pravimo “zasiji” (angl. afterglow). Odkritje zasijev je bilo zelo pomemben korak, ker je omogočil podrobnejša opazovanja, ki so razkrila, da se izbruhi zgodijo zelo daleč – ne v naši ampak v nekih drugih galaksijah. To pa posledično pomeni, da se v njih sprošča ogromna količina energije – toliko energije, kot je naše Sonce odda v nekaj milijonih ali celo milijardah let, se v izbruhu sevanja gama sprosti samo v nekaj sekundah. Gre torej za najmočnejše eksplozije v vesolju. Danes vemo, da obstajata vsaj dve vrsti izbruhov sevanja gama: ena nastane ob zlitju dveh gostih ostankov zvezd (dveh nevtronskih zvezd ali črnih lukenj), druga pa nastane, ko neka masivna in hitro vrteča se zvezda porabi vse svoje jedrsko gorivo in pride do konca življenjske poti. Njeno jedro se sesede ali v črno luknjo ali v magnetar – nevtronsko zvezdo z izjemno močnim magnetnim poljem. Pri tem sproščena energija požene iz jedra zvezde navzven dva nasprotno usmerjena curka, ki se gibljeta praktično s svetlobno hitrostjo in v katerima nastane visokoenergijska svetloba, ki jo vidimo kot izbruh sevanja gama. Nekoliko kasneje, ko se curka zaletita v okoliško medzvezdno snov, pa nastane tudi vidna svetloba, ki jo nekaj ur ali nekaj dni vidimo kot novo zvezdico – optični zasij.

S kolegi z univerze Liverpool John Moores, univerze v Ferrari in observatorija Brera-Merate že deset let opazujemo optične zasije izbruhov sevanja gama s teleskopom Liverpool (na otoku La Palma) in teleskopoma Faulkes North (na Hawajih) in Faulkes South (v Avstraliji). Gre za tri največje robotske teleskope na svetu. Ena od prednosti njihovega robotskega delovanja je, da se lahko zelo hitro odzovejo na signal o detekciji izbruha, ki jim ga pošlje satelit (npr. Nasin satelit Swift), in že v minuti ali dveh začnejo opazovati tisto področje neba. Hitrost je pri teh opazovanjih namreč bistvena, ker pomeni, da lahko opazujemo zasij, ko je še dovolj svetel in ko prihaja iz območja bližje središču eksplozije. S tem izvemo več o nastanku in razvoju teh ultra-relativističnih eksplozij in o samih zvezdah, ki so jih proizvedle. Eden od naših nedavnih rezultatov je januarja letos objavljeni članek v reviji Science, v katerem smo skupaj s sodelavci analizirali izbruh GRB 130427A, ki se je zgodil v relativno bližnjem vesolju. Tu je potrebno pojasniti, da “relativno bližnje vesolje” v tem primeru pomeni, da je svetloba od kraja izbruha do nas potovala “le” 3,7 milijard let, medtem ko v povprečju za različne izbruhe sevanja gama potuje okrog 10 milijard let. Ugotovili smo, da kljub temu, da se je ta izbruh zgodil relativno blizu nas (torej v vesolju, ki ni dosti mlajše od današnjega), je zelo podoben tistim, ki se dogajajo na večjih razdaljah (v precej mlajšem vesolju). Ker ima svetloba končno hitrost namreč potrebuje nek čas, da pride iz oddaljenih delov vesolja do nas: bolj oddaljena telesa vidimo zato takšna, kakršna so bila  v daljni preteklosti. Naši rezultati pričajo, da je isti mehanizem odgovoren za nedavne izbruhe in za tiste, ki so se zgodili v zgodnjih fazah razvoja vesolja. To je zelo pomemben podatek, saj so bili vsi bližnji izbruhi do zdaj precej šibkejši. Kaže pa na to, da se lastnosti masivnih zvezd, katerih smrt povzroči izbruh sevanja gama, z razvojem vesolja ne spreminjajo tako močno, kot smo misli do zdaj.

Prej omenjena skupina je tudi razvila poseben instrument za merjenje linearne polarizacije svetlobe. O tem so si mednarodni strokovnjaki enotni, da gre za enega najpomembnejših rezultatov v celotni 40-letni zgodovini raziskav izbruhov sevanja gama. Kar laskavo priznanje, tudi za slovenske raziskovalce.

To je rezultat več let našega dela. Že pred osmimi leti smo razvili poseben instrument RINGO za merjenje linearne polarizacije svetlobe optičnega zasija in ga uporabili na teleskopu Liverpool. Nato smo izboljšano verzijo instrumenta, polarimeter RINGO2, uporabili na primeru izbruha GRB 120308. Linearna polarizacija (v kolikšnem deležu svetlobe električno polje niha v neki isti smeri) je namreč ključ do odgovora na eno temeljnih vprašanj: ali je pri nastanku izbruhov sevanja gama prisotno močno magnetno polje in ali so njegove silnice urejene ali naključnih smeri? Pri iskanju tega odgovora je bistveno, da izmerimo polarizacijo takoj ali čim prej po detekciji izbruha, v nekaj minutah. Zaradi tehnične zahtevnosti je takšnih meritev polarizacije zelo zgodaj po izbruhu le peščica. Do zdaj je najvišja izmerjena stopnja polarizacije  znašala 10%. V članku v reviji Nature pa smo poročali o tem, da smo v primeru GRB 120308 izmerili do zdaj najvišjo stopnjo optične polarizacije in njeno spreminjanje s časom: približno štiri minute po začetku izbruha je stopnja polarizacije znašala 28%, v nadaljnjih desetih minutah pa se je zmanjšala na 16%. To je bila prva časovno ločljiva meritev polarizacije tako zgodaj po izbruhu. Naši rezultati kažejo, da v izbruhih sevanja gama obstaja močno in globalno urejeno magnetno polje. Ti rezultati so pomembni za teoretične modele, ki poskušajo pojasniti vlogo magnetnih polj pri razvoju eksplozije izbruhov in pri nastanku njihove svetlobe.

Vi sami ste poleg prej omenjenih raziskav sodelovali še pri  meritvah cirkularno – polarizirane svetlobe, ki so bile opravljene na Evropskem južnem observatoriju v Čilu. Za kaj je šlo pri tem?

V nedavno sprejetem članku v reviji Nature skupaj s sodelavci poročamo o meritvah cirkularno polarizirane svetlobe, ki je sledila izbruhu GRB 121024A. Meritve smo opravili z instrumentom FORS2 na Zelo velikem teleskopu (Very Large Telescope) Evropskega južnega observatorija ESO v Čilu. Pričakovano je bilo, da bo stopnja cirkularne polarizacije (v kolikšnem deležu svetlobe se električno polje suka po vijačnici) zelo nizka. Naše izmerjene vrednosti pa predstavljajo velik izziv za obstoječe teoretične modele. Kljub izjemnemu napredku v razumevanju izbruhov sevanja gama v zadnjih 15-20 letih, ostajajo namreč mnoga vprašanja še odprta.

Kaj omenjena odkritja pomenijo za področje astrofizike?

Meritve polarizacije so ključne za razumevanje vloge magnetnega polja pri nastanku in razvoju teh eksplozij ter pri razumevanju mehanizmov nastanka njihove svetlobe. To je eno od največjih še odprtih vprašanj pri razumevanju izbruhov sevanja gama. Njihovo razumevanje pa je pomembno za različna področja astrofizike. Je neizogibno, če hočemo razumeti zadnje stopnje življenja masivnih zvezd: v katerih zvezdah in pri katerih pogojih pride do teh silovitih eksplozij? Ali je pri tem pomembno okolje zvezde, npr. v kakšni galaksiji se nahaja, iz kakšne snovi je, koliko elementov težjih od vodika in helija je v njej, ali je pomembno, kako hitro se zvezda vrti ipd. Poleg tega nam svetloba izbruhov in njihovih zasijev lahko služi kot neke vrste “testni žarek”, ki gre skozi snov v galaksiji izbruha, nato pa še skozi medgalaktično snov ter snov v naši galaksiji, da končno prispe do nas. In vsi ti plini v vmesnem prostoru pustijo na tej svetlobi svoj podpis – če ga razvozlamo, lahko izvemo nekaj o oddaljenem plinu, ki ga drugače ne bi mogli nikoli proučevati, ker je pretemen. In ker so izbruhi tako svetli, jih lahko opazimo tudi, če se zgodijo zelo zelo daleč – z njimi lahko torej proučujemo celo vesolje. Pa tudi to, če  so se lastnosti plinov, prahu in zvezd v času  razvoja vesolja spreminjale in kako.

Lahko ta odkritja koristijo tudi sorodnim vedam?

Poleg astrofizike so izbruhi sevanja gama zanimivi za širšo fiziko, saj so laboratoriji za ultra-relativistične eksplozije, ki izvirajo iz območjih v bližini nevtronskih zvezd in črnih lukenj – torej iz območij, kjer je izjemno močna gravitacija in je prostorčas po Einsteinovi relativnosti ukrivljen. Naša opazovanja in meritve pa kažejo še na to, da so prisotna močna magnetna polja. To je zelo bogata fizika! Z izbruhi lahko proučujemo in testiramo fizikalne zakone v tako ekstremnih pogojih, kakršnih ne moremo ustvariti v nobenem laboratoriju ali pospeševalniku na Zemlji.

Vaše raziskovanje temelji predvsem na bazičnih raziskavah. V razmerah, kakršne živimo, pa je skorajda večji poudarek na aplikativnem raziskovanju. Slednje prinaša več in hitrejšo korist. Kako to komentirate?

Seveda so aplikativne raziskave zelo pomembne. Vendar je potrebno vzporedno izvajati tudi temeljne raziskave. Nikoli se ne ve, kaj čaka za vogalom, zato je treba mrežo metati na široko in razvijati tudi temeljne znanosti, sploh če želimo ostati konkurenčni v svetu. Kot primer: za doktorat sem se ukvarjala s črnimi luknjami, gibanjem zvezd v njihovi bližini, kako bi videli, če bi črna luknja raztrgala in požrla zvezdo. Skrajno neaplikativno, ali ne? Danes pa to znanje skupaj z dvema kolegoma na Fakulteti za matematiko in fiziko uporabljam pri projektu Evropske vesoljske agencije ESA, pri katerem modeliramo evropski navigacijski sistem satelitov Galileo v relativistični dinamiki. Trenutno namreč GPS in drugi navigacijski sateliti uporabljajo Newtonovo dinamiko, ki pa ji morajo “na roko” dodajati relativistične popravke, zato da sistem sploh funkcionira (če ne bi, bi zgrešil za 12 km na dan). Če bi gibanje satelitov obravnavali relativistično od samega začetka in jim dali še možnost medsebojne komunikacije, bi bil sistem ne samo bolj stabilen, ampak tudi ne bi potreboval sledilnih postaj na površju Zemlje, zaradi česar bi bil bistveno cenejši. Če se bo ESA odločila za to pot, bodo naše raziskave pripeljale do neposrednih koristi. V bistvu pa gre za znanje pridobljeno v temeljnih raziskavah.

Sicer pa menim, da se koristi za družbo ne sme meriti samo v takojšnjem ekonomskem učinku. Pomembno je, da smo v stiku s svetovnimi dogajanji in dognanji na področju znanosti in tehnologije, to je ključno za izobraževanje novih generacij, da bomo v prihodnje konkurenčni na mednarodni visoko-tehnološki sceni…. Poleg tega pa mnogi ljudje radi preberejo novico o kakem znanstvenem odkritju in jim to polepša dan, obogati življenje, podobno kot nekomu dobra knjiga, gledališka predstava, film ali ogled športnega dogodka.

Slovenski astrofiziki najbrž niste samozadostni, povezovanje s kolegi v mednarodnem okolju je nujno. Kako to poteka in kako ste sprejeti? Se s svojim znanjem lahko enakovredno soočate  z drugimi?

Mednarodno povezovanje je nujno. Slovenija je majhna, poleg tega pa ima 5-10-krat manj astronomov glede na število prebivalcev kot večina evropskih držav. Ker za razliko od njih tudi nismo člani Evropskega južnega observatorija ESO (članarina je previsoka za naše trenutne zmožnosti), si lahko položaj v mednarodnih skupinah in kolaboracijah pridobimo samo s svojim delom in znanjem, ki nam ga, če rečem neskromno, ampak odkrito, nikakor ne manjka. Seveda pa nimamo potem čisto enakovredne vloge kot kolegi, ki prihajajo iz držav, ki so v nek projekt vložile milijone. Pri večini kolegov smo zelo dobro sprejeti, občasno pa naletim na kolege, najpogosteje ameriške, ki ne poznajo Slovenije. Ko jim povem, da sem iz Slovenije, me vprašajo: “Kje pa ste zdaj, kje zdaj delate?”

gomboc

Foto: Manca Juvan

Astrofiziki opravljate meritve s teleskopi na Kanarskem otočju in na Evropskem južnem observatoriju v Čilu. Za kakšna dva raziskovalna centra gre in zakaj sta postavljena na omenjenih mestih?

Sodobni astronomski observatoriji so postavljeni na krajih z veliko jasnimi nočmi, suhim ozračjem, na visoki nadmorski višini in s čim manjšim svetlobnim onesnaženjem. Najbolj ugodni so zato vrhovi vulkanskih otokov, kot je na primer La Palma v Kanarskem otočju in Hawaji, ter odročni kraji v kamnitih puščavah, daleč od mestnih luči, kot je puščava Atacama v Čilu. Observatorij Roque de los Muchachos na La Palmi je najpomembnejši evropski severni observatorij, Čile pa je evropska (in vedno bolj tudi ameriška) postojanka za opazovanje južnega dela neba. Tudi prihodnja velika projekta, Evropski izjemno velik teleskop (European Extremely Large Telescope) in Veliki pregledovalni teleskop (LSST – Large Synoptic Survey Telescope) bosta postavljena v Čilu.

Ste ugledna znanstvenica, cenjena tudi v mednarodnem polju, kako ste pristali v astrofiziki?

Za astronomijo sem se začela zanimati v srednji šoli. Ker takrat še ni bilo interneta in nisem poznala možnosti zaposlitve v tem poklicu, sem raje “za vsak slučaj” vpisala študij fizike, astronomske predmete pa sem poslušala dodatno. Ko je prišel čas za diplomo, sem se pozanimala za možno temo pri prof. Andreju Čadežu, ki mi je ponudil zelo zanimivo temo padanja zvezd v črne luknje in to je bilo to.

Sami niste zgolj opazovalka  vesolja skozi teleskope in predavateljica na fakulteti, pač pa vas pogosto zasledimo na javnih predavanjih ob različnih priložnostih. Želite lepoto vesolja približati tudi laikom in jih navdušiti za ljubiteljsko opazovanje nočnega neba?

Res je. Večina slovenskih astronomov se precej ukvarja s popularizacijo astronomije in vesolja. Še z nekaj mlajšimi sodelavci pišemo in urejamo Portal v vesolje, že četrto leto izvajamo cikel poljudnih predavanj Sprehod skozi vesolje, sodelujemo pri organizaciji tekmovanja iz astronomije za osnovne in srednje šole skupaj z Društvom matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, ob menjavi letnih časov imamo večere odprtih vrat na observatoriju na Golovcu. Ko mi čas dopušča, tudi prevedem kakšno knjigo, npr. Oči zazrte v nebo, DVD (Evropa k zvezdam) ali Novice iz vesolja za otroke. Sicer je pa največji popularizacijski astronomski dogodek doslej bilo Mednarodno leto astronomije 2009, ki sem ga vodila v Sloveniji skupaj s kolegom dr. Urošem Kostićem. V tem letu sem med drugim skupaj z urednikom astronomske revije Spika, Bojanom Kambičem, postavila astronomsko razstavo Od Zemlje do vesolja na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju v Ljubljani. Da nam je to uspelo, sem še posebej vesela. V tem letu smo tudi veliko sodelovali z ljubiteljskimi astronomi, ki so v Sloveniji zelo aktivni in so pripravili večje število javnih astronomskih opazovanj.

Zanimivo je, da nekatere ankete kažejo, da se ljudje čedalje bolj zanimajo za dogajanje v vesolju. Čemu to pripisujete, vas to preseneča? Lahko človeka pogled v vesolje »privzdigne« nad pritlehnosti vsakdanjika?

Nebo, zvezde, vesolje so od nekdaj zanimale ljudi. Starodavna ljudstva so imela zgodbe in mite o nastanku sveta, o ozvezdjih ipd. Nebo je služilo za orientacijo v prostoru (kje vzhaja in zahaja Sonce) in v času (npr. Lunine mene). Astronomija je bila neločljivo povezana s poljedelsko družbo, ki je potrebovala zanesljiv koledar za setev. Osnovne enote koledarja: leto, mesec, teden, dan so astronomske. Pogosto so menili, da so nebesna telesa in njihovi zakoni brezmadežni in popolni: popolne krogle, ubrano gibanje planetov okoli Sonca brez trenja… Po drugi strani pa naj bi bile stvari na Zemlji “pokvarljive” in “grešne”. Tudi dandanes nismo dosti drugačni od naših prednikov; pogled v spokojno, zvezdnato nebo nas lahko umiri in imamo občutek povezanosti z vesoljem. Ob tem se zavemo majhnosti človeka, Zemlje in Osončja v primerjavi z razsežnostmi vesolja… in to ponavadi vodi (vsaj začasno) k bolj skromnemu in nekoliko manj egocentričnemu pogledu na svet. Če si na primer ogledate model Osončja na učni poti v Strehovcih v Prekmurju se zaveste, kako krhek dom je naša Zemlja – kako majhen kamenček v Osončju, kaj šele v vesolju. Za vse razen nas je nepomemben. In kako neumno se pogosto obnašamo…  malo širši pogled na svet in vesolje dviguje ekološko ozaveščenost.

V začetku sva govorili o tem, da relativno majhnemu  narodu, kot smo Slovenci, po mnenju nekaterih ni potrebno razvijati vseh vej znanosti. Kakšno je vaše mnenje?

Takšne ideje so lahko zelo nevarne, če v ozadju ni dobrega premisleka, ampak samo egoistični interesi oz. boj za omejene vire financiranja med različnimi “znanstvenimi lobiji”. Mislim, da moramo razvijati vse glavne znanosti, vseh podvrst in specialnosti pa si verjetno res ne moremo privoščiti. Gotovo ne moremo ignorirati ali ukinjati celih ved. Razmisliti pa bi morali, kaj z vejami in podvejami znanosti, ki v Sloveniji niso na mednarodno primerljivi ravni. Verjetno nima smisla v njih metati denarja (ker so pač nerazvita in jih je potrebno spodbujati) in samo upati, da se bodo stvari same od sebe spremenile. V takih primerih se mi zdi bolj smiselno dati sedanje raziskovalce na mednarodni prepih, da se loči zrno od plevela, in poslati mlade v tujino, da dobijo izkušnje v kvalitetnem raziskovalnem delu in jih nato  prinesejo v Slovenijo.

Poleg tega pa je potrebno razmisliti ali je smiselno imeti velike skupine za eno ozko specializirano področje (ali pa bi bila nekoliko manjša skupina ravno tako učinkovita) na račun manjših, raznovrstnih skupin, ki so prav tako lahko (ali pa so morda še bolj) konkurenčne. Znanstveno delo se danes sicer na mnogih področjih razvija v smer velikih kolaboracij s stotinami sodelavcev in velikimi denarnimi vložki – koliko lahko tukaj Slovenija prispeva? Bo kakšna bistvena razlika, če da nekoliko manj? Saj po drugi strani pomembna odkritja še vedno prihajajo tudi od majhnih skupin in dobrih idej posameznikov.

Gotovo pa bi bilo narobe ukinjati področja, ki so na mednarodno zavidljivi raziskovalni ravni, še posebej glede na razmere v katerih delajo raziskovalci, in ki pokrivajo cele veje znanosti. Tu imam seveda v mislih tudi lastno področje, astronomijo. Poleg izredno kvalitetnega in mednarodno konkurenčnega raziskovalnega dela v astrofizikalni skupini s samo peščico ljudi pokrivamo tudi izobraževanje študentov različnih fakultet in informiranje javnosti o aktualnih astronomskih odkritjih. Danes smo moderni ljudje pogosto precej odtujeni od narave in o polovici našega okolja – nebu – večina ljudi ne ve prav veliko: morda poznajo Severnico in Veliki voz. Ozvezdja so že višja stopnja znanja. Mnogi ljudje so presenečeni, če podnevi na nebu zagledajo Luno, ker se spomnijo iz vrtca, “da zvezde in Luna pridejo na nebo ponoči, ko gre Sonce spat.”  Ne upam si niti predstavljati, kako osiromašena bi bila slovenska družba, če bi želel nek pameten uradnik za državo prihraniti malo drobiža tako, da bi ukinil teh nekaj astronomskih delovnih mest v Sloveniji. Kako bi bilo, če ne bi vsaj nekaterih učiteljev izobraževali o astronomiji in pripravljali skupaj z učitelji-mentorji tekmovanje iz astronomije in bi dobili nove generacije ljudi brez osnovnega znanja astronomije? Pogostost vere v astrologijo in druga praznoverja (npr. planet X in razne druge teorije zarot in vesoljskih katastrof) je neposredno povezana s pomanjkanjem osnovnega znanja astronomije in naravoslovja. Mislim, da ima javnost v 21. stoletju, ko se v svetu pomembna odkritja o vesolju kar vrstijo, namesto praznoverja pravico do strokovnih, zanesljivih, kritično preverjenih informacij o novih odkritjih in pogosto pojavljanje astrofizikov v medijih kaže, da se te teme dotikajo vširše javnosti.

Kot predavateljica na fakulteti dobro poznate miselnost prihajajočih generacij. Jih znanost zanima ali so bolj praktično usmerjeni, pričakujejo zaposlitev s primernim plačilom glede na končan študij? Kako je pri mladih razvit odnos do dela. To sprašujemo zato, ker pogosto prevladuje mnenje, da imajo slabo razvite delovne navade. Te pa so tudi v znanstvenem delu še kako potrebne.

Krivično bi bilo vse mlade metati v isti koš. Nekateri so nadarjeni, odgovorni, pripravljeni trdo delati. Je pa žal na fakultetah tudi veliko takih, ki so tja prišli po inerciji, ki še sami ne vedo zakaj točno so tam in kaj pričakujejo od študija… razen tega, da dobijo na koncu papir za čim manj vloženega truda. Žal ravno te pogosto spremlja tudi pretirana ali nezdrava ambicioznost oz. miselnost, da jim kar pripadajo neke ugodnosti, dobre ocene, dobro plačane službe, ugledni položaji… Seveda so vsi mladi podoba naše družbe: staršev, učiteljev, šolskega sistema, širše družbe – so naše ogledalo… zato bi se morali zamisliti vsi.

Bolonjski sistem študija je uveljavljen že nekaj let. Ocene o njegovi uspešnosti so zelo različne. Kakšne so vaše izkušnje? Katere spremembe bi bile koristne tudi za naše študijske razmere, če sploh katere?

Bolonjski študij po mojih izkušnjah ni prinesel več in bolj poglobljenega znanja. Nujno bi bilo bolj mednarodno odpreti naš akademski prostor in ga prezračiti – pripeljati več tujih študentov in predavateljev. Konkretno pri fiziki nimamo problema v obratni smeri: naši predavatelji delujejo v mednarodnem prostoru in naši študenti pogosto nadaljujejo študij ali raziskovalno kariero v tujini. Na nekaterih drugih področjih v Sloveniji pa je tudi to problem.

Znanstveniki se navadno oglašate v javnosti takrat, ko se zmanjšuje proračunski denar za raziskave. Je uspešnost raziskovanja odvisna zgolj od denarja? Kakšen učinek ima zmanjševanje sredstev na dolgi rok?

Žal je dandanes že tako, da na uspešnost raziskav in mednarodno konkurenčnost zelo vplivajo tudi finančna sredstva, ki se jih vlaga v raziskave. Zelo malo je še področij, kjer se lahko nek “osamljen jezdec” v svojem stolpu samo ob kruhu in vodi domisli genialne ideje, ki potem pomete z vsemi. Uspešnost raziskovanja ni odvisna samo od denarja, a več kot imate sredstev, več in boljše ljudi lahko pritegnete v raziskave, boljšo opremo jim lahko daste, na več izobraževanj v tujino jih lahko pošljete… Dolgoročno se seveda varčevanje na plečih znanosti in izobraževanja na vseh nivojih nikakor ne splača. Prav nasprotno, za našo prihodnost bi bilo najbolje, če bi skrbno izbrali za učitelje najboljše ljudi, jim dali dobro plačo in družbeni ugled ter navodilo, naj vzgajajo razmišljujoče in ustvarjalne ljudi – to bi bila najboljša naložba v našo prihodnost. Brez takšnih ljudi lahko po mojem mnenju Slovenija pozabi na mednarodno konkurenčnost že v naslednjih letih, kaj šele desetletjih.

Vi raziskujete v naravoslovnih vedah in verjamem, da je tu kar velik odstotek pametnih, sposobnih ljudi. Redko pa se sliši njihovo mnenje v javnosti tudi o družbenih, razvojnih vprašanjih. Niste nikoli vprašani o tem ali pa že v izhodišču prevladuje mnenje, da se na taka vprašanja ne spoznate?

Nismo vprašani. Pogosto se tudi zdi, da družboslovci menijo, da imamo naravoslovci “ozek pogled” in se ne spoznamo na družbene zadeve. Mislim, da še zdaleč ni tako. Ponavadi imamo zelo jasen, izoblikovan in realen pogled na situacijo in, tako kot pri našem raziskovalnem delu, hitro prepoznamo glavne dejavnike pri nekem problemu ter vidimo rešitve ali vsaj možne poti do njih. S kolegi fiziki se včasih šalimo, češ kako smo pametni, saj se ob diskusiji ob kavi spoznamo na vse in rešimo večino slovenskih in svetovnih težav v petih minutah, če je pa kak večji problem pa v petnajstih . Je pa verjetno res, da se večina naravoslovcev ne želi izpostavljati, smo introvertirani, se raje umaknemo na svoje strokovno področje in si samo želimo, da bi se lahko v miru  ukvarjali s tistim, kar nas zanima. Verjetno bi nas bilo treba malo zbezati iz naših lukenj…

Saj, konec koncev, zakaj pa sploh potrebujemo znanost. Se znanstveniki kdaj sprašujete o tem? Kakšen je v tem kontekstu odnos javnosti do znanosti?

Znanstveniki se tega ne sprašujemo, ker nam je jasno. Brez znanosti in tehnologije ne bi bilo sodobne družbe. V javnosti pa se pogosto pozablja, da so praktično vse stvari, ki nam omogočajo moderno življenje (od pridelave hrane, bivališč, do zdravstva, energije, komunikacije, zabave) rezultat tehnologij, ki temeljijo na znanstvenih ugotovitvah. Brez znanosti bi bili še vedno v temnem veku. Prav razjezi me, ko vidim ljudi, ki uporabljajo računalnike, avtomobile, mobilne telefone, jedo antibiotike, potujejo z letalom itd., obenem pa dvomijo v znanost in bolj verjamejo v razna praznoverja in šarlatane. Naj poskusijo preživeti brez produktov znanosti in se potem oglasijo…

Ljudje imamo krasen instrument: razum. Če bi ga le uporabljali bolj pogosto.

In kakšni bi bili idealni pogoji za razvoj znanosti in za delo znanstvenikov?

Dober šolski sistem, ki bi vzgajal odprte, ustvarjalne, kritično razmišljujoče ljudi. Nato dovolj finančnih sredstev in njihovo pametno razporejanje ter odprtost v mednarodni prostor.

Ina Petric

Highly polarized light from stable ordered magnetic fields in GRB 120308A

After the initial burst of γ-rays that defines a γ-ray burst (GRB), expanding ejecta collide with the circumburst medium and begin to decelerate at the onset of the afterglow, during which a forward shock travels outwards and a reverse shock propagates backwards into the oncoming collimated flow, or ‘jet’. Light from the reverse shock should be highly polarized if the jet’s magnetic field is globally ordered and advected from the central engine, with a position angle that is predicted to remain stable in magnetized baryonic jet models or vary randomly with time if the field is produced locally by plasma or magnetohydrodynamic instabilities. Degrees of linear polarization of P ≈ 10 per cent in the optical band have previously been detected in the early afterglow, but the lack of temporal measurements prevented definitive tests of competing jet models. Hours to days after the γ-ray burst, polarization levels are low (P < 4 per cent), when emission from the shocked ambient medium dominates. Here we report the detection of P =  28+4-4 per cent in the immediate afterglow of Swift γ-ray burst GRB 120308A, four minutes after its discovery in the γ-ray band, decreasing to P =  16+5-4 per cent over the subsequent ten minutes. The polarization position angle remains stable, changing by no more than 15 degrees over this time, with a possible trend suggesting gradual rotation and ruling out plasma or magnetohydrodynamic instabilities. Instead, the polarization properties show that GRBs contain magnetized baryonic jets with large-scale uniform fields that can survive long after the initial explosion.

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *