Dr. DANILO BEVK, Nacionalni inštitut za biologijo… Le pestre združbe opraševalcev zagotavljajo zanesljiv servis opraševanja

Zadnja leta z vznemirjenjem spremljamo opozorila slovenskih čebelarjev, pristojnih služb in strokovnjakov, ki raziskujejo ogroženost medonosne čebele saj ima izginjanje opraševalcev lahko resne posledice za ravnovesje v naravi, da ne govorimo o posledicah v kmetijski pridelavi. Prav zato je potrebno vzeti vsa opozorila zelo resno.

In koliko sploh vemo o skupnosti čebel, čmrljev, divjih čebel in drugih opraševalcev? Pred časom pa je strah med ljudmi še povzročila novica, da se je v Sloveniji pojavil azijski sršen, katerega pik naj bi bil zelo nevaren človeku. Strokovnjaki so z razlago hitro pomirili javnost, vest je bila namreč brez osnove. Smo se pa za TROMBO pogovarjali z dr. Danilom Bevkom, biologom, ki na Nacionalnem inštitutu za biologijo – NIB, na Oddelku za entomologijo preučuje čebele in vpliv pesticidov nanje, prav tako pa raziskuje možnosti uporabe čebel pri zaščiti rastlin pred boleznimi.

Dr. Bevk, kar na začetku najinega intervjuja bi želeli, da nekaj več poveste o azijskem sršenu, ki je pred nekaj tedni vznemiril Slovence.

V javnost je pricurljala novica, da je nek čebelar pri Pivki opazil azijskega sršena. Čeprav je šlo za povsem nepreverjeno informacijo, so jo mediji pograbili, iz nje naredili senzacijo in postregli s podatki o smrtnih žrtvah, ki da jih ta sršen povzroča v Aziji. Novica je odmevala tudi v tujini, že naslednje dni pa so sršena videli tudi na Hrvaškem in v BIH. Do sedaj se je pri vseh opazovanjih, ki so bila dokumentirana s primerki ali fotografijami sršenov izkazalo, da gre za evropskega sršena, kar je bilo glede na dosedanjo razširjenost sršena tudi pričakovati. Panika je bila torej povsem odveč.

Rekli ste, da tega sršena ni pri nas, so ga morda opazili že kje drugje v Evropi?

V Evropi so azijskega sršena prvič opazili leta 2004 in sicer v jugozahodni Franciji. Od takrat se je razširil v velik del Francije, leta 2010 so ga opazili na severu Španije, lani pa prvič potrdili gnezdenje tudi v Italiji. Širi se s hitrostjo do nekaj deset kilometrov na leto, od Slovenije pa je oddaljen še vsaj nekaj sto km, tako da ga k nam verjetno še nekaj let ne bo. Možno pa je, da matice k nam zaidejo kot slepi potniki pri transportu. V tem primeru do naselitve lahko pride precej hitreje. Vrsta je sicer toploljubna in bi lahko preživela le v delu Slovenije, ob prihajajočih podnebnih spremembah, pa bo lahko uspevala v velikem delu Evrope.

Azijski sršen je zelo nevaren za čebele, kaj pa za ljudi?

Tako kot evropski (Vespa crabro) tudi azijski sršen (Vespa velutina) piči le, če se počuti ogroženega, torej takrat ko brani gnezdo. Verjetnost, da nas piči sršen je zato razmeroma majhna, pik pa je nevaren le za tiste, ki so nanj alergičen. Smrtni primeri v Aziji o katerih so pisali mediji pa so posledica pika orjaškega azijskega sršena (Vespa mandarinia), ki v Evropi sploh še ni bil opažen.

Če sva najin pogovor naravnala na svet opraševalcev, ali sodijo tudi sršeni mednje?

Ne, sršeni niso opraševalci, so pa plenilci in kot taki pomemben del narave. S plenjenjem uravnavajo populacije žuželk in skrbijo, da se ne bi prenamnožile. Ponekod v tujini se bolje zavedajo njihovega pomena in jih celo gojijo. Pri nas so zlasti pri čebelarjih na zelo slabem glasu, saj v njih vidijo le plenilce čebel. V Nemčiji npr. pa ni nič neobičajnega, če jim čebelarji pomagajo z nameščanjem posebnih gnezdilnic. Dobro vedo, da je škoda, ki jo povzročijo na čebelah veliko manjša od koristi, ki jo imajo zaradi lovljenja škodljivcev. Govorim seveda o evropskem sršenu.

Ljudje kot najpomembnejšo opraševalko poznamo čebelo in sicer medonosno čebelo. Lahko rečemo, da ima ta primat v opraševanju rastlin, pridelkov…?

Medonosna čebela, pri nas je to kranjska, je nedvomno zelo pomembna opraševalka, vendar še zdaleč ni edina. V določenih okoljih, predvsem na območjih z zelo intenzivnim kmetijstvom je verjetno res najpomembnejša. Drugje, zlasti pa v naravnih ekosistemih,večjo vlogo igrajo divji opraševalci, katerih pestrost je zelo velika.

Kateri pa so najpomembnejši divji opraševalci pri nas?

V prvi vrsti so to gotovo divje čebele, ki jih pri nas živi preko 500 vrst. Med njimi je 35 vrst čmrljev, ostalo pa so čebele, ki večinoma živijo samotarsko, zato jim pravimo tudi čebele samotarke. Poleg njih oprašujejo še metulji, hrošči, muhe trepetavke, … V nedavni obsežni raziskavi,ki je potekala po celem svetu, je bilo pokazano, da je pridelek boljši, če poleg medonosne čebele oprašujejo tudi divji opraševalci. Še več, bolje je če jih oprašujejo samo divji opraševalci, kot samo medonosna čebela. Pestrost opraševalcev je zato zelo pomembna.

Za čmrlje, pravite, da so najpomembnejši divji opraševalci. Kaj jih dela tako posebne?

Njihova glavna posebnost je, da so lahko dejavni tudi v slabem vremenu, pri nizkih temperaturah, vetru in dežju, kjer medonosna čebela odpove. Spomladi v času cvetenja sadnega drevja je tako vreme precej pogosto in takrat je vloga čmrljev ključna. Njihova posebnost je tudi, da cvet močno stresejo, zato so izvrstni opraševalci paradižnika.

Živijo čmrlji v podobnih skupnosti kot čebele?

Oboji živijo v družinah, ki jih sestavljajo matica, delavke in troti. So pa skupnosti čmrljev veliko manjše, štejejo le nekaj deset do največ nekaj sto osebkov, med tem ko v čebelji družini živi nekaj deset tisoč delavk. Razlika je tudi ta, da čmrlje družine jeseni propadejo, prezimijo pa samo mlade matice in sicer ne v gnezdu, ampak nekje v tleh, pomladi pa same ustanovijo novo družino.

Kako pa živijo ostale divje čebele? Kako jih ločimo od kranjske sivke?

Ostale vrste divjih čebel živijo večinoma samotarsko. To pomeni, da vsaka čebela skrbi za svoj zarod. V primerno luknjo v lesu ali votlem rastlinskem steblu odloži jajčeca in cvetni prah ter jo zamaši. S tem je njena skrb za potomstvo končana. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se hranijo z zalogo cvetnega prahu in nato zabubijo. Iz luknje izletijo šele naslednje leto in krog se lahko začne znova. Od kranjske čebele jih najlažje ločimo po velikosti saj je večina samotark (a ne vse) manjših. Razlikujejo se lahko tudi po barvi, načinu nošenja peloda …

Življenje divjih čebel je veliko bolj prikrito kot življenje domače čebele za katero v Sloveniji skrbi skoraj 9000 čebelarjev. So tudi čmrlji in čebele samotarke ogroženi?

Res je. Kaj se dogaja s čebelami je zelo dobro dokumentirano. Če pride do pomora, čebelarji to opazijo in sporočijo ustreznim službam. V medijih zato veliko slišimo o ogroženosti čebel zelo malo pa o ostalih opraševalcih, čeprav niso nič manj ogroženi. Ker živijo bolj odmaknjeno, z njimi pa se ukvarja le malo ljudi, je njihovo izginjanje veliko manj opazno. Tudi njih ogroža predvsem intenzivno kmetijstvo. Zaradi sprememb v okolju vedno težje najdejo mesto za gnezdenje. Pomagamo jim lahko z nameščanjem posebnih gnezdilnic za čmrlje in čebele samotarke.

Raziskovalno se sicer največ ukvarjate z vplivi pesticidov na vedenje čebel. Sodelovali ste tudi v raziskavi, ki je bila podlaga za začasno prepoved neonikotinoidov. Kaj so neonikotinoidi in zakaj so nevarni za čebele?

Neonikotinoidi so pesticidi, ki delujejo na živčevje in sicer tako, da se vežejo na določene receptorje, kar v končni fazi povzroči paralizo in smrt. Veliko jih uporabljajo za sistemsko zaščito rastlin, kar pomeni, da z njimi zaščitijo (oblečejo) semena, rastlina pa jih med rastjo vsrka in tako postane celotna strupena za škodljivce, ki jo objedajo. Problem je, ker se v tem primeru neonikotinoidi nahajajo tudi v medičini in cvetnem prahu, ki sta hrana čebel. Vsebnosti so sicer nizke, a vendar so in dogo časa smo se spraševali, ali so dovolj visoke, da vplivajo na vedenje čebel. Pridružil sem se raziskavi, ki je potekala v na čebelarskem inštitutu univerze v Frankfurtu, kjer so ugotavljali vpliv dveh neonikotinoidov, imidakloprida in klotiniadina, na pašno vedenje. Uporabili smo novo metodo radiofrekvenčne identifikacije čebel in ugotovili, da četudi čebele dobijo tako majhne odmerke neonikotinoidov, kot so v medičini ali v cvetnem prahu, to zmanjša njihovo pašno dejavnost. Na podlagi te in še dveh drugih raziskav, ki sta prav tako pokazali negativen vpliv že majhnih odmerkov na čebele in čmrlje, je Komisija začasno omejila uporabo neonikotinoidov.

Kako pa se strokovnjaki spopadate s pesticidi na poljih, s katerimi kmetje škropijo kulture?

Naloga raziskovalcev je ugotavljati, kako pesticidi vplivajo na okolje in svoje izsledke predstaviti zainteresirani javnosti. Od tu naprej se začne delo drugih služb. Zakonodajna oblast mora poskrbeti za ustrezno zakonodajo, izvršna pa za izvedbo le-te. Žal ugotovitev, da je nekaj škodljivo še ne pomeni avtomatsko, da bo tudi prepovedano. Končne odločitve so politične, zato ne sledijo nujno vedno znanstvenih spoznanjem. Zanemariti pa ne moremo niti pritiskov fitofarmacevtskih lobijev, ki so gotovo veliki.

V zadnjem času pa razvoj znanosti s pridom izkorišča čebele tudi za iskanje bolj zdravih načinov pridelave. Tu mislim na mednarodni projekt BICOPOLL v katerem sodeluje tudi Nacionalni inštitut za biologijo. Raziskujete možnosti prenosa biokontrolnih sredstev na rastline s pomočjo žuželk. Za kakšen projekt gre in kakšni so že uspehi?

V projektu s pomočjo čebel na cvetove jagod nanašamo zaščitno sredstvo proti sivi plesni jagod. Zaščitno sredstvo vsebuje spore glive, ki deluje proti sivi plesni. Je v obliki praška, čebele pa ga poberejo v posebnem razdelilniku, ki je nameščen na vhodu panja. Med obiskovanje cvetov pada s čebeljih teles in jih tako zaščiti pred sivo plesnijo. Gre za okolju prijazno metodo, ki je primerna za ekološko pridelavo jagod. Prvi rezultati so spodbudni, zato menimo, da je metoda perspektivna in bi bila lahko alternativa uporabi klasičnih fungicidov. V prihodnje bi bila lahko v širši uporabi, ne samo pri zaščiti jagod, ampak tudi drugih rastlin in bi tako pripomogla k razvoju ekološkega kmetijstva v Sloveniji.

Kot entomolog, raziskovalec, tvegate z napovedjo glede prihodnjega stanja medonosne čebele in divjih opraševalcev, če tudi v kmetijski politiki ne bo večjih ukrepov in večje ozaveščenosti.

Velikokrat me vprašajo, ali bo čebela izumrla. Mislim, da to sploh ni pravo vprašanje. Vprašanje je, ali bo čebel in ostalih opraševalcev dovolj, da bodo zadovoljivo oprašili rastline. Marsikje po svetu ugotavljalo, da jih je že premalo. Pri nas stanje še ni tako kritično, se pa bomo, če se bo trend še nadaljeval, tudi mi vsaj lokalno srečali s tako imenovano krizo opraševanja. Zaenkrat imamo še možnosti in čas, da to preprečimo. Pri tem pa je zelo pomembno, da ne varujemo samo kranjske čebele, ampak tudi ostale opraševalce. Le pestre združbe opraševalcev lahko zagotavljajo zanesljiv servis opraševanja.

Foto: Igor Domijan, osebni arhiv