Giorgio Agamben: “Rekviem za študente”

V eseju z naslovom “Rekviem za študente”, Giorgio Agamben, ki ga uvrščamo med najpomembnejše sodobne politične filozofe, analizira ssitem online (spletnega) študija, ki se je odvijal v času koronavirusa v mnogih državah. Kor pravi, predvidevajo, da se bo v Italiji taka oblika predavanj in poučevanja nadaljevala tudi v prihodnjem študijskem letu.

Bolj kot oblika transformacije poučevanja, kjer je umanjkal element fizične prisotnosti  (kar je bil vedno pomemben del odnosa študent – profesor), Agambena zanima posledica ukinjanja možnosti skupinskih diskusij na seminarjih. Prav to pa je bil vedno najpomembnejši del v procesu učenja. Nova tehnologija pa je izničila izkušnje in poglede, ki so za vedno ostali ujeti znotraj ekrana.

Ob tem pa gre za poseben pomen umanjkanja načina študentskega življenja. Univerze v Evropi so nastale iz študentskih skupnosti. Biti študent je pomenilo prakticirati način življenja z glavnim ciljem študija literature in obiskovanjem predavanj. Prav tako je bilo pomembno ob obiskovanju predavanj izmenjavanje mnenj, ostrenje intelekta  in širjenje pogledov ljudi, ki so se srečevali, z različnih socioekonomskih, kulturnih in geografskih okolij. Tak način organiziranja življenja se je razvijal desetletja in stoletja na več načinov. Vendar je bila od srednjeveških clerici vagantes pa vse do študentsskih gibanj v 20. stoletju družbena dimenzija tega fenomena stalnica. Vsak, ki je stopil v univerzitetno učilnico kot predavatelj, je videl, kako se gradijo prijateljstva, kako se v skladu s kulturnimi in političnimi inklinacijami oblikujejo študijske in raziskovalne skupine, ki vztrajajo tudi po zaključku študija.

Izkušnje, ki so trajale skoraj deset stoletij, zdaj ugašajo. Študentje ne bodo več živeli v mestih, kjer so njihove univerze. Poslušali bodo predavanja zaprti v svoje sobe, sto in več kilometrov oddaljeni od ljudi, s katerimi bi sicer delili predavalnice. Majhna mesta, ki so pomenila prestižna univerzitetna središča, bodo ugotovila, da so študenti , najbolj vitalni deli njihove populacije, umanjkali.

Vendar, pravi Agamben, bi se za vsak družbeni pojav, ki izumira, lahko reklo, da si to na nek način tudi zasluži. Današnje univerze so dosegle visok nivo korupcije in ekspertne ingnorace, da ni potrebno žalovati za njimi. Z njihovim razkrojem je tudi študentsko življenje osiromašeno. Dva vidika pa Agamben še posebej ostro poudarja;

• profesorji, ki množično pristajajo na novo diktaturo telematike in sprejemanjo brezpogojnega spletnega načina predavanj, se ne razlikujejo od profesorjev iz leta 1931, ki so potrjevali pripadnost fašističnemu režimu. Morda jih bo danes zgolj 15 od 1000 to odklonilo. A imena teh bodo ostala zabeležena ob imenih tistih izpred 90-ih let.
• študentje, ki se zavzemajo za znanje, ki jim to nekaj pomeni, bi morali odkloniti vpis na tako transformirane univerze. Najti bi morali način ponovnega konstituiranja universitates, kjer bi edino na tak način lahko preživeli način tehnološkega razkroja, kar bi omogočalo rojevanje neke nove kulture. Morda pa je za to že prepozno?

Celoten članek je dostopen tukaj: https://medium.com/@ddean3000/requiem-for-the-students-giorgio-agamben-866670c11642

 

Foto: egs.edu