Govor prof. dr. Damjana Miklavčiča na Tednu Univerze v Ljubljani 2016

Spoštovani!

Danes je dan za praznovanje, začenjamo pravzaprav cel teden praznovanja – teden Univerze.

Takšni dnevi kot je današnji so pomembni za Univerzo in raziskovalce/pedagoge, ki smo na Univerzi zaposleni, a me nekoliko spominjajo na živalski vrt. Ko gremo na obisk v živalski vrt vidimo živali, ki jih običajno ne vidimo in zato jih z zanimanjem in navdušeno opazujemo in občudujemo. Žal kmalu po odhodu iz živalskega vrta na njih pozabimo in v splošnem tudi po obisku zelo verjetno nič več in nič bolje ne vemo kako in v kakšnih razmerah običajno živijo.

Ob podelitvi Zoisovih in Puhovih nagrad je prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo akademik Branko Stanovnik zaključil svoj nagovor z besedami: »Kakšno kritično besedo o financiranju in organizaciji znanosti v Sloveniji pa kdaj drugič, danes je dan za praznovanje«. Žal se z njim ne morem strinjati. Javnost nam namreč prisluhne le poredko in mislim, da moramo kritiko, naša hotenja in pričakovanja jasno izraziti takrat, ko pritegnemo njihovo pozornost – takrat, ko so ponosni na naše uspehe. Zato bom to priložnost izkoristil v ta namen. Morda pa nas uslišijo.

Pogoji za raziskovalno delo v Sloveniji in na Univerzi niso najbolj rožnati vendar nam kljub temu uspeva. Nagrajenci in prejemniki priznanj s svojimi raziskovalnimi dosežki in odmevnimi objavami to vsako leto dokazujejo. Lahko bi rekel, kljub relativno nizkemu financiranju, večinoma slabi in zastareli infrastrukturi in podpori. To nam uspeva z vztrajnostjo, iznajdljivostjo in sodelovanjem. Žal tudi splošna družbena klima ni vzpodbudna, saj sta šolstvo in znanost del osovraženega javnega sektorja in torej predstavljata predvsem strošek za družbo/državo (brez očitne koristi zanjo). Poleg tega  je Univerza »zaslovela« v medijih z ekscesnimi avtorskimi honorarji in dodatki za stalno pripravljenost. Čeprav se tolažimo, da so bili za to krivi posamezniki je slaba luč padla na vse, ki delamo na Univerzi in na Univerzo kot inštitucijo in moje osebno mnenje je, da se na obtožbe in soočenje nismo najbolje in dovolj hitro odzvali. Pravzaprav bi se morali odzvati na takšne deviantne prakse že veliko prej, še preden so se razbohotile in to na način, da bi jih preprečili. Zdi se mi, da vse prevečkrat pogledamo vstran namesto, da bi jasno opozorili na nepravilnosti in napake. Bojim se, da bomo za ta naš odnos še dolgo plačevali ceno – nekaj mesecev nazaj sem prebral posmehljiv komentar k navedbi, da bi se z več denarja za raziskave in delo na Univerzi lahko uvrščali na lestvicah svetovnih univerz bistveno višje od našega trenutnega mesta. Tak posmehljiv komentar v enem od vidnejših slovenskih časnikov jasno kaže, da naše zahteve po povečanju financiranja ne veljajo za legitimne.

Čeprav veliko govorimo o Univerzi in o rangiranju univerz se je treba zavedati, da je kolektiv sestavljen iz posameznikov. S posamezniki, ki izstopajo s svojimi izjemnimi dosežki, kot današnji nagrajenci ali pa prejšnji vikend smučarka Ilka Štuhec in pred njo Tina Maze in Peter Prevc, se radi identificiramo. Vendar pa je za temi posamezniki ali bolje rečeno z njimi cela ekipa, kolektiv. In dandanes gre običajno za interdisciplinaren kolektiv, interdisciplinaren team. Interdisciplinarnost je verjetno edini pravi odgovor na najbolj pereče družbene, ekonomske in tudi raziskovalne probleme ali, kot je meni mnogo ljubše – izzive. Interdisciplinarnost sem prepričan je botrovala tudi večini, če ne kar vsem danes prepoznanim najodmevnejšim raziskovalnim dosežkom Univerze v Ljubljani v letu 2016. Pa vendar interdisciplinarnost zadene na institucionalne ovire povsod po svetu, tudi v Sloveniji in tudi na naši Univerzi. Interdisciplinarnost se spotakne ob ovire na vseh nivojih od katedre do senata. Številne prepreke srečamo na vsakem koraku: habilitacije, izbira predmetov na ne-matičnih fakultetah, da ne govorimo o financiranju in vzdrževanju vrtičkov, ki jih goji Agencija za raziskave RS z zagotavljanjem praktično nespremenjenih razmerij financiranja med vedami in področji znotraj ved že desetletja.

Raziskovalci na univerzah smo po celem svetu v velikanski prednosti pred našimi kolegi, ki delujejo na inštitutih zaradi neposrednega stika s študenti in torej tudi nepresahljivega vira uka željnega mladega uma, ki ne ve kaj se sme in kaj ne. Samo mladi ob mentorstvu najboljših raziskovalcev/pedagogov, ki so močno vpeti v mednarodno mrežo bodo sposobni reševanja najtežjih raziskovalnih in tudi perečih družbenih problemov s katerimi se srečujemo in se bomo z njimi srečevali v prihodnosti. Slovenija že dolgo vztraja pri programu mladih raziskovalcev in verjetno nas ravno to najbolj loči od ostalih tranzicijskih držav. Na ta program moramo biti ponosni in tudi mladi raziskovalci so bistveno prispevali in še prispevajo k mestoma odličnemu raziskovalnemu delu na Univerzi  in sem prepričan so sodelovali tudi pri večini današnjih najodmevnejših raziskovalnih dosežkih. Žal so se sredstva za znanost v Sloveniji po letu 2010 drastično znižala in se še ne povečujejo in verjetno bo preteklo še kar nekaj let preden se bomo vrnili na raven financiranja v letih pred krizo – pa čeprav je kriza po vseh ekonomskih kazalcih minila že kar nekaj časa nazaj. Zato je veliko mladih po zaključku študija primorana oditi v tujino. Oditi v tujino in si tam nabrati izkušenj ter vzpostaviti stike za nadaljnje sodelovanje je seveda nujno in koristno, vendar pa se je potem treba vrniti domov -v domovino. Zato bi rad pozdravil prve poskuse Ministrstva, ki poskuša privabiti mlade strokovnjake, doktorje znanosti, da se iz tujine potem vrnejo v domovino – ampak triletni projekti bodo težko privabili mlade nazaj. Vsaj petletne projekte jim moramo ponuditi in predvsem jasno vizijo, kako naprej po teh petih letih oz. po tem projektu.

Raziskovalno delo je tek na dolge proge. Rezultati žal niso dosegljivi čez noč in poti do rešitev znanstvenih problemov niso vedno premočrtne, rezultati pa ne očitno uporabni. Pri raziskavah elektroporacije s katerimi se ukvarjam že 25 let, lahko povem, da je od prvih poskusov do uvedbe in uporabe v kliniki preteklo že skoraj trideset let. Znanost in raziskovalci torej potrebujemo dolgoročno in stabilno financiranje – vsaka prekinitev ali zmanjšanje financiranja lahko na raziskovalno delo vpliva pogubno – ponoven zagon in vzpostavitev raziskovalne skupine pa je velikokrat celo nemogoč. Takšen financer je lahko samo država in država bo morala tudi Univerzi priznati ustanoviteljske obveznosti ali najti drug način financiranja in ji priznati avtonomnost razporejanja teh sredstev, da bo tudi tako zagotovila nemoteno raziskovalno delo na Univerzi. Skoraj smo že pozabili namreč, da je raziskovalno delo pogoj za poučevanje in učenje na Univerzi. Tudi zato moramo na Univerzi urediti status in položaj raziskovalcev – veriženje pogodb za določen čas, zaposlovanje od projekta do projekta ni spodbudno za mladega človeka, ki si želi ustvariti družino, kaj  šele za nekoga, ki ima družino in ji mora zagotavljati ekonomsko in socialno varnost. Mogoče je ena izmed možnosti tudi zmanjšanje pedagoških obremenitev najbolj obremenjenih in bolj enakomerna porazdelitev pedagoškega dela. Zmanjšanje pedagoške obremenitve za naše najboljše in najvidnejše raziskovalce, pa jim omogoči tudi bolj intenzivno raziskovalno delo, še boljše dosežke in torej posledično tudi višjo uvrstitev Univerze na svetovnih lestvicah. Ta praksa se je že prijela na nekaterih članicah Univerze, vsaj na naši Fakulteti – no vsaj v manjši meri in v mandatu zdajšnjega dekana.

Delo s študenti, njihovo vključevanje v razvojno in raziskovalno delo je pomemben ključ do uspehov, ki mislim da mu namenjamo premalo pozornosti. Veliko študentov si želi dela na konkretnih problemih. Reševanje problemov bistveno prispeva k poglobljenemu učenju in doseganju po Bloomu in Marzanu hierarhično višjih znanj in ciljev, ki nam brez tega niso dosegljiva. Seveda takšno delo s študenti zahteva bistveno večji angažma ter več pedagogov in raziskovalcev – izboljšati moramo torej razmerje pedagog-študent, za kar moramo seveda pridobiti več sredstev.

Naš glavni proizvod v pedagoškem procesu, ki temelji na raziskovalnem delu, je ravno diplomant. Tega se premalo zaveda javnost – tega se premalo zavedamo tudi sami: večina visoko strokovnega kadra v Sloveniji se je izšolalo ravno na naši Univerzi. Od nas javnost in gospodarstvo pričakujejo tako rekoč instant rešitve njihovih problemov in nemalokrat slišimo, kako neuporabno da je znanje, ki ga ponujamo in kako podjetja nimajo velike koristi od nas, pozabljajo pa, da je visoko izobražen kader, ki ga zaposlujejo in na katerem temelji tudi njihov razvoj, večinoma diplomiral ravno na Univerzi v Ljubljani. Res pa je, da financiranje temeljne znanosti in visokošolskih izobraževalnih programov ni smiselno, če rezultatov kot družba ne znamo uporabiti. Zdi se mi, da ravno ta del šepa – prenos ali mogoče bolje pretok znanja in kadrov v gospodarstvo (in zakaj ne iz gospodarstva na Univerzo). V zadnjih letih je Univerza že storila nekaj pomembnih korakov – od urejanja ravnanja z intelektualno lastnino, ustanovitvijo Univerzitetnega inkubatorja, Inovacijsko-razvojnega inštituta, Kariernega centra in Razvojnega sklada ter spodbujanja neposrednega povezovanja s podjetji, vendar pa je možnosti še veliko – poleg dodatnega denarja pa moramo predvsem na tej poti vztrajati. Med podjetji in univerzo moramo zgraditi medsebojno zaupanje, skupni jezik in spoštovanje.

V novem letu se zopet podajamo v volilno leto. Upam, da bo novo vodstvo nadaljevalo in vztrajalo na teh poteh, ki jih ubiramo zadnjih nekaj let. Žal se vse preveč zanašamo na državo in se izgovarjamo na »zunanje« dejavnike ter neugodne razmere ali neugoden čas. Ne gre spregledati, da je nestabilnost politike verjetno njena edina stalnica. Naša kredibilnost, da zahtevamo več denarja, kot sem že omenil ni na najvišjem nivoju in se mora najprej precej dvigniti. Glede na to in ker naše zahteve po več denarja vzbujajo prej posmeh kot razumevanje se moramo spomniti starega reka: »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal« in torej postoriti stvari, ki jih lahko postorimo sami.

Foto: Željko Stevanić, IFP d.o.o.