Hommage patru Ivanu Tomažiču, graditelju Korotana

Slovenski visokošolski dom Korotan na Dunaju je bil slovesno odprt jeseni leta 1966. Dopisnik Dela Slavko Fras je v prispevku, objavljenem na naslovni strani časopisa, zapisal, da je sedeminštiridesetletni klarentinski pater Ivan Tomažič začel uresničevati svojo zamisel z ničimer in zgolj s svojo plačo. Ob prvi obletnici smrti patra in dobrotnika Ivana Tomažiča je pri založbi Modrijan izšla dokumentarna knjiga novinarke in publicistke Jasne Kontler – Salamon Za resnico do zadnjega diha: Pater Ivan Tomažič, ustanovitelj Korotana.

Pater Ivan Tomažič se je rodil leta 1919 v brkinski vasi Pregarje, umrl pa je leta 2014 v Ilirski Bistrici. Bil je prvi otrok mame Frančiške, rojene Jenko in očeta Jožefa, zidarja, ki se jima je čez dve leti rodila še sestra Milka in leto kasneje brat Mario. Življenje v povojnih letih je bilo trdo, še trše pa je postalo po smrti očeta, ki ga je Ivan izgubil, ko je imel komaj štiri leta. Pri odločitvi za duhovniški poklic ga je najbolj spodbujala mama, poleg nje pa tudi domači župnik Aleksander Milič, je zapisala avtorica Jasna Kontler – Salamon, dolgoletna novinarka znanstvene redakcije Dela in večkratna nagrajenka za izjemne novinarske dosežke. Knjiga je nastala na osnovi obsežnega, sistematično urejenega dokumentarnega gradiva, ki ga je avtorici izročil p. Tomažič.

Ivan Tomažič se je šolal v semenišču redovne družbe klarentincev v Frascatiju blizu Rima, teologijo pa je študiral v Zafri v Španiji, kjer je imel po mašniškem posvečenju 1943. leta tudi novo mašo. Po dveh letih poučevanja na tamkajšnji gimnaziji so ga predstojniki poklicali nazaj v Rim, kjer je bil kaplan v okraju Parioli. Želel si je sicer delati v Trstu, predvsem zato, ker bi bil tako blizu domačim ljudem in krajem, saj je vsa leta v tujini ostal trden Slovenec, čeprav ni nikoli obiskoval slovenske šole, vendar mu dela v Trstu predstojniki niso odobrili. Želja, da bi bil bliže domovini, se mu je končno uresničila leta 1953, ko je bil premeščen na Dunaj, kjer so živeli tudi njegovi rojaki.

Na Dunaju je neprekinjeno delal kot duhovnik v bolnišnicah. Najprej v psihiatrični bolnišnici, nato pa v bolnišnici za ostarele v osmem dunajskem okraju Baumgarten, kjer je ostal do svojega odhoda z Dunaja, torej dobrih petinpetdeset let. Po prihodu na Dunaj se je kmalu srečal s slovenskimi študenti, od katerih je izvedel, da imajo mnogi velike težave pri iskanju stanovanja, da nekateri živijo v zelo težkih razmerah in zato s težavo študirajo. Da bi jim pomagal, jim je leta 1961 priskrbel prostore v zavodu klarentinskega reda, kjer je uredil deset sob za slovenske študente, kar pa je bila le začasna rešitev.

»Vedel sem, kako pomembno je, da dobijo Slovenci svoje prostore. Do teh pa je bilo mogoče priti le z nakupom zemljišča in gradnjo,« je pater povedal Jasni Kontler – Salamon v enem od njunih številnih pogovorov. Ko mu je uspelo najti primerno lokacijo, se je z njemu lastno spretnostjo in izjemno vztrajnostjo lotil zbiranja denarja za gradnjo doma. Dve tretjini je zbral s posojilom dunajske občine in subvencijo avstrijskega ministrstva za visoko šolstvo, za preostalo tretjino pa je organiziral podporno akcijo v Ameriki, na Koroškem in drugje. Slovenska vlada je zagotovila opremo.

Kot duhovnik pater Tomažič ni mogel biti lastnik Korotana, želel pa je tudi, da bi bil dom trajna ustanova. Lastništvo je najprej ponudil svojemu redu klarentinskih misijonarjev, vendar predstojnik njegovih zahtev o trajnem namenu doma ni mogel sprejeti. Nato se je obrnil na Mohorjevo družbo iz Celovca, ki je ponudbo z veseljem sprejela. Dogovorili so se, da bo sam skrbel za vse, tudi za financiranje, vendar pod imenom Mohorjeve kot lastnice. To je bila prva ustna pogodba, ki so se je vedno in prijateljsko držali. Proti koncu gradbenih del pa se jim je zdelo potrebno, da bi s posebno pisno pogodbo za vse čase določili namen doma. Torej, da bo dom dobrodelna ustanova v pomoč študirajoči mladini na krščanski podlagi. V pogodbi eksplicitno piše, da je namen doma »kakor ga je določil njegov ustanovitelj, p. Tomažič«.

Ta pogodba pa je veliko let kasneje postala kamen spotike med p. Tomažičem in Mohorjevo, razkriva avtorica. Toda sprva je bilo drugače, s tedanjim vodstvom celovške Mohorjeve družbe je imel p. Tomažič odlične odnose. Tudi sicer je imel dovolj razlogov, da je zaupal Mohorjanom, saj ima Družba sv. Mohorja v Celovcu oz. celovška Mohorjeva družba dolgo in bogato zgodovino. Leta 1964 je Mohorjeva družba p. Tomažiču predala vzgojno in ekonomsko vodstvo brez časovne omejitve, hkrati pa so ga prosili, da vodi še naprej vsa dela za uspešno dokončanje doma.

O slovesni otvoritvi Korotana so poročali vsi pomembnejši avstrijski in jugoslovanski mediji, prav tako pa tudi mediji, ki so jih imeli Slovenci v drugih delih sveta. Novinar Dela Slavko Fras je zapisal, da je v domu poleg 90 sob tudi slovenska čitalnica, odprta ves dan, in manjša kapela, da je v vsakem nadstropju majhna kuhinja in prostor za skupni študij, da so prva tri nadstropja rezervirana za fante, zgornji dve, dosegljivi s posebnim dvigalom, pa za dekleta. Čeprav je bil dom namenjen predvsem študentom in dijakom, je razpolagal tudi z nekaj sobami za druge slovenske obiskovalce, med katerimi je bilo veliko znanstvenikov, umetnikov in drugih uglednih osebnosti. Korotan je dobro posloval in ni potreboval nobenih subvencij.

Pater Ivan Tomažič je Korotan uspešno vodil dve desetletji vse do leta 1986, ko ga je predal v upravljanje Mohorjanom, ki so ga v naslednjih letih v pretežni meri spremenili v hotel. S tem je dom izgubil svojo prvotno namembnost in s prenovo zabredel v velike dolgove. Tako je leta 2003 celovška Mohorjeva družba napovedala prodajo Korotana in pozvala slovensko vlado, naj ga kupi, če želi preprečiti prodajo na prostem trgu.

Tomažič je svoje globoko razočaranje nad dogajanjem v Korotanu najprej razkril vodstvu Mohorjeve družbe in mu tudi ponudil svojo pomoč za razrešitev razmer. Ker so vse patrove predloge in pozive zavrnili, je svoje ogorčenje izrazil tudi v medijih in pismih slovenskim politikom, kar je do kraja zaostrilo njegov odnos z Mohorjevo, ki se je končal s tožbo. Sodba višjega deželnega sodišča na Dunaju je pokazala, da Mohorjani niso imeli prav in da njihove obtožbe ne temeljijo na resničnih dejstvih. »Sodba je pokazala tudi, da Mohorjeva družba ni imela pravice prodati Korotana. Ni sporno, da je imela možnost prodaje, saj sem jim jaz sam predal lastništvo. Sklenili pa so z menoj pogodbo, ki ni dovoljevala prodaje mimo namena in brez mojega soglasja. To je zelo jasno razvidno tudi iz sklepa sodišča,« je Jasni Kontler – Salamon povedal pater Tomažič.

Ob tem navaja avtorica med drugim tudi mnenje prof. dr. Ernesta Petriča, ki je bil v letih 2002 do 2008 veleposlanik na Dunaju: »Mislim, da bi morala Mohorjeva Tomažiču izkazati več razumevanja, več tolerance, ne pa stopnjevati konflikta, ki je patru v veliki meri zagrenil življenje. Ne le zato, ker je bil to človek v poznih letih, temveč predvsem zato, ker je bil on tisti, ki je vse v zvezi s Korotanom ustvaril in nato svoje delo poklonil.«

Kot ugotavlja v obsežni spremni besedi z naslovom O izigranem graditelju študentskega doma, zapravljenem denarju in izgubljenih priložnostih prof. dr. Peter Vodopivec, je »Slovenija dom leta 2009 kupila za nerazumno visoko vsoto 5,6 milijona evrov, ki je kar za 3 milijone presegla v devetdesetih letih s strani Mohorjeve v njegovo obnovo vložena sredstva, ter ga po nakupu – prav tako nerazumljivo – znova zaupala v upravo Mohorjevi«.

Zapleteno ozadje prodaje Korotana slovenski vladi, in s tem povezane enako nerazumljive ukinitve Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, v knjigi na osnovi dokumentov in številnih pričevanj podrobno opisuje avtorica, s čimer razkriva resnico, da niti zgodovina ustanove niti zapisani plemeniti nameni ne zaležejo nič, če imajo ljudje, ki predstavljajo to ustanovo drugačne namene. V sklepnem poglavju naslavlja avtorica na slovensko javnost vprašanje, ali bo krivica kdaj popravljena in ob tem predlaga ustanovitev štipendijskega sklada, poimenovanega po patru Ivanu Tomažiču, kot enemu od najzaslužnejših Slovencev 20. stoletja. Za njegovo življenjsko delo je predsednik Republike Slovenije, pokojni dr. Janez Drnovšek, patra Ivana Tomažiča leta 2004 odlikoval z redom za zasluge za človekoljubna dejanja.

Dr. Mojca Vizjak Pavšič