Efos: Ideje so poceni, realizacija pač ne

V razvitem svetu postaja skrb za zdravo hrano vse bolj predpogoj kvalitete življenja. Prehrambena industrija zato v povezavi s pridelovalci hrane, agrarnimi strokovnjaki in strukturnimi politikami išče načine, kako usmerjati ponudbo in povpraševanje v to smer. Ob tem nastajajo mnoga zagonska podjetja, ki združujejo obilico znanja različnih strokovnjakov.

Eno takih podjetij je pri nas EFOS, mlado tehnološko podjetje, ki dela na razvoju kompleksnih informacijskih sistemov na področju okolja in zdrave prehrane. Rešitve, ki jih ponujajo so dnevno v pomoč več tisočim uporabnikov. Vendar brez dobrega poznavanja tehnologije, raziskovanja in nenehnega iskanja novih rešitev, ne gre, pravi direktor EFOS-a Matej Štefančič, sicer diplomirani inženir računalništva in informatike, ki je odgovarjal na vprašanja TROMBE.

EFOS, sicer mlado tehnološko podjetje, ki je usmerjeno v področje okolja in prehrane, ima že kar nekaj izkušenj  tudi na drugih področjih. Delali ste, recimo, na sledenju živali. Je bil to vaš začetek, kako je nastala ideja?

S programskimi rešitvami povezanimi z okoljem in zdravo hrano se je ekipa, ki predstavlja jedro Efosa ukvarjala že prej. Ko smo ustanavljali podjetje smo si to zadali kot glavno področje, s katerim se bomo ukvarjali. Skozi čas in splet okoliščin smo se v letu 2009 začeli ukvarjati z idejo kako avtomatizirati spremljanje žuželk oz. škodljivcev, kar je sčasoma postalo naš najpomembnejši izdelek.

Izkušnje in znanje uspešno širite na področje kmetijstva. Kako je ta panoga v povezavi z zdravo hrano močna pri nas? Je ta dejavnost dovolj odprta za novosti ali gre za vztrajanje na tradiciji?

Kmetijstvo je v osnovi precej konservativna panoga in spremembe se uvajajo počasneje kot v nekaterih drugih panogah – to je povsem razumljivo glede na to da letni časi igrajo na tem področju ključno vlogo. Kljub temu pa vedno več ljudi- še posebej tisti, ki se s tem resno ukvarjajo – zelo skrbno spremljajo novosti, ki so relevantne za njih in jih postopoma tudi uvajajo. Kot tržišče je Slovenija razmeroma majhno, zato smo z našimi izdelki usmerjeni predvsem v tujino. Je pa v Slovenija zagotovo država, kjer najprej preizkušamo novosti in kjer je kup ljudi, ki nas naučijo ogromno novega in s katerimi je res užitek sodelovati.

Koliko je strukturna politika naklonjena implementaciji novosti na področju kmetijstva in koliko to tudi dejansko podpira?

Zagotovo nisem pravi naslov za komentiranje kmetijskih politik. Vseeno opažam, da so na tem področju tako večji kot manjši sistemi/pridelovalci. To pomeni drugačne potrebe in možnosti in  temu primerno je verjetno potrebno prilagoditi tudi storitve in spodbude, ki jim jih lahko nudi država.

Foto: osebni arhiv

Je tehnološko podjetje EFOS nastalo ob iskanju tržne niše ali je skupina visoko specializiranih znanj iskala nov izziv in hotela združiti različna znanja v popolnoma nov  izdelek?

Efos je nastal predvsem zato, ker smo hoteli čim bolje razvijati sistem za sledenje rejnih živali in delat na drugih programskih rešitvah povezanih z okoljem in zdravo hrano, kjer bi lahko uporabili vsebinsko in tehnično znanje, ki smo ga imeli.

Nove stvari, kot je TRAPVIEW so nastajale postopoma, dostikrat tudi po naključju. Najprej nas je nekdo opozoril na težavo, ki jo povzročajo škodljivci in vprašal ali bi znali narediti kako programsko rešitev, ki bi olajšala delo. Nato smo skozi pogovor s skoraj vsemi, ki smo jih poznali in so se nam zdeli tako ali drugače relevantni, ugotovili, da bo treba avtomatizirati tudi zajem podatkov ter da mora končna rešitev biti tudi cenovno ustrezna. Seveda pa smo bili še zelo daleč od tega, da bi vedeli kakšna bo rešitev, katere težave nas čakajo pri izvedbi in podobno – te stvari so se izkristalizirale kasneje.

Ustvarili  ste nov način, novo orodje, TRAPVIEW, ki ugotavlja prisotnost škodljivcev na nekem kmetijskem območju. Lahko poveste nekaj več o tem popolnoma novem projektu, ki ga doslej ni naredil še nihče?

Ko smo mi začeli, ga nihče še ni naredil, ker pa rešuje zelo pereč problem modernega kmetijstva. Se pa je prva konkurenca že pojavila in nedvomno je bo vedno več….

TRAPVIEW omogoča spremljanje populacije škodljivcev (recimo raznih zavijačev zaradi česar imamo »piškavo« sadje) v realnem času. Na terenu imamo avtomatsko feromonsko past/vabo (izgleda podobno kot ptičja krmilnica), ki je opremljena z elektroniko. Ta omogoča da vsak dan zelo podrobno poslikamo kaj se je ujelo v past in slike, skupaj s podatki o lokaciji prek omrežja mobilnega operaterja pošlje na strežnike. Tam se obdelajo, naredi se avtomatska prepoznava škodljivcev ter pripravijo ustrezna obvestila. Uporabniki imajo prek spletne aplikacije vedno in povsod vpogled v to, kakšno je stanje populacije škodljivcev. To pridelovalcu omogoča, da pravočasno sprejemajo optimalne odločitve glede zatiranja škodljivcev. Moderne tehnike v zatiranju škodljivcev sicer omogočajo, da imamo zdravo sadje in zelenjavo, ki je tudi na pogled lepo, vendar pa praviloma zahtevajo, da reagiramo v dnevu ali dveh, sicer se njihova učinkovitost močno zmanjša. To pa s standardnim pristopom ročnega pregledovanja, kaj se je ujelo v vabe skoraj ni izvedljivo.

V TRAPVIEW-u je združeno veliko znanja, kar nekaj visoko strokovnih posameznikov je sodelovalo pri projektu. Katera znanja so bila potrebna in kako ste sestavljali skupino?

Predvsem je poudarjena interdisciplinarnost. Pravijo, da če imaš v rokah kladivo, se ti vsi problemi kažejo kot žebelj. Na žalost je potem le v redkih primerih rezultat res optimalen. Pri začetnem projektu smo imeli visoko izobražene elektro inženirje, agronoma, strokovnjaka za statistične modele, strokovnjaka za avtomatsko prepoznavo slik (računalniški vid) ter seveda računalničarje in informatike. Večina jih je bila doktorjev znanosti in projekt je tekel na treh celinah. Včasih je mogoče res malce težje koordinirati take ljudi, je pa rezultat lahko zelo zanimiv. Tudi zdaj na produktu TRAPVIEW dela res pisana ekipa z različnimi znanji in vsaj za zdaj kaže, da je to zelo pozitivno.

Foto: trapview

Na katerih  agrarnih področjih  projekt  TRAPVIEW lahko uporabite, prilagodite?

Začeli smo s sadjarstvom, potem pa ugotovili, da smo zares razvili orodje, ki ga različni uporabniki uporabljajo drugače, pač glede na njihove potrebe. Zdaj se TRAPVIEW uporablja tako v sadjarstvu, kot v vinogradništvu, poljedelstvu, pridelavi zelenjave, gozdarstvu in nenazadnje v skladiščih hrane.

Kakšen uspeh, učinek ima njegova uporaba v kmetijstvu? Lahko kaj več rečete o tem.

Predvsem omogoča sprejemanje optimalnih odločitev, ki temeljijo na spremljanju škodljivcev. S tem, ko vas sistem avtomatsko in sproti obvešča o stanju populacije škodljivcev lahko reagirate ko je potrebno in kjer je potrebno, namesto, da vas stvari presenetijo in ste prepozni. Kot sem že omenil, je pravočasnost ukrepanja nujna predvsem pri modernih tehnikah, ki se uveljavljajo v kmetijstvu. V primerjavi s klasičnim pristopom ročnega pregledovanja vab/pasti je tudi avtomatizacija zajemanja podatkov zelo pomembna. Pomembna slabost klasičnega pristopa je, da je odvisen od tega ali je tisti dan, ko je predviden pregled vabe nekdo res šel tja in to naredil, saj vse nadaljnje odločitve temeljijo na podatku, koliko škodljivcev se je ujelo. V primeru, da se pregled neke vabe ravno prekrije s prazniki, vikendom, slabim vremenom, ali dejstvom da je oseba, ki bi morala iti na teren zbolela, potem je zelo verjetno da tega podatka nimamo in ne ukrepamo, bi pa mogoče morali.  Seveda sta tu pomembni še dve stvari: možnost zelo enostavne izmenjave podatkov, informacij (recimo med pridelovalcem in svetovalcem). Oba vpogled v iste podatke/slike ter – kar pri svetovalcih, ki pokrivajo večje področje – bistveno zmanjšanje stroškov povezanih z obiskom terena.

Če sledimo vašim odgovorom dobimo vtis, da delate na projektih, ki so v dobro ljudem. Je bila to tudi začetna motivacija skupine, ko ste se lotili visokotehnoloških projektov na agrarnem področju?

Glavna motivacija je reševanje zanimivih problemov. To da s tem lahko prispevamo k bolj zdravi hrani in manj obremenjenemu okolju je le dodaten plus.

Vaše izdelke so opazila tudi podjetja v tujini. Kako ste se odzvali na to, kako zdaj sodelujete z njimi in kako še naprej ustvarjate mrežo povezav?

Tudi ko sodeluješ s podjetji, še vedno predvsem sodeluješ z ljudmi, zato je tudi vsako sodelovanje zgodba zase. Najprej smo začeli sodelovati s podjetji, s katerimi smo se srečali prek projektov povezanih s sledenjem živali, v zadnjem času pa z novimi partnerji navezujemo stike predvsem prek sejmov ter podjetij s katerimi že sodelujemo.

Kako ocenjujete razmere in odnos do agrarnih vprašanj v drugih državah, predvsem tistih, s katerimi sodelujete?

Zelo različno. Predvsem mislim da se ločijo na tiste, kjer prevladuje miselnost da se nič ne izplača in tistimi, ki vidijo v kmetijstvu panogo, ki jo vsi potrebujemo in nudi še veliko možnosti za izboljšave.  Seveda pa ne bi bilo pošteno da se posplošuje – tudi tam, kjer kmetijstvo ni najbolj cenjeno, je ogromno posameznikov in podjetij, ki mislijo drugače in potrjujejo, da se s trdim delom in zavzetostjo da marsikaj storiti.

Zanimiva je vaša ocena zaobjeta v ugotovitvi, da sta naravna danost in pamet uravnoteženi. Lahko pojasnite to misel?

Primer je dala ena od strank, ki je primerjala miselnost v različnih državah. Bolj gre za to, da smo dostikrat preveč zadovoljni s takim stanjem kot je in nam je lažje tarnati da ni nič v redu, kot pa razmišljati o tem, kaj narediti da se nekaj premakne. Če ti okolje nudi udobno preživetje, se je pač treba manj truditi, čeprav je toliko zanimivih stvari, ki se jih da spremeniti. Kot informatik si res nikoli nisem mislil, da se bom ukvarjal s »štetjem žuželk« – pa se je na koncu izkazalo da gre za res zanimiv problem, kjer nam lahko informacijska tehnologija močno pomaga.

Z obilico znanja vaše skupine ste se prebijali na domačem  in tujem tržišču. Kako bi ocenili obseg kvalitetnega znanja v Sloveniji, tudi s stališča velike brezposelnosti mladih ljudi z diplomami?

Vedno znova me preseneča koliko znanja je v Sloveniji in koliko zanimivih stvari se dela pri nas. Večja težava je v tem, da je dostikrat premalo možnosti, da bi ljudje, ki imajo izobrazbo in željo da se dokažejo, to tudi lahko naredili. Zagotovo ni najbolje, da ljudje, ki so že dopolnili35 let iščejo prvo pravo zaposlitev (in praviloma so do takrat opravljali že cel kup priložnostnih del).

Je ustanavljanje startupov, zagonskih podjetij, rešitev iz obstoječih razmer?

Ne vem. Mogoče. Škodi zagotovo ne, verjetno pa tudi ne bo rešilo vseh težav. Verjetno nam manjka poleg več manjših podjetij tudi kakšno veliko (glede na trenutno stanje skoraj gotovo iz tujine), ki bi prepoznalo da je tukaj dosti sposobnih ljudi, z dobrimi idejami in voljo, da jih uresničijo.

Imate kakšen nasvet za tiste, ki razmišljajo o tem?

Ideje so poceni, realizacija pač ne. Če torej imate idejo kako nekaj narediti povsem na novo ali vsaj bistveno izboljšati dobro, premislite o njej. Pogovarjajte se tudi s čim več ljudmi, ki jih poznate, kaj si mislijo o tem. Tudi če bodo o vaši ideji dvomili, boste dobili vsaj neko povratno informacijo, na kaj je treba paziti. V primeru, da je ideja uspešno prestala to sito in imate vsaj kakega somišljenika, ki je pripravljen z vami deliti usodo uspeha ali neuspeha, potem se je vsekakor lotite na polno.