JAN BOELEN: Slovenija je zame resnično odkritje
Bliža se otvoritev svetovno priznanega mednarodnega slovenskega bienala oblikovanja BIO 50, ki bo v organizaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje potekal v Ljubljani med 18.9. in 7.12.2014. Bienale, ki letos praznuje 50 let, je opustil format klasične razstave oblikovalskih dosežkov in se odločil za popolnoma nov koncept. 120 ustvarjalcev iz vsega sveta v sodelovanju s slovenskimi gospodarskimi družbami že pol leta razvija različne projekte znotraj enajstih delovnih skupin. Letošnji vodja bienala, belgijski kritik in kustos JAN BOELEN, direktor galerije Z33, vodja podiplomskega programa socialnega oblikovanja na Akademiji za oblikovanje v Eindhovnu in predsednik flamskega odbora za arhitekturo in oblikovanje, je človek, ki je zelo kritičen do oblikovalskih bienalov. V intervjuju za Trombo nam je zaupal, zakaj se je prav zdaj in prav tukaj odločil prvič prevzeti vodstvo tovrstnega dogodka.
Zakaj ste se odločili prevzeti vlogo kustosa BIO 50?
Dobro vprašanje, glede na to, da nenehno zatrjujem, da ne maram oblikovalskih bienalov. Ampak, če si do nečesa tako kritičen, mislim ,da moraš biti pripravljen ponuditi tudi neko alternativo. Iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje so mi poslali vabilo, vendar nisem takoj privolil. Odgovoril sem jim, da moram najprej videti, kaj se dogaja v Ljubljani in Sloveniji. Moral sem najprej razumeti situacijo, v nasprotnem primeru bi lahko le kopiral to, kar sem počel že prej in storil bi natanko to, kar očitam drugim: to bi bil še en v nizu bienalov, ki bi se lahko odvijali kjerkoli in kadarkoli, brez povezave z lokalno stvarnostjo.
Torej prej niste poznali BIO 50 ali delovanja slovenskih oblikovalcev?
Pravzaprav ne. Le površno. To je bilo zame resnično odkritje – prijetno in zanimivo odkritje. Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem se v treh, štirih dneh srečal s tridesetimi ali štiridesetimi ljudmi; in bilo je tako stimulativno in zanimivo, da se mi je že kar takoj utrnila ideja za nov koncept bienala. Pravzaprav sem želel uvesti nov pristop, novo metodologijo. Pa vendar tudi v tistem trenutku še nisem vedel, ali bom prevzel vlogo kustosa, ker sem hotel te moje ideje prej preveriti v širši srenji. Približno mesec kasneje, oktobra lani, smo imeli v Kinu Šiška veliko srečanje s slovenskimi oblikovalci, da bi preverili, če so moji predlogi sploh smiselni. Name je bilo naslovljenih veliko vprašanj, ampak tudi veliko zelo dobrih komentarjev in konstruktivnih pripomb. Jasno je bilo, da ljudi zanima to, kar sem si zamislil, in da sem našel podlago, na kateri lahko gradim. Tako smo začeli ustvarjati nov bienale.
Ali je ta koncept nekaj povsem novega ali ste o njem razmišljali že prej?
Koncept je popolnoma nov. Rodile so ga diskusije in srečanja, ki sem jih imel v Ljubljani. Seveda vsebuje elemente tega, kar sem počel že prej, predvsem kar zadeva vsebine. Najbolj pa je bilo odločujoče moje prepričanje, da lahko oblikovanje igra veliko vlogo pri razvoju družbe, da ima lahko pri tem celo različne vloge – lahko rešuje težave, lahko je zelo kritičen, tudi provokativen, lahko ima poudarjeno socialno dimenzijo in združuje ljudi itn. Vse to je bilo prisotno v mojem delovanju že prej. Predvsem pri delu moje galerije Z33 v Belgiji. Tudi tam poskušamo vzpostaviti kontakt med lokalnim kontekstom in mednarodnim dogajanjem. Potrebo po tem sem začutil tudi tukaj v Ljubljani in Sloveniji. Oblikovalci so mi govorili, da se želijo povezati s svetom, saj je svet oblikovanja že zdavnaj globalna zadeva. Obrabljena fraza – če ti bo uspelo tukaj, ti bo uspelo povsod – že zdavnaj ne velja več. Zato sem si prizadeval zgraditi mreže in jih povezati s svetom. Opazil sem namreč, da je slovenski kontekst sicer zelo zanimiv, ampak tudi precej zaprt. Slovenija je majhna. Ampak ta majhnost je tudi velika prednost, zanimivo jo je raziskovati. Velikost je zelo pomemben dejavnik, ko se odločamo, kaj želimo doseči in koga nagovoriti. Tu se zmeraj najde nekdo, ki pozna koga, ki se ukvarja s tem, kar iščeš. Dvigneš slušalko ali pošlješ sporočilo in že nekaj povezav kasneje si našel človeka ali informacijo, ki jo želiš vključiti v svoj projekt. Sistem deluje zelo učinkovito.
Kaj natančno torej očitate tradicionalnim konceptom bienalov? Zakaj ta nov koncept bolj ustreza trenutku, v katerem živimo?
Bienali nam večinoma ponujajo stvari, ki že obstajajo. Vsa ta mesta, ki prirejajo bienale, poskušajo kopirati ena drugo. Zakaj bi torej jeseni 2014 prišel na bienale v Ljubljano, če pa lahko grem v Istanbul, Pariz, Bruselj, London, in še bi lahko našteval? To jesen se po vsem svetu odvija štirideset ali petdeset oblikovalskih dogodkov. Kako torej ponuditi nekaj drugačnega? Če hočeš nekaj doseči, moraš biti zelo specifičen in svojevrsten. V nasprotnem primeru ne boš privlačen za nikogar in ljudje ne bodo prišli. Nihče ne bo vedel, kaj počneš. Zato smo se odločili, da na tem bienalu ne bomo predstavljali produktov, ki že obstajajo, ne bomo podeljevali nagrad za že obstoječe oblikovalske dosežke. Predstavljali bomo novosti, ki smo jih razvili prav tukaj in zdaj – prototipe, modele, in ki jih bomo v prihodnosti morda razvijali naprej.
Enajst skupin ustvarjalcev se že od februarja letos ukvarja vsaka s svojo temo iz vsakdanjega življenja. Teme so naslednje: Dostopno življenje, Spoznaj svojo hrano, Javna voda – javni prostor, Hoja po mestu, Skrite obrti, Sistemi mode, Hekanje gospodinjskih aparatov, Nanoturizem, Motorne enote, Opazovati vesolje in Oblikovanje življenja. Kako ste jih izbirali? Zakaj ste se odločili prav za teh enajst tem?
Nisem se trudil, da bi si jih izmislil, bile so preprosto na dlani. Treba je bilo samo pogledati, kaj se dogaja v Sloveniji, v Ljubljani in že sem jih našel. Tako rekoč na cesti. Bienale zame ni le kraj za proizvodnjo novih oblikovalskih dosežkov, to ni le kraj za zabavo, po kateri se naslednji dan zbudiš z mačkom in se sprašuješ, kaj smo pravzaprav počeli, kaj smo se naučili in kaj smo dosegli. Želel sem, da bi se vsaj nekaj projektov bienala nadaljevalo tudi po njem. Zato je bilo treba najti partnerje, ustvariti partnerstva, ki lahko v nadaljevanju gradijo na vseh teh povezavah. Obiskal sem razne inštitute in organizacije, da sem se pozanimal, kako lahko sodelujemo. Vprašal sem jih, o čem sanjajo. In njihove sanje so postale naše izhodišče. Če pogledate, kdo so sodelujoči v vseh teh številnih projektih, boste opazili, da je med njimi zmeraj vsaj eden, ki je sposoben ta projekt razvijati še naprej. To je zelo pomembna izhodiščna točka.
Vas osebno kateri od projektov še posebej zanima?
Tudi če bi imel ljubljenčka, vam ne bi povedal. Vsak izmed njih je pomemben in zanimiv na svoj način. Poleg tega, se ti projekti še vedno dogajajo in se bodo nadaljevali tudi po otvoritvi bienala. Že šest mesecev delujejo in proizvajajo novosti in vseh detajlov 120. modelov in prototipov, ki bodo predstavljeni niti ne poznam. Gre za velikanski slovenski oblikovalski laboratorij; kaj bo prišlo iz njega, v tem trenutku še ne vem. Kateri izmed njih je moj najljubši, vam bom morda lahko odgovoril čez kakšno leto. Takrat bom šele videl, kateri je bil najbolje zastavljen in je dal najboljše rezultate.
So vas morda rezultati katerega od projektov presenetili?
Presenečenj je bilo veliko. Presenetila me je na primer kompleksnost stanovanjskega vprašanja v Sloveniji. Zadeve, povezane z nepremičninami so tukaj res zelo zapletene. Predvsem mladi in starejši imajo velike težave, težko si zagotavljajo streho nad glavo. Zato smo se odločili, da bo ena od tem delovanja delovnih skupin »Dostopno življenje«. Zaradi velike kompleksnosti teh vprašanj bomo v bistvu lahko predstavili le izhodišča za njihovo morebitno reševanje. Še enkrat poudarjam, da me je to res zelo presenetilo.
Druga stvar, ki bi jo rad izpostavil kot presenečenje, je odprtost podjetij, ki so bila pripravljena sodelovati z oblikovalci in ki so si resnično želela nečesa naučiti. Neposredno je v projekte vpletenih najmanj deset podjetij; namenili so nam veliko svojega časa in sredstev, kar v današnji situaciji vsekakor ni samo po sebi umevno. Ampak bili so pripravljeni to narediti, nekateri bolj, drugi malo manj zagreto, vsi pa so se sami prijavili na naš poziv.
Ne smem pa pozabiti omeniti še enega presenečenja. Pri listanju kataloga, ki je pravzaprav prav zajetna knjiga, boste opazili, kako veliko raziskovalno delo so opravile skupine. Imele so mednarodno zasedbo in njeni člani so med drugim uporabili in izrabili vse mogoče spletne socialne platforme – od Facebooka, Skypa, Google Drive, Google Hangout, Dropbox, WeTransfer ipd. Vse to se lahko dogaja le v tem trenutku. Še pred nekaj leti, vsa ta infrastruktura ni bila niti približno tako razvita, sploh pa ni bila tako splošno razširjena. Izmenjava znanj se danes dogaja z bliskovito hitrostjo. V šestih mesecih so uspeli narediti mednarodne primerjalne raziskave okrog določenih tem, ki so povezane tudi s Slovenijo. Ta hitrost izmenjave in zbiranja podatkov je res presenetljiva.
Na razpis za sodelovanje v delovnih skupinah se je prijavilo več kot 600 ustvarjalcev z vsega sveta. Kako ste izbrali le 120 udeležencev? Kakšne kriterije ste uporabili?
Sploh ni bilo težko. Glavna kriterija sta bila kakovost in motivacija. Pomembno je bilo njihovo preteklo delo in razlogi, zakaj želijo sodelovati na bienalu. Šlo naj bi za logično etapo v njihovi karieri. Predvsem pa je moralo biti jasno, da resnično želijo sodelovati. Določene generacije oblikovalcev ne delajo več le individualno, želijo si deliti znanje in informacije in vse skupaj uporabiti kot izhodišče za svoje delo. Ko nekaj takega sprožiš in potem opazuješ, kako vse to poteka, je to nekaj zelo fascinantnega in stimulativnega. Skupina, ki se je ukvarjala s temo »Nanoturizem«, z vprašanjem, kako razviti turizem, ki je zelo specifičen in se dobro prilega okolju, se je začela z dvema udeležencema. Danes jih v tem projektu po vsem svetu sodeluje več kot 360. Zgradili so velikansko mrežo in projekt se odvija na petih koncih sveta, vsaka od teh lokacij pa ima še svojo dodatno mrežo, znotraj katere se odvija še več projektov. To je res osupljivo.
Skupine so mednarodne, podjetja, ki sodelujejo pa so slovenska. Ali so projekti vzbudili zanimanje tudi pri podjetjih v tujini?
So. Še posebej pri nizozemskih podjetij. Ta so organizirala poslovna srečanja na nizozemskem veleposlaništvu v Ljubljani, na katerih se želijo bližje seznaniti z oblikovanjem v Sloveniji. Pripravili so tudi posebno razstavo nizozemskih podjetij s področja oblikovanja. Bienale je torej vzpodbudil srečanja tudi izven osnovnega dogajanja, s čimer sem zelo zadovoljen.
Kakšna je prihodnost projektov, razvitih v času bienala?
Upam, da smo uspeli zgraditi trajna omrežja. Srečati se na podelitvah nagrad bienala je res lep dogodek, tam zmeraj vsi izrekajo pripravljenost na sodelovanje. Ko pa ti je dana priložnost in resnično delaš skupaj, si povezan v mrežo, in ljudje se bolj konkretno zavzemajo za dolgotrajnejše sodelovanje. To me navdaja z upanjem.
Kaj pa vloga oblikovanja v sodobnem svetu? Menite, da se je v zadnjem času radikalno spremenila ali se spremembe dogajajo bolj postopoma?
Moj pogled na oblikovanje je zelo specifičen. Mislim da oblikovanje ni cilj, ampak zgolj sredstvo, orodje. Nič več kot to. Na prejšnjih bienalih so oblikovalci čestitali oblikovalcem za njihove dosežke. To je seveda lepo, ampak v tem primeru je oblikovanje samo sebi namen. Ne sme se vse vrteti okoli »sveta oblikovanja«, ki je seveda zelo zanimiv, bistvo je v »oblikovanju sveta«. Vsi vemo, da se svet spreminja, da se spreminjajo potrebe, zato se moramo vprašati, kako lahko oblikovanje služi našemu vsakdanu. To je vprašanje, s katerim se ukvarjam. Menim tudi, da v tem procesu bienale lahko igra določeno vlogo. Lahko postane katalizator družbenih sprememb. Sprašujem se, kako lahko oblikovanje vpliva na to, kako pijemo vodo, kako se sprehajamo po mestu, na hrano, ki je na naših krožnikih. Vse te teme na prvi pogled niso prav nič spektakularne, vendar imajo velik vpliv na naše življenje. Ni potrebno iskati vélikih, imenitnih tem, raje moramo poskusiti razumeti, na kakšen način lahko življenje napolnimo s smislom. Na prvem mestu mora zmeraj biti vsebina, šele na njeni podlagi lahko definiramo obliko. Oblika zmeraj sledi vsebini. Spremembe na področju oblikovanja se torej že dogajajo. Sodelujoči na bienalu so razumeli sporočilo. Razumejo, da ne gre več le za sam objekt oz. produkt, ampak za vse to, kar ga presega. Gre za to, kaj do njega čutimo, kako ga doživljamo, kaj lahko z njim naredimo. Gre tudi za sodelovanje z drugimi strokami, morda tudi s preprostimi ljudmi, ki niso strokovnjaki. Tudi vaš sosed ima lahko relevantno mnenje, na primer, o vodi. Oblikovalec ni vsemogočni ustvarjalec. Za skupno mizo je treba zbrati različne ljudi, ki lahko razmišljajo in polemizirajo o neki določeni temi, oblikovalec pa prevzame vlogo nekakšnega posrednika, moderatorja teh pogovorov. Analizira in sintetizira razpravo in jo pretvori v obliko. Najprej mora torej poiskati zanimivo, smiselno vsebino, na podlagi katere lahko nekaj ustvari. Oblika zmeraj sledi vsebini. In ne obratno.
Letos bo nagrada bienala prvič podeljena za najboljše sodelovanje in ne za izdelek. Nam morda lahko izdate, kdo bo tokratni nagrajenec?
Ne vem, kdo bo osvojil nagrado. Nisem član žirije. Mislim pa, da to sploh ni pomembno. In me tudi ne zanima. Kar me zanima, je celoten proces. Morda bo dolgoročno najbolj uspešen projekt, ki ni dobil nagrade. V preteklosti se je že velikokrat tako obrnilo. Zato ne bi rad preveč poudarjal pomena tovrstnih nagrad. Zmagovalci so pravzaprav vsi sodelujoči. Udeležili so se velike šole življenja, med sabo so delili izkušnje in znanje, in zato so zmagovalci vsi.
Intervju: Tamara Vodopivec
Foto Jana Boelena: Ana Kovač
Povezave:
