Nagovor prof. dr. Tomaža Zwittra v sklopu Tedna UL

Spoštovani gospod rektor, spoštovane kolegice in kolegi, dame in gospodje,

šah in znanost imata veliko skupnega. Pri obeh je odločilna ocena situacije, izbor dobro premišljene poteze in premislek o posledicah. Kot v šahu tudi v znanosti obstajata dve možnosti: sistematičnost in nenadni uvid. Potrebno je načrtno grajenje uspeha, a vsega ni mogoče predvideti. Zato lahko le ena sama izjemna poteza znatno spremeni situacijo. Verjamem, da ste s kombinacijo sistematičnega truda in nepričakovanega prebliska do letošnjega uspeha prišli tudi vi, spoštovani avtorji izjemnih znanstvenih dosežkov.

 Na Univerzi v Ljubljani dela veliko izjemnih profesorjev, asistentov in podpornega kadra. Številna področja dosegajo raziskovalne rezultate v svetovnem vrhu. Naši raziskovalci sodelujejo z vodilnimi ustanovami po vsem svetu. Dejstvo, da brez aktivnega raziskovanja ni kvalitetnega univerzitetnega izobraževanja, je postalo samoumevno. Verjamem, da se bodo vaši izjemni znanstveni dosežki neposredno zrcalili tudi v vašem poučevanju v naslednjih letih. Z leti opažam, da se na Univerzi v Ljubljani bistveno izboljšuje odnos med učitelji in študenti. Lepo je slišati naše študente, ki se vračajo z izmenjav na najuglednejših evropskih univerzah in pripominjajo, da ne opažajo bistvenih razlik.

 Kljub prazničnemu trenutku je prav, da opozorim tudi na nekatere pereče probleme. Znanstveniki smo dobri šahisti, težave pa nastanejo, če ljudje takih sposobnosti na svojem področju delovanja nimajo. Pri sedaj zelo aktualni problematiki begunskih tokov so očitne izjemne sposobnosti in angažma humanitarnih organizacij in prostovoljcev ter človeška osebnost številnih policistov. Brez njih bi bila Slovenija videti kot dežela nabitih pušk in žice z rezili, ki trenutno ogroža predvsem živali. Če bo pri nas zaradi pasivnosti institucij, v katerih delajo večinoma alumni te Univerze, sovražni govor še naprej toleriran, pa žal ni težko predvideti tragičnih dogodkov. V tem letu smo nekateri spoznali, da tudi v instituciji, nad katero je le modro nebo, niso doma samo šahisti s pričakovano širino duha. Kot astronom vem, kaj je nad modrim nebom. Tam sem opazil moralo razsvetljenstva, ki je postavila temelj sodobne družbe. Verjetno se je ob tej izjavi kdo nasmehnil. Vendar vsega ni mogoče pravno predpisati, temveč je nujno slediti moralnemu občutku, kaj se spodobi in kaj ne. Tako je v življenju in tudi v znanosti.

 V preteklem letu ni bilo vedno lahko biti univerzitetni učitelj. Težko se je bilo soočati z moralnimi vidiki delovanja posameznih kolegov na nekaterih članicah, ki svojega dohodka ne štejejo v evrih, ampak v številu plač, ki jih mesečno zaslužijo. Pisci dragih ekspertiz pri tem radi pozabljajo, da brez njihove pripadnosti Univerzi takih naročil ne bi bilo. Da bi s pridobljenimi sredstvi lahko omogočili začetek kariere kateremu od mladih kolegov, pa niti ne pomislijo. Lahko se tudi vprašamo, ali ob tem ne namenjajo premalo energije razvoju znanstvenih osnov svojih strok ter izobraževalnemu procesu. Namen tega procesa je, da naši študentje pridobijo širino, ki je potrebna za odzive na neogibne tektonske spremembe stroke, s katerimi se bodo naši alumni morali soočiti v naslednjih 40 letih delovne dobe. S tem bi se gotovo strinjal tudi žal ravnokar preminuli zaslužni profesor naše univerze dr. Janez Strnad. Zato je izkrivljena težnja, ki jo je vedno znova slišati: da bi morali biti vsi univerzitetno vzgojeni kadri takoj in brez specifičnega uvajanja pripravljeni za delo v gospodarstvu. Enako kratkovidno je tudi stalno poudarjanje potrebe po nižanju stroškov delovne sile, brez česar se zdi, da ne more nobena javna objava cehovskega združenja dela gospodarstva, značilno neprimerno pa je tudi njihovo pisanje v Sobotni prilogi pred dvema dnevoma. Sposobni mladi namreč iz tega hitro zaključijo, da bo v tej državi za dobro delo težko dobiti primerno plačilo, in gredo v tujino. V omenjenih združenjih so torej najglasnejši slabi šahisti, ki ne vidijo nekaj potez vnaprej. K sreči je v Sloveniji tudi nekaj odličnih podjetij, ki jih vodijo izvrstni šahisti, vendar ti svoje napore usmerjajo v razmislek in kombinatoriko in ne v javno nastopanje. Kratkovidnost nekaterih kaže tudi stalno kritizerstvo javnega sektorja. Ta mora biti dober in mednarodno primerljiv, česar pa se ne doseže s podhranjenostjo. Kot večina dobrih univerz po svetu je Univerza v Ljubljani ponosna na svoj javni neprivatni status, taki sta tudi NASA ali Evropska vesoljska agencija, če omenim dve znani instituciji s svojega področja.

 Naj nadaljujem z anekdotičnim pa žal resničnim obvestilom naše banke, da mi bodo nevezane vloge od februarja 2016 obrestovali z letno obrestno mero ene stotinke odstotka. Če k temu dodamo še zaračunane stroške poslovanja, vidimo, da je dosežena učinkovitost te dejavnosti slabša od nogavice, v kateri je denar hranila stara mama. Seveda to ni posledica slabega šahovskega znanja odgovornih, ampak prikrojevanja pogojev poslovanja s pozicije moči. Podobno se na področju znanstvenih objav obnašajo nekateri veliki svetovni založniki. Znanstveniki jim članke napišemo, si jih medsebojno zastonj recenziramo, v veliki meri pro bono sodelujemo v uredniških odborih in na koncu, če je članek v objavo sprejet, za objavo praviloma tudi plačamo. Potem nam ti založniki iste članke izjemno drago prodajajo in na različne načine, vključno s pravnimi grožnjami, vedno bolj omejujejo prost dostop do teh znanstvenih rezultatov. V zadnjem obdobju ob tej temi najpogosteje omenjajo največjega svetovnega založnika znanstvene periodike Elsevier, o katerem sem se pred dvema tednoma v Financial Timesu poučil, da je lani posloval s 34-odstotnim dobičkom, ki gre seveda neposredno na račun svetovne znanosti. Upam, da se bo svetovni upor znanstvenikov v obliki kolektivnih odstopov uredniških odborov in izjav o neobjavljanju in odklanjanju recenziranja nadaljeval in da bo Univerza v Ljubljani pomagala pri iskanju alternativnih načinov objave recenziranih znanstvenih rezultatov.

Mednarodno recenzirane objave in s tem povezani čisti citati so pomembni. Delo, ki ga nihče ne opazi, je namreč težko imeti za kvalitetno. Vendar tu ni treba biti pikolovski. Hitrost odzivanja pa tudi točno numerično število citatov sta pogosto posledica okoliščin, ki niso v dosegu pisca. Neupravičeno medsebojno citiranje v zaprtih krogih sicer lahko prikroji rezultate, vendar so možnosti za kaj takega precej omejene, saj prikrojevalce odkrije že preprosta analiza ponovljivosti in razprostranjenosti citatov po revijah. Pozornost pritegne tudi prevelika vnema, ko isti avtor v enem letu objavi celo vrsto monografij. Nad kvaliteto vsake bi se moral zamisliti najprej sam, nato stroka, pa tudi širše okolje. Pri razpravah o številu čistih citatov je večkrat slišati upravičeno pojasnilo, da nekatere stroke še niso zadovoljivo vključene v mednarodne baze znanstvenih citatov. Čeprav je to trenutno res, se bo zaradi vsesplošne informatizacije položaj verjetno kmalu spremenil. Zato bi bilo že sedaj prav, da bi avtorji v teh strokah ročno evidentirali citate svojega dela, na katere itak naletijo spotoma med pregledovanjem tekoče znanstvene literature. Ničle, ki jih je trenutno še mogoče pripisati pomanjkljivi evidenci, bi bile namreč kasneje slaba popotnica za razvoj teh strok pri nas.

Zdi se, da nekaterim strokam zmanjkuje energije za mednarodno konkurenčno raziskovalno delo. Pogosto je slišati, da njihovo področje težko dosega mednarodno vpetost. Pa tu nikakor ne mislim, kot bi morda kdo pomislil, na katero od humanističnih ved, saj se te večinoma zelo dobro zavedajo jezikovnih, okoljskih ali kulturnih vezi z našo bližnjo in širšo okolico. Morda gre pripisati moji naravoslovni omejenosti, da ne morem razumeti, zakaj naj bi se v mednarodnem sodelovanju težko znašli tudi na primer deli pravne znanosti. Si pa mislim, kako direktno bi znal to komentirati žal letos preminuli zaslužni profesor naše univerze in sopisec naše ustave dr. France Bučar.

V javnosti je pogosto slišati pregrete trditve o nujnosti objav originalnih znanstvenih rezultatov v slovenščini. Seveda moramo gojiti slovenski znanstveni jezik in terminologijo, obenem pa je namen znanosti vedno prispevek k svetovni zakladnici znanja, pa tudi če na področju lokalne problematike. K razpravi o jeziku znanstvenih objav lahko smiselno prispevajo le tisti, ki imajo dovolj obsežen opus v različnih jezikih. Govoriti, da so nujne le domače objave, ko govorec tudi sam nima mednarodnih objav, namreč napeljuje k domnevi o drugih motivih. Upam, da se bo Univerza po eni strani gibala v smer univerzalnega vzpodbujanja objav znanstvenih rezultatov v enem od svetovnih jezikov, po drugi strani pa zaostrila zahteve pri doktorskih delih in poleg obveznega slovenskega povzetka zahtevala tudi slovarček novih strokovnih izrazov. Razvoj slovenske strokovne terminologije za vse stroke bi bilo nujno vzpodbujati s sestavljanjem obsežnejših terminoloških slovarjev, ki pa bi morali biti prosto dostopni. Sam opažam tudi vedno slabšo pismenost študentov, ki bi jo morali izboljšati z več zapisavanja lastnih razmislekov v srednji šoli. Kdor svojih idej sam ne zna razumljivo ubesediti, nima nikakršne možnosti za uspeh v današnjem hitrem tempu, ko dobri ideji na večerji z nadrejenim sledi nočni razmislek, pisanje ob zori in je tako zjutraj že nared predlog, ki lahko spremeni posameznikovo poklicno pot.

Znanstveniki bi svoje okolje lahko bolj podprli z neposrednim komuniciranjem z javnostjo. Slovenska majhnost je tu prednost, saj med nami in javnostjo ni močnih služb za komuniciranje, ki bi vpletale svoje interese. Novinar se pri nas pogovarja neposredno s strokovnjakom za določeno področje, ki seveda ve, kaj govori, in zato lahko določeno spoznanje razloži z zanimivo in obenem dopustno primerjavo z vsakdanjim življenjem. Neprivlačnih tem tu skoraj ni: pred časom sem slišal o tekmovanju v 5-minutnih nastopih o najbolj dolgočasnih temah, ki so si jih lahko zamislili sodelujoči znanstveniki, in kjer je poželo navdušenje tudi predavanje o prahu v domačem stanovanju.

Verjamem, spoštovane kolegice in kolegi, da v svoji karieri niste občutili kompleksa majhnosti, za katerim naj bi trpela Slovenija. Po obsežni raziskavi Education First English Proficiency Index je Slovenija po znanju angleščine med državami, kjer ta ni materni jezik, šesta na svetu, takoj za skandinavskimi državami in Nizozemsko. Naša majhnost se seveda kaže v zelo omejenih sredstvih za raziskave, ki jih je večinoma mnogo manj, kot bi jih moralo biti v dvomilijonski državi evroobmočja. Zato v mednarodnih sodelovanjih pogosto lahko ponujamo predvsem ideje in delo, manj pa denarja. Z izjemo financ pa verjamem, spoštovani avtorji izjemnih znanstvenih dosežkov, da se v mednarodnem znanstvenem okolju počutite kot enaki med enakimi. V svojem okolju ste šahovski velemojstri, pokažite to tudi v družbenem angažmaju. Bodite ponosni na svoje dosežke, Univerza je ponosna na vas!

dr. Tomaž Zwitter