Nove razvojne smeri v družboslovnih raziskavah

Dr. Mojca Vizjak Pavšič: Metode raziskovanja v družbenih vedah
Predgovor prof. dr. Janez Stare, Založba FDV, Ljubljana 2015

Pri Založbi Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je pred nedavnim ob 30-letnici ustanovitve študija Družboslovna informatika izšla knjiga Metode raziskovanja v družbenih vedah znanstvene novinarke dr. Mojce Vizjak Pavšič, ki med drugim izvrstno oriše razvoj slovenske družboslovne statistike in metodologije od skromnih začetkov, ko je za svetovno statistiko krepko zaostajala do vrhunske kvalitete v svetovnem merilu. Delo, napisano v privlačnem znanstveno-literarnem slogu, obsega časopisne članke, recenzije knjig in pogovore z v svetu najvidnejšimi statistiki in metodologi, ki so večinoma izhajali v prilogi Znanost časopisa Delo.

Knjiga osvetljuje najsodobnejše tokove na področju družboslovne metodologije v svetu, temi, ki jih delo še posebej podrobno obravnava, pa sta razvoj anketne metodologije in analize socialnih omrežij, ki sta zlasti v zadnjih dveh desetletjih doživeli izjemen razvoj. Z vidika znanstvenega novinarstva predstavlja velik izziv pojasniti zapletene statistične in matematične probleme, pojme in postopke na jasen, razumljiv in zanimiv način, kar vse je značilno za knjigo dr. Mojce Vizjak Pavšič, ki ji je Slovenska znanstvena fundacija podelila prestižno priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju.

Na predstavitvi knjige na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so v zanimivem pogovoru, ki ga je vodil dr. Ali Žerdin, novinar in urednik Sobotne priloge Dela ter avtor odmevnega dela Omrežje moči, poleg avtorice sodelovali prof. dr. Janez Stare, predsednik programskega sveta doktorskega študija Statistika, prof. dr. Valentina Hlebec, skrbnica doktorskega študija Družboslovna metodologija, doc. dr. Katja Lozar Manfreda, predstojnica Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo ter prof. dr. Gregor Petrič, predstojnik Centra za metodologijo in informatiko na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Hiter razvoj

Medtem ko je akademik prof. dr. Zdravko Mlinar leta 1987 v prvi številki zbirke Metodološki zvezki, ki jo je izdajala Sekcija za metodologijo in statistiko Jugoslovanskega združenja za sociologijo, zapisal, da je »situacija v Jugoslaviji v popolnem nasprotju z izrazitim napredkom kvantitativne metodologije v mednarodnem okolju, še zlasti na Zahodu,« danes o začetnih razkorakih in mankih v slovenski statistiki in metodologiji ni več mogoče govoriti.

»Mednarodno povezovanje je za razvoj znanosti v Republiki Sloveniji bistvenega pomena,« poudarja v Predgovoru prof. dr. Janez Stare, predstojnik Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in ob tem dodaja: »Tudi tukaj so družboslovni metodologi, predvsem v osebi prof. Ferligojeve, odigrali za slovensko statistiko neprecenljivo vlogo.«

Sočasno z znanstvenim razvojem družboslovne metodologije je v Sloveniji mogoče opaziti tudi institucionalni razvoj, od ustanavljanja raziskovalnih skupin in centrov, katerih primarna vsebina raziskovanja je družboslovna metodologija, do razvoja novih vsebin in študijev na dodiplomskem in podiplomskem univerzitetnem študiju.

»Na področju analize socialnih omrežij, ki v ospredje postavi povezave med enotami opazovanja in ne le njihove lastnosti, so nekateri slovenski znanstveniki med najvidnejšimi in najuglednejšimi tudi v svetovnem merilu. Redni profesorji Anuška Ferligoj, Vladimir Batagelj in Andrej Mrvar, vsi z Univerze v Ljubljani, so toliko prispevali k razvoju analize omrežij, da jih pozna vsak raziskovalec, ki je kdajkoli uporabil bločno modeliranje ali analiziral velika omrežja,« ob tem ugotavlja prof. dr. Valentina Hlebec s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter dodaja: »Program Pajek, ki sta ga razvila prof. dr. Vladimir Batagelj in prof. dr. Andrej Mrvar in je namenjen analizi velikih omrežij, je prosto dostopen za vse uporabnike ne glede na njihovo nacionalno oziroma znanstveno pripadnost in v tem smislu predstavlja najžlahtnejši rezultat znanstvenega delovanja na javni univerzi. Ljubljanska šola analize omrežij, ki povezuje raziskovalce s Fakultete za družbene vede, Fakultete za matematiko in fiziko ter Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, je eno od treh svetovno znanih evropskih središč razvoja analize omrežij.«

Svet je majhen

Področje analize omrežij ima izjemno bogato predzgodovino, vendar se je resno raziskovalno delo začelo šele v poznih šestdesetih letih 20. stoletja hkrati s hitrim razvojem informacijskih tehnologij, v knjigi pove prof. dr. Patrick Doreian z Univerze v Pittsburghu. Kot meni, bi bilo zelo pomembno, da bi se v družbenih vedah analiza socialnih omrežij bolj uveljavila: »V družboslovju namreč pogosto govorimo o socialnih strukturah in sam težko razmišljam o socialni strukturi, ne da bi razmišljal o omrežjih, o odnosih med enotami.«

Ob tem prof. Doreian v knjigi spomni na znameniti Milgramov eksperiment in njegovo teorijo majhnega sveta: »Ključna je ideja, da smo veliko bolj povezani drug z drugim, kot mislimo, da smo. Menim, da je tisto, kar danes buri domišljijo ljudi, predvsem ideja o šestih korakih ločenosti. Se pravi, da naj bi šest korakov povezovalo katerakoli dva človeka na svetu. Vse se je začelo z zelo ustvarjalnim poskusom Stanleya Milgrama, profesorja na Univerzi Yale, ki je želel ugotoviti, koliko korakov je potrebnih, če želi nekdo poslati sporočilo neki osebi, ki je ne pozna, prek posrednih znancev. To vprašanje je za njim raziskovalo še veliko ljudi in pokazalo se je, da lahko na ta način zelo hitro povežemo katerakoli dva človeka na svetu.«

O svojih raziskavah socialnih omrežij spregovori tudi sociolog prof. dr. Peter V. Marsden z Univerze Harvard, ki proučuje med drugim moč šibkih povezav. Kot pojasnjuje, so te študije pokazale: čim širše je vaše informacijsko omrežje, čim več različnih ljudi vključuje, tem večje so vaše možnosti, da boste prišli do ustrezne informacije.

Ena od najbolj slavnih raziskav oziroma eden od najbolj znanih člankov na področju analize omrežij je članek ameriškega sociologa Marka Granovettra z Univerze Stanford, ki ga je objavil leta 1973 in v katerem razpravlja o pojavu, kako ljudje dobijo službo ter kje in kako pridobijo informacije o dobrih zaposlitvah. Najbolj neobičajno odkritje tega članka je bilo, da najbolj uporabne informacije dajejo ljudje, ki jih človek ne pozna zelo dobro. To spoznanje se imenuje moč šibkih povezav.

Granovettrova raziskava je pokazala, da so pri iskanju službe šibke povezave dragocene, ker ljudje, ki jih zelo dobro poznate, vedo precej podobne stvari, kot jih veste že sami, medtem ko razpolagajo ljudje, ki jih ne poznate tako dobro, z drugačnimi informacijami. Ko iščete službo ali novo stanovanje, ko poskušate najti nekaj novega, je pogosto zelo koristno, če imate stik z ljudmi, ki so povsem drugačni od vas, ker bodo prinesli drugačne informacije. To spoznanje lahko uporabimo ne le pri iskanju službe, temveč tudi pri iskanju vseh drugih stvari, ki jih je težko najti. Uporabimo ga lahko pri znanstvenem delu, kjer se bodo ljudje, ki imajo bogate povezave zunaj svojega ozkega raziskovalnega področja, bolj verjetno soočili z novimi informacijami in bodo tako laže in bolj ustvarjalno reševali svoje raziskovalne probleme, poudarja prof. Peter V. Marsden.

»Če hočeš dobiti dobre zamisli, moraš biti odprt za novosti in ne smeš verjeti samo v neko svojo teorijo in znanje svoje najožje okolice. Hitro se začneš vrteti v krogu in zadeva ne uspe,« meni tudi prof. dr. Anuška Ferligoj z Univerze v Ljubljani, ki v obsežnem pogovoru predstavlja med drugim rezultate raziskave o soavtorskih omrežjih na področju znanosti: »Pokazalo se je, da so soavtorske publikacije pogosto kvalitetnejše, znanstveno odličnejše in pogosteje citirane. Če je soavtorjev več, vidi obravnavano tematiko vsak s svojega konca, avtorji se lahko tudi medsebojno kritizirajo in tako lahko nastane veliko boljša raziskava in posledično bolj izčiščen tekst, kot če bi ga pripravil en sam avtor. Zato je soavtorstvo zelo priporočljivo. Na univerzah in znanstvenih inštitutih bi morali raziskovalce spodbujati, da bi delovali v skupinah, če je le mogoče interdisciplinarnih, in tudi skupaj pripravljali članke, knjige in druge predstavitve svojega dela.«

Manjkajoči podatki so lahko ključnega pomena

Kako odločilnega pomena so lahko manjkajoče informacije, opozarja prof. dr. Donald B. Rubin z Univerze Harvard, katerega delo je v statistiki spremenilo način razmišljanja o manjkajočih podatkih, v svetu pa je zelo znan predvsem po odkritju algoritma EM. Uvedel je nekatere izraze, kot so: podatki, manjkajoči naključno, manjkajoči popolnoma naključno, distinktivni parametri, manjkajoči podatki, ki jih lahko zanemarimo, idr. »Mislim, da so to ideje temeljnega pomena. Če pojme pravilno poimenujemo in jih natančno opredelimo, pomeni to ogromen napredek pri reševanju problema. Z drugimi besedami, bistveno je, da imaš imena za koncepte, o katerih razmišljaš. Težko je, če izrazi, ki jih uporabljaš, niso definirani; če rešuješ problem, za katerega ne veš, kako bi ga klasificiral, in ne veš, ali je model, ki ga predpostavljaš, ustrezen,« pojasnjuje prof. Rubin.

O klasifikaciji kot osnovnem miselnem procesu spregovori v knjigi prof. dr. David J. Hand z Imperial Collegea v Londonu, ki poudarja, da predstavlja klasifikacija temelje spoznavanja in razumevanja sveta. Razvrščanje predmetov, dejavnosti in dogodkov glede na enake ali podobne lastnosti v tipe, skupine ali razrede nam v vsakdanjem življenju omogoča učinkovito obdelovanje neskončne množice dejstev in vtisov, s katerimi se nenehno soočamo. Razvrščanje predstavlja tudi temelje znanosti, saj gradimo teorije na podlagi opazovanj podobnosti in razlik med podatki ter tako ugotavljamo zakonitosti, ki se pojavljajo v naravi, pravi prof. Hand.

Prof. dr. Michael Greenacre z Univerze Pompeu Fabra v Barceloni v nadaljevanju govori o korespondenčni analizi, kot eni izmed osrednjih metod, namenjenih analizi pojavov, ki so predstavljeni z nominalnimi spremenljivkami. Ker pokaže hkratni učinek velikega števila spremenljivk, lahko pomaga pojasniti zelo zapletene pojave, kot so politična stališča, vedenje potrošnikov, delinkventna dejanja, ipd. Bistvena značilnost, po kateri se korespondenčna analiza razlikuje od drugih metod za analizo nominalnih spremenljivk, je dobra grafična predstavitev, kar močno olajša in izboljša možnost tolmačenja proučevanih pojavov.

Izjemno zanimiv je tudi pogovor s prof. dr. Fransom N. Stokmanom, ki je profesor metodologije na področju družbenih ved na Univerzi v Groningenu ter ustanovitelj in znanstveni direktor tamkajšnjega raziskovalnega centra DECIDE (Decision Insights and Developments in Europe: Strategic Decision Making through Technology), ki se ukvarja s skupinskim odločanjem kot enim od temeljnih družbenih procesov.

Raziskovanje socialnih uporov in konfliktov je osrednja tema raziskovalnega dela prof. dr. Roberta Franzosija, ki je bil v času intervjuja predavatelj na Univerzi v Readingu v Veliki Britaniji, sedaj pa predava na Univerzi Emory v Atlanti, ZDA. Ekonometrični modeli stavk, s katerimi se je začel ukvarjati že kot doktorski študent na Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, ne uspejo, kot opozarja, ustrezno predstaviti tega pomembnega družbenega gibanja kot posledice vzajemnega delovanja različnih udeležencev, predvsem delavcev, stavkokazov, sindikatov, delodajalcev in države. »Z drugimi besedami, ekonometrični modeli ne uspejo predstaviti stavk kot socialnega odnosa. Čeprav temeljijo na časovnih vrstah, ni v ekonometričnih analizah nobenega časa, vsaj ne časa, kot ga pojmujejo zgodovinarji. Potrebno je širše razumevanje zgodovinskih procesov ter dokumentov in to, kar je morda najbolj pomembno, nov pristop k raziskovanju družbenih konfliktov, s čimer se še vedno ukvarjam,« je dejal prof. Franzosi.

»V družboslovju potrebujemo veliko bolj zapletene modele sveta,« opozarja prof. dr. Jacques A. Hagenaars z Univerze v Tilburgu na Nizozemskem, ki v pogovoru zelo kritično ocenjuje povprečno raven socioloških raziskav. »Številni modeli so bili razviti že pred davnimi leti, vendar jih lahko šele danes uporabljamo v socioloških raziskavah. Z izjemno zmogljivimi sodobnimi računalniki lahko namreč izvajamo najrazličnejše mikrosimulacije, ki nam pokažejo, kaj se bo v družbi spremenilo, če spremenimo nekaj podatkov. Tako lahko hitro ocenimo, denimo, učinke posameznih političnih ali ekonomskih ukrepov in ugotavljamo, kakšne bi bile njihove posledice za ožjo ali širšo družbeno skupino,« pravi prof. Hagenaars.

»Razvoju novih tehnologij se morajo prilagoditi tudi anketne raziskave«, v obširnem skupnem pogovoru poudarjata prof. dr. Willem E. Saris z Univerze Pompeu Fabra v Barceloni in prof. dr. Mick P. Couper z Univerze v Michiganu. Ankete namreč sodijo med najpogosteje uporabljana orodja za zbiranje podatkov v družbenih vedah, kjer je zaradi zapletenosti in pogosto subjektivne narave predmeta proučevanja neredko težko zagotoviti zanesljive in veljavne meritve. Za metodologe predstavlja velik izziv, kako iz ogromnih količin podatkov potegniti pravilne sklepe, pravita prof. Saris in prof. Couper, ki pojasnjujeta svoje poglede na reševanje problemov, s katerimi se raziskovalci soočajo pri anketnih raziskavah.

Knjiga, opremljena z odličnimi fotografijami sogovornikov, ki so vse avtorsko delo dr. Mojce Vizjak Pavšič ter nazornimi slikovnimi prikazi omrežij, ki sta jih pripravila prof. dr. Vladimir Batagelj in dr. Nataša Kejžar z Univerze v Ljubljani, opozarja med drugim na pomen in nujnost povezovanja družboslovja z matematičnim modeliranjem, računalniško tehnologijo in ustreznimi podatki, kar omogoča boljše razumevanje družbe kot celote ter razvoj ustreznejših socialnih, gospodarskih in političnih ukrepov. Predvsem pa spodbuja k razmišljanju o kompleksnih omrežjih, v katerih živimo, katerih del smo in ki jih vedno znova soustvarjamo ter o soodgovornosti za naša lastna mikroomrežja in za širša omrežja, ki preraščajo v vseobsegajoča globalna omrežja.

Ina Petric