Obdobje hiper liderjev
V minulih desetletjih so slavo in prepoznavnost voditelji dosegali s pomočjo časopisov, radia, TV, govorniških turnej itd., v zadnjem desetletju pa postajajo ti mediji vse manj pomembni ob novih oblikah komunikacije, ki so značilne za družbene medije. Zanimivo je, da je sociolog Robert Michels že leta 1911 oblikoval listo lastnosti, osebnostnih potez, na osnovi katerih doživljamo politične liderje kot karizmatične. Priznanja jim dajemo, če kažejo dobro obveščenost, če so elokventni, samozavestni, neodvisni in …slavni.
Vplivnost današnji politikov se na družbenih omrežjih meri s številom sledilcev, všečkov in deljenj. Politikovo kariero pa lahko uniči nespretnost in pomanjkljivost pa tudi neprimernost v komuniciranju. Družbeni mediji danes prednjačijo pred vsemi drugimi oblikami komuniciranja in že sami politiki govorijo, da tisti, ki te moči ne dojamejo, sodijo v “epoho dinozavrov”.
Posledice teh novih oblik komuniciranja se kažejo v bolj kolokvialnem in bolj “ljudskem”, dopadljivem stilu govora, ki je bolj značilen za nekatere komentatorje in vplivneže na YouTubeu in Instagramu. Tako postajajo današnji liderji v primerjavi s tistimi iz minulih desetletij bolj podobni zabavljačem. Politike 20. stoletja so namreč bolj zaznamovale lastnosti profesionalizma, resnosti in integritete; bili so pravo nasprotje narcizma in zagledanosti vase, kar najbolj opredeljuje slavne ikone družbenih mrež.
Tudi odnos do strank in položaja znotraj njih se je spremenil pri sodobnih hiper liderjih. Njihova značilnost je lebdenje nad stranko, ki ji dvigujejo ugled in pomen s svojo slavo. Ob teh analizah pa Paolo Gerbaudo v New Statesmanu ponuja primere aktualnih politikov in načine njihovega komuniciranja na družbenih omrežjih. Podrobneje pojasnjuje primer Alexsandre Ocasio-Cortez (AOC), demokratske članice Kongresa v ZDA in Mattea Salvinija, vodjo stranke Lega v Italiji.
V začetku 20. stoletja je karizmatični politik , italijanski marksist Antonio Gramsci pisal o pomembnosti “afektivne povezave med ljudmi in stranko”, a danes vse kaže, da je ta povezava mutirala. Kot navajata v svojih analizah politologa Russell Dalton in Martin Watenberg pa sodobna družba postaja vse bolj skeptična do strankarskih politik. Stranke, ki so se uprla takemu trendu, so osvojile digitalno transformacijo in izkoristile tehnologijo, da bolj vključujejo članstvo v sprejemanje odločitev. Opazen je namreč trend ideologije individualizma in antikolektivizma, povratek personaliziranega in karizmatičnega vodje, ki je prilagojen potrebam digitalne kulture obsedene z individualnostjo in njeno privatnostjo. Zato postajajo hiper liderji vedno bolj posredniki med strankami in volilci. In čeprav imamo odpor, pomisleke, moralne in estetske rezerve do vplivnežev na družbenih mrežah, vedno bolj kaže, da nam bodo ti krojili prihodnost.
Celoten članek je dosegljiv na: https://www.newstatesman.com/politics/media/2019/03/age-hyperleader-when-political-leadership-meets-social-media-celebrity
Foto: youtube
