Otroška amnezija – manjkajoči spomini na zgodnje otroštvo

Spomin med ljudmi se zelo razlikuje, nekateri imajo zelo dobrega, drugi slabšega, a razen v primerih kakšnih nevrodegnerativnih bolezni in starostne demence, ko spomin dejansko izgubljamo zaradi propadanja možganskih celic, vsi lahko nosimo v sebi spomine tudi na zelo oddaljene dogodke. Seveda ne vse, saj naši možgani natančno določajo, kateri spomini se bodo shranili in katere bomo izgubili. Vsakodnevno se nam zgodi preveč stvari, da bi lahko vsako shranili v svojem spominu. Zato možgani vse dogodke, ki se nam shranijo v t.i. kratkoročnem spominu analizirajo, preučijo, in se odločijo, katere spomine bodo shranili tako, da nam bodo na voljo še dolgo časa po tistem, ko se je nek dogodek zgodil, katere pa lahko pozabimo. To urejanje spominov, ki ga strokovno imenujemo konsolidacija spominov, se najverjetneje dogaja med posebno fazo spanja, imenovano spanje REM, glavno vlogo pri tem pa ima del možganov, imenovan hipokampus (iz grške besede morski konjiček, ker ta del možganov po obliki nekoliko spominja na morskega konjička). Pomen hipokampusa pri konsolidaciji spomina nam kažejo poškodbe tega dela možganov. Poškodba hipokamupsa namreč povzroči anterogradno amnezijo, posebno obliko izgube spomina, pri kateri nam ostanejo stari spomni, ne moremo pa si več ustvarjati novih. Taki ljudje ohranijo spomine na dogodke, ki so se zgodili pred poškodbo hipokampusa, po poškodbi (zaradi fizične poškodbe ali delovanja kakšnih zdravil/narkotikov) pa ne morejo več shranjevati novih spominov.

Zanimivo je, da pri spominu na sposobnost zapominjanja močno vplivajo razmere, v katerih se znajdemo ob nekem dogodku. Izjemno dobro si običajno zapomnimo dogajanje ob nekem stresnem dogodku. Večina od nas tako točno ve, kaj smo počeli in kje smo bili 11. septembra 2001, ko je teroristični napad z letali pretresel cel svet in je dogodek nedvomno za vsakogar od nas predstavljal stres. Zelo verjetno pa skoraj nihče ne ve, kaj smo počeli npr. 11. oktobra 2001, razen, če se nam je tudi takrat zgodil kakšen stresen dogodek. Tak vpliv stresnih dogodkov na boljše zapominjanje je evolucijsko pogojen z večjo možnostjo preživetja, saj je bilo za naše prednike pred nekaj milijoni let zagotovo zelo pomembno, da si zapomnijo, da je lev, ki jih je lovil, nevaren in da se ga bodo ob naslednjem srečanju na široko izognili.

A obstaja tudi obdobje našega življenja, na katerega nimamo spominov na dogodke, ne glede na to, kako blizu ali daleč smo od tega obdobja. To je naše zgodnje otroštvo. Ljudje nimamo spominov na najzgodnejše otroštvo. Ne spomnimo se dogodkov iz obdobja, ko smo bili mlajši od dveh ali treh let, celo štirih let, pa tudi iz starosti 3 do 7 let imamo manj spominov kot iz kasnejšega življenja. To pomanjkanje spominov (govorimo predvsem o t.i. epizodnem spominu, ki zajema spomin na dogodke in zapominjanje dejstev, druga vrsta spomina, proceduralni spomin, ki je pomemben za učenje gibanja, govorjenja in podobno, pa je seveda prisoten) pa ni le urbana legenda, kot marsikatera takšna trditev, temveč znanstveno dokazano dejstvo, za katerega imamo celo strokovno ime – otroška amnezija.

Eden prvih, ki je govoril o otroški amneziji je bil Sigmund Freud, znani psihoanalitik, ki je trdil, da je otroška amnezija aktiven proces, ko se telo oziroma možgani potrudijo izbrisati zgodnje spomine, ki po njegovem pogosto ne bi bili preveč prijetni. Druge teorije so govorile o tem, da je otroška amnezija posledica tega, da otroci še nimajo dovolj razvitega jezika, da bi lahko shranjevali spomine ali celo, da še nimajo dovolj samozavedanja o sebi, spomini na dogodke pa naj bi zahtevali zavest o sebi, da obstajamo, da smo to mi.

A zanimivo je, da so raziskave pokazale, da tudi pri živalih obstoja otroška amnezija, nezmožnost spominjanja dogodkov iz zgodnjega življenja. To pa vsekakor kaže, da ne Freudova hipoteza, ne hipotezi o nujnosti jezika ali zavedanja o samem sebi ne držijo, saj te teorije zelo težko prenesemo na živali.

Nove raziskave možganov morda kažejo odgovor na to vprašanje. Že nekaj časa je znano, da je hipokampus eno od tistih področij v možganih, kjer ves čas življenja nastajajo nove živčne celice, tudi pri odraslih ljudeh. Te nove celice ustvarjajo tudi nove povezave med, oziroma z že obstoječimi živčnimi celicami, saj živčne se živčne celice ves čas povezujejo z drugimi živčnimi celicami, te pa se med seboj pogovarjajo in na ta način delujejo. Kako se spomini shranjujejo še ne vemo natančno, največ raziskav pa kaže na to, da se spomini shranjujejo v obliki posebnih povezav med posameznimi živčnimi celicami. Dogodek, ki si ga bomo zapomnili, bo trajno spremenil povezave med več živčnimi celicami in te spremenjene povezave med celicami so najverjetneje način, kako si naši možgani zapišejo in shranijo pretekle informacije. Stalno nastajanje novih celic pa lahko moti in spreminja te spremenjene povezave, saj novo nastale celice lahko prisilijo stare celice, da spremenijo svoje povezave, se povežejo z novimi celicami, s tem pa lahko izginejo spomini, shranjeni v obliki povezav med celicami. Raziskave pri živalih so pokazale, da dejansko nastajanje novih celic v hipokampusu lahko povzroča pozabljanje starih stvari. Zanimivo je, da otroška amnezija pri nekaterih živalih kot so miši in podgane obstaja, pri drugih kot je npr. morski prašiček, pa ne. Pomembna razlika med temi vrstami pa je ravno v tem, kdaj nastajajo celice v hipokampusu. Mladiči morskih prašičkov se rodijo s precej bolj razvitimi možgani in pri njih po rojstvu v hipokampusu ne nastaja več veliko novih celic. Nasprotno pa so možgani laboratorijskih miši in podgan (podobno pa je tudi pri ljudeh) ob rojstvu slabše razviti in njihov razvoj vključno z nastajanjem novih celic v hipokampusu, poteka še po rojstvu. Raziskave pri teh živalih so pokazale, da je zavrtje nastajanja novih celic v hipokampusu miši in podgan preprečilo zgodnjo amnezijo, saj so si take živali zapomnile tudi določene stvari iz zgodnjega življenja. V nasprotju s tem pa je spodbuditev nastajanja novih celic v hipokampusu morskih prašičkov po rojstvu spremenilo njihov spomin in tudi pri teh živalih povzročilo zgodnjo amnezijo, podobno otroški amneziji pri ljudeh. To s precejšnjo zanesljivostjo kaže, da bi tudi pri ljudeh bil enak vzrok za otroško amnezijo, saj vemo, da tudi pri ljudeh v prvih letih življenja nastajajo nove celice v hipokampusu, in nastajanje teh novih celic ter predvsem njihovo povezovanje s starimi in tako spreminjanje povezav med že obstoječimi celicami verjetno briše spomine iz tega zgodnjega obdobja.

Kakšen pomen ima ta otroška amnezija seveda še vedno ne vemo, zagotovo pa lahko trdimo, da to ni aktiven proces brisanja slabih spominov, kot je menil Freud. Povsem mogoče je, da nima nekega posebnega pomena in je le stranski učinek razvoja možganov, ki je v tem času za normalen razvoj otroka bolj pomemben, kot pa ohranjanje zgodnjih spominov. Proučevanje teh procesov pa je zelo pomembno za boljše razumevanje delovanja spomina in za to, da bomo lahko v prihodnosti morda pomagali ljudem z izgubami spomina. Hkrati pa so te raziskave pomembne za širše razumevanje delovanja možganov in odzivov naših teles. Tako npr. vemo, da tudi stresni hormoni zavirajo nastajanje novih celic v hipokampusu tudi pri odraslih ljudeh in živalih. Morda je to del procesa, zaradi katerega si stresne dogodke in okoliščine, v katerih so se zgodili, boljše zapomnimo. Kakšen pomen pa ima to za naše preživetje v okolju in za delovanje možganov, pa se še učimo.

Prof. dr. Gregor Majdič

Foto: freeimages.com, openculture.com