Otvoritev razstave povojne jugoslovanske arhitekture v muzeju MoMA
Newyorški Muzej sodobne umetnosti (MoMA) je s posebno predstavitvijo, ki je bila v torek za novinarje in v sredo za člane, napovedal razstavo jugoslovanske arhitekture iz povojnega obdobja z naslovom H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980. Razstava se bo odprla v nedeljo, 15. julija in bo na ogled do 13. januarja 2019.
Gre za prvo predstavitev del vodilnih jugoslovanskih arhitektov modernizma mednarodni javnosti, ki jo je sestavil glavni kustos za arhitekturo in oblikovanje pri MoMA, Martino Stierli, skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic, Vladimirjem Kulićem in pomočnico kustosa za arhitekturo in oblikovanje v MoMA, Anno Kats.
Razstava vključuje več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Poleg modelov objektov pa so del razstave tudi tri video inštalacije filmarke Mile Turajlić, fotografije Valentina Jecka ter sodobna umetniška dela Jasmine Cibic in Davida Maljkovića.Izbor in nabor slovenskih eksponatov je predlagala slovenska delovna skupina, ki so jo sestavljali Matevž Čelik, Luka Skansi in Martina Malešič.
Na razstavi so poleg arhitekturnih del Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Stanka Kristla, Savina Severja, Marka Mušiča, BIRO 71 (Štefana Kacina, Jurija Princesa, Bogdana Splinderja, Marijana Uršiča), UIRS (Vladimirja Braca Mušiča, Marjana Cerarja, Marjana Bežana, Nives Starc) in Jožeta Plečnika, predstavljena še oblikovalska dela naslednjih slovenskih avtorjev: Nika Kralja, Saše J. Mächtiga, Davorina Savnika, Nives Kalin Vehovar, Branke Tancig, Jakice Accetto, Majde Dobravec, Marijana Gnamuša, Marjete Gale, Borisa Selana in Borisa Rozmana.
Razstava raziskuje teme urbanizacije velikega obsega, tehnoloških eksperimentov in njihove uporabe v vsakdanjem življenju, potrošništva, spomenikov in spominjanja ter globalnega dosega jugoslovanske arhitekture. Raziskuje enkratni obseg oblik in načinov produkcije jugoslovanske arhitekture in njenega edinstvenega in hkrati raznolikega značaja, od bele mošeje v Bosni, preko Novega Beograda, do popotresne obnove Skopja na temelju metabolističnega dizajna Kenza Tangeja.
Razstavo sestavljajo štirje sklopi – modernizacija, globalno omrežje, vsakdanje življenje in identitete. Sklop Modernizacija raziskuje hitro preobrazbo prej manj razvite, večinoma podeželske države po drugi svetovni vojni, med katero je bila država uničena. Kot primer je izpostavljen Novi Beograd in drugi projekti, kot je Delavska univerza Moše Pijade, ki sta jo leta 1955 oblikovala Radovan Nikšić in Ninoslav Kučan. Sklop Globalno omrežje raziskuje izvoz projektov Jugoslavije v novo nastale samostojne države, ki so bile nekoč kolonije. Jugoslavija je pomagala ustanoviti Gibanje neuvrščenih in je na ta način dobila dostop na trge nekdanjih kolonij. Obenem pa v ta sklop spada tudi obnova Skopja po potresu leta 1963, pri čemer so sodelovali številni priznani mednarodni arhitekti, kot na primer Japonec Kenzo Tange. Sklop Vsakdanje življenje vsebuje tudi druge sestavine sodobnega oblikovanja tistega časa, med katerimi posebej izstopa zložljivi stol Nika Kralja Rex iz leta 1956 in kasneje legendarni kioski Saše Machtiga K-67. Sklop Identitete pa raziskuje, kako arhitektura posreduje med raznolikimi etničnimi skupnostmi Jugoslavije v univerzalno prizadevanju za socialistično modernizacijo, pogojenim s posebnostmi regionalnih arhitekturnih šol. Juraj Neidhart na primer je v BiH črpal iz tradicije Otomanskega imperija. Edvard Ravnikar pa je gradil na tektonski tradiciji srednje-evropskega modernizma v Sloveniji in tudi drugje.
Foto: Jana Kenda
