Podelitev nagrad in priznanj Republike Slovenije za izjemne dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti v letu 2022
Priznanje ambasadorka znanosti Republike Slovenije za raziskave in razvoj inovativnih imunoterapij rakavih obolenj
Dr. Nataša Obermajer, mag. farm.,
je mednarodno uveljavljena znanstvenica, ki z združevanjem temeljnih in translacijskih raziskav dejavno prispeva k razvoju inovativnih zdravil na področju rakavih obolenj, zlasti imunoterapije raka. S svojim inovativnim razmišljanjem in delom spreminja temelje terapevtskih pristopov z uvajanjem naprednih bioloških učinkovin za imunoterapijo rakavih obolenj. Med njene ključne dosežke šteje vloga pri vodenju razvoja naprednega zdravila za protitumorsko preusmerjanje imunskih celic, ki je trenutno v prvi fazi kliničnih testiranj in predstavlja pomemben napredek zdravljenja posameznih oblik trdnih tumorjev, ki jih ne moremo obravnavati z obstoječimi pristopi.
Po doktoratu na Univerzi v Ljubljani je delovala kot vodilna raziskovalka na Univerzi v Regensburgu v Nemčiji ter kot raziskovalka in nato docentka na Univerzi v Pittsburghu v ZDA. V konkurenčnem akademskem okolju si je dr. Obermajer zagotovila podporo svojim raziskavam od različnih raziskovalnih agencij, kot tudi vodilnega biotehnološkega podjetja Moderna/Onkaido Therapeutics, in je s svojimi spoznanji ključno prispevala k oblikovanju strategij, ki temeljijo na spodbujanju protirakavega imunskega odziva, vključno protitumorskih cepiv na osnovi dendritičnih celic, onkolitičnih virusov in mRNA pristopov. Zadnja leta dr. Obermajer vodi raziskovalne programe zdravil naslednje generacije pri farmacevtskem podjetju Janssen, del družbe Johnson & Johnson, v Belgiji.
Dr. Obermajer se je na inštitucijah v tujini, v Nemčiji, ZDA, vodilnem biotehnološkem podjetju Moderna/Onkaido Therapeutics s svojimi uspehi uveljavila kot ena najmlajših slovenskih znanstvenic, ki prispeva k promociji in prenosu izvirnih strokovno-znanstvenih dosežkov in spoznanj iz Republike Slovenije in v njo.
Najnovejša dognanja na področju imunoterapije rakavih obolenj objavlja tudi na svojem internetnem portalu ter tako širi svoje znanje in pogled širši strokovni in nestrokovni javnosti.
Zoisova nagrada za življenjsko delo na področju teorije prava in države ter filozofije prava
Akad. prof. dr. Marijan Pavčnik,
je s svojimi deli pomembno prispeval k razvoju pravne teorije in razumevanju prava v slovenskem prostoru. Je avtor številnih del s področja teorije prava in filozofije prava in dolgoletni nosilec navedenih predmetov na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegovi temeljni deli Teorija prava in Argumentacija v pravu sta izhodišče za razumevanje prava v slovenskem prostoru, njegove znanstvene razprave pa so objavljene v slovenskih in uglednih tujih revijah. Znanstvena spoznanja akademika Pavčnika so naletela na širok mednarodni odmev. Njegova teorija sodniškega odločanja je naletela na odziv v članku uglednega ameriškega profesorja Louisa E. Wolcherja Pavčnik’s Theory of Legal Decisionmaking: An Introduction v Washington Law Review. Več let je bil član izvršilnega odbora Mednarodnega združenja za pravno in socialno filozofijo in leta 2011 vabljeni predavatelj na plenarnem zasedanju tega združenja. Poleg iskanja lastnih teoretičnih spoznanj je akademik Pavčnik namenil posebno skrb ohranjanju spoznanj prejšnjih generacij, zlasti delu profesorja Leonida Pitamica, s tem ko je poskrbel za ponatis njegove knjige Država in za dvojezični izbor njegovih razprav s področja čiste teorije prava. Trajen prispevek k slovenski pravni znanosti in stroki se kaže tudi v njegovem uredniškem delu. Kot soavtor je (so)uredil več knjig, ki raziskujejo pomembna pravna vprašanja (Temeljne pravice, Ustavno sodstvo, Pravna država, (Ustavno)sodno odločanje), oblikoval je zbirko Pravna obzorja, ki objavlja dela vodilnih slovenskih pravnih teoretikov in prevode del vrhunskih tujih teoretikov, ter zbirko Scientia/Iustitia, ki v knjižni obliki objavlja vrhunske doktorate s področja prava.
Zoisova nagrada za življenjsko delo na področju ved o živem
Prof. dr. Radovan Komel,
je v slovenskem prostoru eden izmed utemeljiteljev medicinske molekularne biologije in genetike ter genskega inženirstva v biokemiji in biotehnologiji kot zaslužni profesor biokemije in molekularne biologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjeval na Nemški akademiji znanosti v Jeni, po doktoratu pa na Tehniški univerzi v Gradcu, kjer je spoznaval nove tehnike genskega inženirstva, in na inštitutu INSERM v Parizu s področja medicinske molekularne genetike. S pridobljenim znanjem je po vrnitvi začel uvajati metode genske tehnologije v slovenske biokemijske in biotehnološke raziskave in je v Slovenijo prenesel tudi novo področje medicinske molekularne genetike oziroma molekularne diagnostike. Uvajal je raziskovalne in diagnostične pristope in sodeloval pri odkrivanju molekulskih osnov številnih mono- in poligenetskih bolezni, kot so cistična fibroza, hemofilija A, limfomi in vrsta drugih. V namen znanstveno-raziskovalnega dela je pri Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko Univerze v Ljubljani leta 1992 ustanovil Medicinski center za molekularno biologijo. Nekaj časa je vodil tudi Laboratorij za biosintezo in biotransformacije na Kemijskem inštitutu, kjer je delovala mešana skupina raziskovalcev skupaj s strokovnjaki farmacevtske družbe Lek. Prizadeval si je za prizadevanje za povezovanje inštitucij v slovenski biokemijski in medicinski razvojno-raziskovalni sferi. Tako je bil pobudnik slovenskega konzorcija za biočipe in pozneje ustanovljenega Centra za funkcijsko genomiko in biočipe, ki zdaj koordinira 14 slovenskih raziskovalnih inštitucij. Kot znanstvenik je napisal številna mednarodno odmevna znanstvena dela, med ključne publikacije spada prva slovenska objava s področja genskega inženirstva ter prva slovenska objava s področja molekularne biologije v medicini.
Zoisova nagrada za vrhunske znanstvene dosežke na področju strojnega učenja
Prof. dr. Nada Lavrač,
z vrhunskim dosežkom za izvirne metode predstavitve podatkov za učinkovito strojno učenje. Je raziskovalka Odseka za tehnologije znanja Instituta “Jožef Stefan” in profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana ter na Univerzi v Novi Gorici. Kot vrhunska strokovnjakinja na področju strojnega učenja iz tabelaričnih, relacijskih in tekstovnih podatkov ter aplikacij umetne inteligence v medicini in bioinformatiki, se v raziskavah osredotoča na razvoj metod za učenje iz kompleksnih relacijskih in omrežnih podatkov. Prof.Lavrač je ustanoviteljica področja simbolnega strojnega učenja reprezentacij, imenovanega propozicionalizacija, ki z avtomatizirano pretvorbo relacijskih podatkov v preprostejšo tabelarično obliko omogoča učinkovitejšo uporabo algoritmov strojnega učenja.V nedavno izdani monografiji Representation Learning: Propositionalization and Embeddings so vrhunski znanstveni dosežek izvirne metode strojnega učenja za učenje reprezentacij kompleksnih relacijskih podatkov, ki jih je razvila s sodelavci. Uporaba predlaganih nevro-simbolnih pristopov učenja reprezentacij zagotavlja razumljivost, izrazno in razlagalno moč simbolnih modelov učenja kot tudi točnost in učinkovitost sodobnih nevronskih mrež.
Zoisova nagrada za vrhunske dosežke na področju mikrobne biotehnologije
Prof. dr. Maja Ravnikar,
je opravila revolucionarni premik pri odkrivanju in razširjanju virusov, diagnostiki in odstranjevanju patogenih virusov. Je mednarodno uveljavljena biologinja z vrhunskimi raziskovalnimi dosežki na področju biologije in biotehnologije mikrobnih povzročiteljev bolezni. Ukvarja se predvsem z odkrivanjem, raznovrstnostjo in razširjanjem virusov v rastlinah in okolju. Raziskave sledenja virusov v vodah, ki jih je s sodelavci pionirsko uvajala že pred 15 leti, so ob izbruhu COVID-19 v letu 2020 razvili za določitev količine virusa SARS-CoV-2 v odpadnih vodah kot orodje za odločanje ob epidemiji ter svojo ekspertizo vključili v priporočilo Evropske komisije državam skupnosti pri sistemskem sledenju virusa in njegovih variant v odpadnih vodah. Je tudi iniciatorka prelomnih raziskav in uvajanja novih metod za čiščenje voda, okuženih z virusi, brez uporabe kemikalij in utemeljiteljica raziskav in razvoja novih molekularnih metod diagnostike in karakterizacije virusov in bakterij. Pri raziskavah rastlinskih mikrobov, ki povzročajo bolezni rastlin, je s sodelavci na Nacionalnem inštitutu za biologijo bistveno poenostavila in skrajšala diagnostične postopke. Med drugim je to pripeljalo do imenovanja Nacionalnega inštituta za biologijo v konzorcij referenčnih diagnostičnih laboratorijev Evropske unije. Raziskovalno področje mikrobnih povzročiteljev rastlinskih bolezni je v zadnjih letih razširila na humane viruse, ki se uporabljajo kot terapevtiki za gensko zdravljenje.
Zoisova nagrada za vrhunske dosežke za rabo organske analize na področju okolja, hrane in zdravja
Prof. dr. Ester Heath,
se odlikuje z odličnostjo raziskovalnega dela v povezovanju kemije, okolja in tehnologij čiščenja ter zdravja in hrane na področju raziskav kroženja in učinkov ostankov novih prioritetnih organskih onesnaževal Je znanstvena svetnica na Odseku za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja Skupine za organsko analizo. Njeno delo odlikuje interdisciplinarni pristop in uporaba organske analize pri preučevanju kroženja in učinkov ostankov novih prioritetnih organskih onesnaževal na področju okolja, hrane in zdravja. Že v doktorskem delu je začrtala novo področje raziskav v svetovnem prostoru – pojavnost prioritetnih organskih onesnaževal in njihovih novonastalih produktov pretvorbe na področju okoljskih znanosti ter njihove remediacije. Raziskave je razširila na kroženje ostankov novih prioritetnih organskih onesnaževal, kot so zdravilne učinkovine in sredstva za osebno nego ter industrijske kemikalije, na primer bisfenoli, v vodnem okolju. Z novimi analiznimi metodami in tehnologijami čiščenja, ki jih je razvila s sodelavci in iz laboratorija prenesla na pilotno in realno skalo, je kot prva ovrednotila onesnaženost slovenskega vodnega okolja z ostanki novih prioritetnih onesnaževal. Le-ta poleg starševskih spojin vključujejo tudi njihove transformacijske produkte/metabolite. S tem je tlakovala pot številnim raziskovalcem, ki se v zadnjem desetletju lotevajo preučevanja te izjemno zahtevne problematike. Raziskave okoljske problematike v zadnjih letih intenzivno povezuje z raziskavami zdravja in hrane.
Zoisova nagrada za vrhunske dosežke na področju linearne algebre
Prof. dr. Bojan Kuzma,
je z znanstvenimi objavami postavil nove temelje pri razumevanju dveh pomembnih matematičnih lastnosti – komutativnosti in ortogonalnosti. Deluje na Univerzi na Primorskem ter na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko. Raziskuje na področju linearne algebre, ki jo prepleta s teorijo operatorjev, teorijo grafov in abstraktno algebro. Linearna algebra je bistvenega pomena za sodobni svet, saj se uporablja pri večini znanstvenih ved, tako naravoslovnih kot družboslovnih. Matematične objekte lahko preučujemo direktno, pogosto pa je smotrneje preučevati njihove simetrije, kar predstavlja večino del dr. Kuzme. Ohranjevalski problemi v linearni algebri nimajo zgolj teoretične vrednosti, temveč njihove aplikacije najdemo tako na drugih področjih matematike kot tudi v fiziki. Razvil je inovativne pristope, ki so pomembni pri reševanju težjih, nelinearnih, ohranjevalskih problemov. Od njegovih dosežkov v zadnjem času je treba posebej omeniti študijo grafa komutativnosti in grafa ortogonalnosti na številnih matematičnih strukturah. Gre za vprašanje ali že sam graf enolično določa dotično strukturo. Dr. Kuzma je avtor pionirskih del, ki podajo pritrdilen odgovor v mnogih primerih. Pri tovrstnih grafih, ki so praviloma neskončni, velja izpostaviti tudi izračune njihovih diametrov, za katere pa se presenetljivo izkaže, da so končni. S svojimi izračuni je skupaj z drugimi sodelavci, podal končne grafološke invariante, ki omogočajo distinkcijo med različnimi objekti v linearni algebri.
Zoisovo priznanje za vrhunske znanstvene monografije na področju sodobne filozofije in etike
Prof. dr. Lenart Škof,
njegova dela v mednarodnem smislu predstavljajo izvirni prispevek k sodobni filozofiji in etiki, utemeljenih na fenomenu diha in ontologiji ljubezi. V svojih znanstvenih monografijah v mednarodnem okviru vzpostavil dve novi polji v okviru sodobne filozofije in etike: respiratorno (dihalno) filozofijo ter filozofsko-feministično etiko, temelječo na ontološki matrici ljubezni. Njegova dela s področja filozofije diha so izšla pri vrhunskih mednarodnih založbah in so izjemno aktualna, saj omogočajo navezave na medicinske in družbeno-etične vidike aktualne pandemične krize, premišljajo globalne podnebne spremembe in s tem povezano univerzalno pravico do zraka, povezane pa so tudi s sodobnimi politikami diha, kot je to denimo vidno v širšem okviru gibanja »I can’t breathe«. Ob tem je utemeljil novo teorijo etike, v kateri filozofijo intersubjektivnosti povezuje s tako imenovano horizontalno transcendenco ter z njo povezanimi spiritualno-telesnimi gestami sočutja in ljubezni. Njegovo poglavitno delo Antigonine sestre: o matrici ljubezni prav v tem okviru prinaša novo interpretacijo grškega mita o Antigoni in je izviren prispevek k novi in na matrici femininosti utemeljeni ontologiji in etiki ljubezni in sočutja, kar je v današnjem času še posebej pomembno sporočilo.
Zoisovo priznanje za pomemben znanstveni prispevek na področju kemijskega inženirstva
Izr. prof. dr. Blaž Likozar,
z dosedanjim delom pospešuje napredek kemijskega inženirstva za trajnostno rast gospodarstva ter prehod v nizkoogljično družbo z upoštevanjem krožnosti. Zaposlen na Odseku za katalizo in reakcijsko inženirstvu na Kemijskem inštitutu, je eden vodilnih strokovnjakov za področje načrtovanja katalizatorjev, kataliznih reakcij, katalitičnih postopkov in postrojenj. V Sloveniji je prvi uvedel pristop večnivojskega fizikalno-kemijskega teoretičnega in eksperimentalnega opisa razvoja katalizatorjev in reaktorjev za različne vrste katalize. Uporaba večnivojskega pristopa, ki zajema raziskovalno-razvojne strategije od laboratorijskega do industrijskega nivoja, je pomemben dejavnik pri njegovih raziskovalnih uspehih s področja pretvorbe biomase v koristne industrijske surovine oziroma pretvorbe ogljikovega dioksida v metanol. Razvil je okolju prijazno sintezo metakrilne kisline, ki se uporablja kot surovina za sintezo polimerov iz obnovljivih snovnih virov. Razvil je tudi sintezo adipinske kisline, ki se uporablja za sintezo poliestrov in poliuretanov, neposredno iz biomase. Teoretično je opisal celotno pot katalitsko podprte pretvorbe ogljikovega dioksida v metanol.
Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju biokemije in molekularne endokrinologije ginekoloških rakov
Prof. dr. Tea Lanišnik Rižner,
je pomembno prispevala k razvoju biokemije in molekularne endokrinologije na področju ginekoloških raziskav. Je profesorica biokemije in molekularne biologije in vodja laboratorija na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje je preučevanje molekularnih osnov hormonsko odvisnih ginekoloških bolezni. To so predvsem endometrioza, rak endometrija in rak jajčnikov. V sodelovanju s slovenskimi ginekologi in uveljavljenimi skupinami v tujini preučuje nove tarče za razvoj novih zdravilnih učinkovin in odkriva biooznačevalce teh bolezni. Tako v zadnjem času preučuje encime iz družine aldo-keto reduktaz in vlogo estrogenov pri raku endometrija in raku jajčnikov ter biooznačevalce endometrioze in raka endometrija. Plod svojega znanstvenega dela prenaša na študente medicine in izsledke objavlja v uglednih mednarodnih revijah. Vodila in sodelovala je v številnih nacionalnih in mednarodnih projektih in z uredniškimi prispevki prispevala k ozaveščanju raziskovalne javnosti. S tem je pomembno prispevala k razvoju področja biokemije in molekularne endokrinologije in translacijskih raziskav.
Zoisovo priznanje za razvoj teorije nanoskopskih kvantnih sistemov
Izr. prof. dr. Rok Žitko,
je razvil numerično metodo, s katero je rešil prej nerešljive probleme kvantnih nečistoč in elektronskih naprav, sestavljenih iz kvantnih pik, kar je izjemnega pomena za razvoj superprevodnih vezij in spintronike. Raziskovalno deluje na Institutu “Jožef Stefan” ter na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Njegovo raziskovalno delo posega na številna področja fizike trdnih snovi in nanofizike, kot so fizika kvantnih nečistoč, fizika površin in magnetnih nanostruktur, tunelska mikroskopija in spektroskopija, transportni pojavi ter superprevodne naprave. Razvija metode za simbolno in numerično računanje. Z unikatno izvedbo metode numerične renormalizacijske grupe »NRG Ljubljana«, s katero je mogoče upoštevati različne simetrijske lastnosti in ki uporablja napredno diskretizacijsko shemo, je rešil mnoge prej nerešljive probleme kvantnih nečistoč in sklopljenih kvantnih pik ter kot prvi napovedal nenavadna obnašanja teh sistemov pri nizkih temperaturah. Izvirnost njegovega dela se kaže tudi v povezovanju temeljnih teoretičnih pristopov z eksperimentalnimi napovedmi in opazovanji. Čeprav raziskovalno delo sodi med temeljne raziskave, imajo njegova odkritja pomemben vpliv na razvoj kvantnih tehnologij na področju superprevodnih vezij in spintronike.
Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju procesne sistemske tehnike
Izr. prof. dr. Lidija Čuček,
je razvila nove metode in koncepte procesne sistemske tehnike, znanstvene discipline, ki opisuje obnašanje sistemov s pomočjo matematičnega modeliranja, načrtovanja in optimiranja, kot profesorica in raziskovalka na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru. V sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi raziskovalci je pomembno prispevala k razvoju in uporabi metod procesne sistemske tehnike na področjih trajnostnih tehnologij in krožnega gospodarstva. Predlagala je številne nove metode in koncepte procesne sistemske tehnike, in sicer modele za optimizacijo dobavnih verig in mrež, modele za optimizacijo energijske učinkovitosti v podjetjih, modele za optimizacijo krožnih sprememb ter koncepte in metrike za ocenjevanje trajnostnega razvoja.
Je (so)avtorica številnih mednarodno odmevnih izvirnih znanstvenih člankov, njen H-indeks je 26. Pri raziskovanju uporablja sistemski pristop za obravnavanje pomembnih izzivov, kot so trajnostno upravljanje virov, minimiziranje okoljskih odtisov ter prehod v krožno gospodarstvo. Pomembno je prispevala k razvoju mladih kadrov tako doma kot v tujini na področju procesne sistemske tehnike.
Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri večskalnem modeliranju in simulaciji mehke in biološke snovi
Prof. dr. Matej Praprotnik,
je mednarodno uveljavljen raziskovalec na področju računalniških simulacijskih metod, ki je v Slovenijo vpeljal večskalno simulacijo molekulske dinamike in razširil njeno uporabnost na biomolekularne sisteme, kot so proteini in molekule DNA, obdani z molekulami topila. Njegovo raziskovalno delo je osredotočeno na računalniško simulacijo mehke in biološke snovi, pri čemer poudarja zlasti razvoj inovativnih računskih pristopov in njihovo uporabo v simulacijah kompleksnih molekularnih sistemov. Za mehko in biološko snov so namreč značilne fizikalne lastnosti, ki jih določa preplet različnih krajevnih in časovnih skal.
Večskalne simulacijske tehnike, ki sklapljajo vrsto fizikalnih modelov za različne ločljivosti, zato predstavljajo najučinkovitejši način premostitve mnogo velikostnih razredov v krajevnih in časovnih skalah v teh molekularnih sistemih. Prof. Praprotnik je s sodelavci razvil metodologijo, ki dovoljuje izvedbo odprtih molekularnih simulacij, kjer sistem izmenjuje maso in gibalno količino z okolico. To omogoča izvajanje ravnovesnih simulacij molekulske dinamike v velekanoničnem ansamblu in neravnovesnih simulacij tekočinskih tokov, kar je prof. Praprotnik uporabil tudi za opis na primer solvatiranih proteinov in molekule DNA. S tem je trajno prispeval k razvoju znanstveno-raziskovalne in razvojne dejavnosti tako v Republiki Sloveniji kot v svetu. Leta 2019 je prejel projekt ERC za izkušene raziskovalce.
Puhova nagrada za življenjsko delo na področju funkcionalne električne stimulacije in robotizacije
izr. prof. dr. Uroš Stanič,
za pionirski prispevek pri razvoju funkcionalnih električnih stimulatorjev, slovenskih industrijskih robotov in robotizaciji. Kot upokojeni znanstveni svetnik Instituta “Jožef Stefan”, je svoje dolgoletno raziskovalno-razvojno delo posvetil funkcionalni električni stimulaciji hemiplegičnih pacientov in bistveno prispeval k razvoju celotne družine stimulatorjev, njihovi validaciji v klinični praksi in industrijski proizvodnji. Njegovi raziskovalni dosežki so bili povod za ustanovitev novega znanstvenega področja – funkcionalne električne stimulacije trebušnih mišic (FESAM) za povečanje ventilacije pri pljučnih bolnikih. Pridobljeno znanje in izkušnje so omogočili njegov pionirski prispevek pri razvoju slovenskih industrijskih robotov in robotiziranih proizvodnih celic.
Dr. Stanič in ljubljanska skupina soavtorjev so bili v obdobju 1970–2002 na področju raziskav, razvoja produktov in prenosa tehnologije FES stimulatorjev v industrijo med vodilnimi v svetu. Široka uporaba FES stimulatorjev v klinični praksi doma in po svetu dokazuje njihovo izvedbeno odličnost, ki jo je omogočilo sodelovanje inženirjev, zdravnikov, fizioterapevtov in vrhunskega industrijskega oblikovalca. Novi FES stimulatorji so v primerjavi s prejšnjimi rešitvami bistveno izboljšali kakovost življenja pacientov z oteženim gibanjem, olajšali delo zdravnikov in fizioterapevtov ter zmanjšali stroške zdravstvenih storitev. Pomembno je prispeval tudi k prenosu inovacij in tehnologij v industrijo in medicino. Bil je pobudnik in soustanovitelj Mednarodnega združenja za funkcionalno električno stimulacijo (International Functional Electrical Stimulation Society – IFESS) s sedežem v Kaliforniji, ZDA, organiziral je ustanovitev slovenskega tehnološkega Centra za analizo in sintezo gibanja IJS, ki je združil funkcionalno stimulacijo gibanja in robotizacijo v novo celovito raziskovalno področje z visokim potencialom za industrializacijo in prenos znanj v medicino.
Puhova nagrada za vrhunske dosežke za razvoj orodja za podatkovno analitiko in strojno učenje Orange
Prof. dr. Janez Demšar in prof. dr. Blaž Zupan
Program Orange, katerega razvoj vodita raziskovalca dr. Janez Demšar in dr. Blaž Zupan, z inovacijami v podatkovni analitiki pomembno prispeva h globalni podatkovni revoluciji in demokratizaciji umetne inteligence. Blaž Zupan in Janez Demšar iz Univerze v Ljubljani sta idejna snovalca programa Orange, ki je eno od najbolj znanih orodij za črpanje te »nafte«, oziroma podatkov. Orodje pod njunim vodstvom že več kot dvajset let razvija skupina raziskovalcev iz Laboratorija za bioinformatiko Fakultete za računalništvo in informatiko. Ključna inovacija orodja je domiselno kombiniranje interaktivnih vizualizacij podatkov in strojnega učenja. Mnoge pomembne spletne strani s področja znanosti o podatkih ga zato uvrščajo v vrh seznamov najboljših orodij za podatkovno rudarjenje. Njegova uporaba sega od pripomočka za preprosto demonstracijo umetne inteligence širši javnosti, kar pripomore k njeni demistifikaciji, do profesionalne rabe v industriji. Za poučevanje umetne inteligence ga uporablja več kot 500 univerz po svetu. V osnovnih in srednjih šolah ga je mogoče vključevati v različne predmete, od geografije do slovenščine, pri katerih lahko učenci osvajajo snov na nov, času in dostopnim podatkom primeren način. Hkrati pa to orodje uporabljajo v najrazličnejših industrijskih panogah, na primer v farmaciji, trgovskih podjetjih, bančništvu, z njim optimizirajo proizvodnjo zdravil in potrošniškega blaga.
Foto: Anže Malovrh/STA
