Podeljene Preglove nagrade za izjemne dosežke v znanosti za leto 2019 na Kemijskem inštitutu
V tednu Kemijskega inštituta (KI) je osrednji dogodek zaznamovala podelitev Preglovih nagrad za izjemne dosežke v znanosti. Inštitut, ki zadnja leta dosega res prebojne rezultate v znanosti, v svoji viziji razvoja poudarja, da želi postati najboljši v svetu, kar dokazujejo tudi z udejanjanjem tovrstnih nagrad. Nagrada, poimenovana po kemiku in Nobelovemu nagrajencu slovenskega rodu, Frideriku Preglu (1869 – 1930), pa predstavlja priznanje za vrhunske dosežke na področju osnovnih ali uporabnih raziskav s področja kemije in sorodnih ved, ki so primerljive in na nivoju svetovnih aktualnih dosežkov. Letošnja nagrajenca sta doc. dr. Marjetka Podobnik in prof. dr. Matej Praprotnik. Slovesnost je zaznamovala tudi podelitev priznanja za sodelovanje Univerzi v Ljubljani in priznanja dr. Michaelu Stöckerju, profesorju na Tehniški univerzi v Munchnu.
Doc. dr. Marjetka Podobnik, višja znanstvena sodelavka, je vodja Odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na KI. Sodi med začetnice strukturne biologije v Sloveniji in z uvajanjem novih pristopov, kot je krioelektronska mikroskopija, omogoča, da slovenska znanost soustvarja svetovne trende. Glavna tema njenih raziskav je razumevanje delovanja živalskih in rastlinskih patogenih mikrobov. Predvsem raziskuje strukturo porotvornih proteinov, ki izvirajo iz raznolikih organizmov. Porotvorni proteini so pomembni virulenčni dejavniki različnih bakterijskih vrst, najdemo pa jih tudi pri človeku, kjer opravljajajo predvsem obrambno nalogo. Marjetka Podobnik je določila zgradbo pore proteina lizenina iz deževnika, ki je bila prva opisana proteinska pora iz družine aerolizinu podobnih proteinov. Proteinske pore izkazujejo tudi velik potencial v biotehnoloških in biomedicinskih aplikacijah, na primer v sekvenatorjih tretje generacije, pri čemer sodeluje tudi nagrajenka v povezavi z angleškim nanobiotehnološkim podjetjem Oxford Nanopore Technologies.
Prof. dr. Matej Praprotnik, znanstveni svetnik, je vodja Laboratorija za molekularno modeliranje na Teoretskem odseku na KI in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF) Univerze v Ljubljani. S svojim visoko kvalitetnim strokovnim delom se je uveljavil v mednarodni skupnosti na področju računalniških simulacij mehkih in bioloških snovi. Poudarek njegovih raziskav je na razvoju novih računskih pristopov in njihovi uporabi v simulacijah kompleksnih molekularnih sistemov. Je prvi avtor metode AdResS (angl. Adaptive resolution simulation), ki sklaplja fine in grobozrnate molekularne modele v simulaciji. Pred kratkim je svoj pristop na področju večskalnih simulacij razširil na sklopitve atomističnih in supramolekularnih modelov vode.
Univerza v Ljubljani (UL) in Kemijski inštitut imata pri raziskovalnem delu plodno sodelovanje, je poudaril rektor UL prof. dr. Igor Papič. Tradicija sodelovanja je dolga, prepletena z raziskovanjem in izobraževanjem na mnogih fakultetah Univerze v Ljubljani. 100 let Univerze v Ljubljani, ki jo praznujejo letos, pomeni tudi sto let slovenske univerze, je v nagovoru poudaril rektor Papič. Tej častitljivi obletnici bi lahko dodali vsaj še tristo let saj so se že takrat začela prva predavanja, kot je navedeno v Enciklopediji Britannici. Uspešno raziskovalno delo zahteva danes ustrezno infrastrukturo, zato so na Kemijskem inštitutu skupaj z UL sodelovali pri nakupu vrste raziskovalnih inštrumentov, kar že leta omogoča vrhunske raziskave. V zadnjem obdobju sodelujejo pri nakupu krioelektronskega mikroskopa in vzpostavitvi infrastrukture, ki bo strukturno biologijo v slovenskem prostoru postavila na novo raven.
Dr. Michael Stöcker deluje na področju razvoja poroznih materialov za uporabo v katalizi in adsorpciji. Od leta 1980 živi na Norveškem, zdaj pa je gostujoči profesor na Tehniški univerzi v Munchnu. Izjemno plodno sodelovanje sodelavcev Kemijskega inštituta z dr. Stöckerjem se je začelo leta 1995, ko je prvič obiskal inštitut in imel predavanje o potencialni uporabi takrat zelo modernih in nedavno odkritih mezoporoznih materialih v heterogeni katalizi. V naslednjih letih je aktivno podpiral vključevanje raziskovalcev Kemijskega inštituta, posebno s področja poroznih materialov, v evropska raziskovalna omrežja, vključno z mrežami odličnosti, kot je na primer še vedno delujoči European Nanoporous Materials Institute of Excellence, krajše ENMIX s sedežem v Bruslju. Prav tako je spodbujal neposredne bilateralne projekte in izmenjave raziskovalcev in študentov med SINTEFom in Kemijskim inštitutom ter skupno organizacijo konferenc in drugih znanstvenih srečanj
Foto: NIB
