Pages Menu
Categories Menu

Posted on 12.10.21 in Featured, Univerze

Prof. dr. Anton Ramšak, fizik, prorektor Univerze v Ljubljani: “Ali kdo razume kvantno mehaniko?”

Prof. dr. Anton Ramšak, fizik, prorektor Univerze v Ljubljani: “Ali kdo razume kvantno mehaniko?”

“Kvantna mehanika” monografija prof. dr. Antona Ramšaka, (Založba Univerze v Ljubljani), zapolnjuje vrzel celovite obravnave teorije in sodobno uporabo kvantne mehanike v slovenščini. Knjig z obravnavo kvantne teorije je v naboru svetovne literature veliko z različnimi stopnjami zahtevnosti.  Ramšakova knjiga, katere tema vse bolj prodira v vsakdanje življenje, je v slovenščini  toliko bolj dobrodošla. O njej avtor zapiše : “…V njej obravnavamo nerelativistično kvantno mehaniko predvsem enega delca. Večdelčna obravnava je omejena na prikaz kvantne prepletenosti in formalizem seštevanja vrtilnih količin.”

Kot pravi avtor, je  monografija  primerna tudi kot študijsko gradivo pri predmetu Kvantna mehanika v tretjem letniku univerzitetnega študija fizike, prav tako pa bo uporabno dodatno branje pri nekaterih drugih predmetih na magistrski stopnji študija. V roke jo lahko vzame tudi raziskovalec, ki ga bodo zanimale moderne povezave med kvantno fiziko, kvantnim računalništvom in interpretacijami kvantne mehanike.

Širša javnost pa je o kvantnih povezavah slišala pred časom, ko so na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF) Univerze v Ljubljani sporočili, da pripravljajo prvo mednarodno predstavitev kvantne komunikacije. Še kot takratni dekan fakultete prof. dr. Anton Ramšak je pojasnil, da so postopek izpeljali skupaj s hrvaškimi kolegi iz Ruđerja Boškovića in oddelkom za fiziko Univerze v Trstu. Kvantna komunikacija se odziva na potrebo po varnosti v komunikacijah, ki je prednostna naloga vseh vlad na svetu. Zaradi posebnega delovanja kvantno mehanskih šifrirnih “ključev”, bo ta tehnologija omogočala doseganje do zdaj nedosegljivo visoko stopnjo varnosti sogovornikov v prihodnosti. Kvantni ključi so zaporedja naključnih števil, ki se na daljavo vzpostavijo z izmenjavo posameznih fotonov, kvantov svetlobe. Protokol izmenjave pa poteka po zakonih kvantne mehanike. Prof. Ramšak razumljivo in nadrobno pojasni te procese, hkrati pa da vedeti, da so kadri, ki jih izobražujejo na fakulteti, opremljeni s temeljnimi znanji, ki bodo neobhodna za prihodnji razvoj. Le-ta pa bo šel vedno bolj v smeri razvoja kvantne zanosti.

Obsežen, kar zavidljiv opus znanja, je prof. Ramšak širil in poglabljal na uglednih inštitutih in univerzah. Tako je kot podoktorski sodelavec deloval na Institutu Max Planck v Stuttgartu in pozneje je redno gostoval na King’s College v Londonu, na Univerzi v Oxfordu, v QinetiQu v Great Malvernu, na Imperial College London in na Univerzi Complutense v Madridu. Bil je tudi vodja skupine v okviru več evropskih in domačih raziskovalnih projektov.

Predvsem  zadnji dve desetletji se ukvarja s teorijo kvantnih, predvsem nanoskopskih sistemov, in sicer s fizikalnimi lastnostmi kvantnih pik in kvantnih žic, z generiranjem kvantne prepletenosti, z manipulacijo kvantnih bitov in kvantnih faz ter z lastnostmi topoloških izolatorjev. Raziskoval je tudi fenomen kvantne prepletenosti v okviru primerjave med standardno kopenhagensko in Bohmovo interpretacijo kvantne mahanike.

Prof. Ramšak,   vaša fakulteta FMF je v sodelovanju s hrvaškimi kolegi iz Ruđerja Boškovića in Oddelkom za fiziko Univerze v Trstu pred časom predstavila prvo mednarodno kvantno komunikacijo ob dogodku zasedanja skupine G20 o digitalni ekonomiji. Res vse pozornosti vredna prezentacija, kako je  prišlo do odločitve?

Na fakulteti se zdaj že dve ali tri leta ukvarjamo ravno s tem področjem. Pridobili smo tudi projekt od ARRS, ki nam omogoča to raziskovanje. In za nas je bil ves čas izziv najti pravo uporabo tega v realnih pogojih. Slučajno je prišla ta priložnost ob zasedanju G20 v okviru italijanskega vodenja. Naši kolegi iz Trsta in Bologne so ob tem dali pobudo, da bi preko svojega ministrstva pozvali tudi našo stran in bi ob tej priložnosti postavili tudi kvantno povezavo. Tako smo imeli prvič možnost postaviti povezavo v realni situaciji. Novo je še to, da je komunikacija potekala na razdalji več kot 100 km. Pri tem smo  uporabili  javno telekom omrežje. Napredek pri takih povezavah pa se hitro razvija. Prva  je bila postavljena na relaciji Dunaj-Bratislava pred nekaj  leti eksperimentalno, na Kitajskem pa so pred tremi leti izstrelili satelit, ki ima možnost, da preko njega vzpostaviš tako povezavo, ampak še vedno samo znotraj Kitajske. Naša povezava je zanimiva, ker je šla prvič izven laboratorija.

Za lažje razumevanje samega procesa…zakaj kvantna komunikacija?

Vsi vemo, kaj je  pošiljanje sporočil po mobitelih, internetu…to je običajno. In te povezave gredo danes v glavnem po optičnih vlaknih, pošilja se v binarni obliki o1o1o1… zaporedje in to predstavlja informacijo. Pogosto pa si želimo, da ti podatki ne bi bili dostopni drugim, da se jim ne da prisluškovati. To so npr. podatki povezani z bankami, z zdravjem, s privatnostjo itd. Zato želimo, da bi bili ti podatki zakriptirani. Zdaj to naredimo s  klasičnim  načinom, z  geslom, preko katerega se komunikacija zaščiti. Osnovni problem pa je, kako med dvema sogovornikoma, ki sta daleč narazen, posredovati geslo. Ta probem je star že tisočletja.  Imaš nekega sla, ki iz ene lokacije na drugo prenese sporočilo. In če je to sporočilo zašifrirano, je treba prenesti tudi šifro. Sla kot  prenašalca šifre pa lahko ujamejo in komunikacija s tem ni varna. Klasično zdaj ne obstaja način, ki bi bil sto odstotno varen, vedno se da prisluškovati. V klasični komunikaciji, ko svetloba pošilja podatke, lahko to svetlobo vidi še kdo drug, zapiše in prisluškuje. Kaj pa je pri kvantni komunikaciji drugače?  Pri tej pa pošiljamo en sam foton, (foton je osnovni gradnik svetlobe) ki ima svojo kvantno naravo. Ta narava pa je taka, da  foton je ali ga ni. Se pravi, pošlješ enega in tega bo naslovnik prejel ali ga ne bo prejel. Če ga ne bo prejel, pomeni, da ga je nekdo prestergel ali se je izgubil recimo zaradi absorbcije. Če  pa ga naslovnik prejme, je sto odstotkov gotovo, da ga ni nihče drug prejel. Lahko bi ga recimo kdo že prej perejel in poslal naprej kopijo. A tu nastopi že drugo kvantno pravilo, da se kopije ne da delati v kvantnem svetu, tu ni kloniranja. Torej, v kvantni komunikaciji mi pošiljamo posamezne fotone na določen način pripravljene in ko naslovnik ta foton prejme ve, da ga nihče ni mogel prestreči. In ta komunikacija poteka brez prisluškovanja.

In v našem, omenjenem primeru smo naredili to, da so se sogovorniki v Trstu in Ljubljani ter na Reki dogovorili s kvantnim sistemom za skupno šifro;  v  bistvu so si poslali geslo. In tega sogovorniki uskladijo na ta način, da se ga ne da kopirati.

Sama beseda “kvant” pa je pogosto povezana z zapletenimi enačbami in neintuitivnimi fizikalnimi pojavi. In naš svet je neopazno kvantni, navajate fiziki in  kvantna fizika na nek način ureja vse, kar obstaja. To pa  povzroča veliko zmedo v javnosti: namreč. kako lahko nekaj tako neintuitivnega – kvantna fizika – opiše intuitivni svet?

Če bi bilo to enostavno, bi to že Aristotel pred 2000 leti obravnaval. Gre za to, da kar mi s prostimi očmi vidimo, ni nič kvantno. Lahko vse razložimo z Newtonovimi enačbami termodinamike 19. stoletja, z enačbami elektrodinamike, kar je Tesla in njegovi sodobniki uporabil. Na začetku 20. stoletja, okrog leta 1900, so se pojavili različni eksperimenti.  Max Planck, ki je to opazoval, je ugotavljal, da se zadeve ni dalo  pojasniti s tisoč let starimi pogledi.  In zakaj imamo tako komplicirane teorije kot je kvantna mehanika?  Zato, ker so pred 100 leti naredili aparature, s katerimi smo začeli opazovati tisti del sveta, ki ga Aristotel ni mogel videti. In zakaj gre… če gledaš sonce in ga s prizmo razlomiš v mavrico in skoznjo zelo natančno pogledaš, vidiš, da nekatere barve manjkajo, vmes nekaterih barv sploh ni, je črno. Ko so recimo pri neonu, ki sveti v redeči barvi, pri reklamah ( pred 100 leti so že bile neonske reklame)  gledali natančno s prizmo, so videli, da noter sploh ni mavrice, pač pa so  posamezne barve.  In tega se na nobeden način ni dalo razložiti v okviru klasične mehanike. In Max Planck je izumil besedo “kvant”,  “kvantum”, ki latinsko pomeni toliko ali koliko, majhna količina nečesa. In tudi Einstein in  drugi za njim so skušali razložiti zakaj moraš za plin, ki sveti tako, da ima samo določene barve, vplejati popolnoma novo teorijo. In ta teorija ni tako nenavadna od običajne. Vsi poznamo npr. glasbene inštrumente, kitaro, klavir…In če na kitari zabrenkaš, zazveni en ton in na klavirju z vsakim pritiskom tipke je drug ton. To je v klasični mehaniki popolnoma razumljivo, imaš obstoječe valovanje na struni in rezultat je določena frekvenca, ki jo slišimo. Izkazalo pa se je, da je treba pri kvantni mehaniki atome, ki so jih takrat šele odkrivali, da obstajajo, obravnavati s teorijo, ki je zelo podobna teoriji valovanja. Rezultat je, da  nekaj valovi s točno določeno frekvenco in zato so te opazovane barve  kot diskretne in ne kot enakomerno vse zastopane. Se pravi, da plin, ki sveti v reklami, ima noter samo določene barve kot klavir, ki ima samo določene tipke. In atomi, molekule so majhni inštrumenti za svetlobo, ki dajo samo določene frekvence.Tega pa ni mogoče opisati z enečbami klasične mehanike in elektromagnetizma, treba je najti novo teorijo. In tu pridemo do vprašanja, zakaj so tako neintuitivne enačbe za nekaj vsakdanjega. Odgovor je v tem…dokler nismo zelo natančno nečesa pogledali, niso bile te enčbe potrebne, običajen, lep svet teh enačb ne potrebuje. Ko pa ti natančno gledaš svetlobo, vidiš,  da ni čisto taka, kot jo vidiš brez mikroskopa v prizmi.  In tisto novo je pa neintuitivno in to moraš pojasniti z novimi enčbami.

Fiziki se  v odzivu potreb časa zelo intenzivno ukvarjate z raziskavami kvantnih pojavov, zakonitosti in konec koncev tudi aplikacijami. Kako vi gledate na ta trend?

Ta trend je bil vedno in tudi vedno bo. Je pa vedno razkorak nekaj destletij med odkritji in med uporabo. Pomenljiv je citat Michaela Faradayja, ki naj bi ga izrekel takratnemu finančnemu ministru;ta ga je namreč  vprašal:” Zakaj je to dobro kar vi delate?”, mu je Faraday, ki je odkril zakone indukcije elektrike itd, rekel: “Ne vem zakaj je to dobro, sem pa prepričan, da boste kmalu lahko obdavčili to kar delam.” In tako je čez 50 let Tesla izumil izmenični tok.  In danes, ko so kvantno mehaniko pred sto leti odkrili,  (svet je bil sicer šokiran z atomsko bombo leta 1945, ko smo se zavedali, da obstaja fizika in da je to nekaj drugega) je to kvantitativen vidik nečesa novega, to  je zdaj ta kvantna revolucija, ki prihaja. Kvantna komunikacija je predvsem majhen del, je pa na pohodu kvantno računalništvo, ki bo predstavljalo neko novo “atomsko bombo”. Ugotovili bomo, da bo to prineslo popolnoma nov pristop k nekaterim področjem. Recimo shranjevanje podatkov, občutljivih bančnih vsebin, bo s kvantnim računalnikom naenkrat odprto. In  velike geopolitične velesile razvijajo te sisteme. Zavedati pa se moramo, da ti lahko že zdaj prisluškujejo našim pogovorom, predvsem tistim, kjer je kaj zanimivega. To je vse zakriptirano in se hrani. In ko bo enkrat kvantni računalnik, bo v hipu lahko vse odprl. Razvoj pa gre vedno naprej, če hočemo ali nočemo. Ljudje smo radovedni, najprej želimo v laboratoriju razumeti stvari, ko pa vidimo, da nekaj deluje,  pa  tisti, ki so podjetni, to uporabijo. Skratka, vse kar je možno, se bo tudi uporabilo.

Vaša fakulteta je med tistimi v okviru Univerze v Ljubljani, ki je intenzivno umeščena v mednarodno  raziskovalno polje in sodelovanje. Je to conditio sine qua non uspešnosti univerzitetnega izobraževanja današnjega časa? In konec koncev nepisano pravilo delovanja na vaši fakulteti.

Mislim, da so vsi veliki raziskovalci vedno veliko sodelovali z drugimi velikimi raziskovalci. Tudi manj veliki so bolj napredovali, ko so bili v stiku z največjimi. To je gotovo naraven proces.

Izobrazili ste vrsto mednarodno uspešnih znanstvenikov…kako vam to uspeva?

Lahko rečem, da ima naša fakulteta srečo, da je v Sloveniji dovolj zanimanja za matematiko in fiziko, za osnovne vede. V srednji šoli je pri nas dovolj teh predmetov, dobro se to predava in ti študenti, ko pridejo k nam, so radovedni in med njimi je dovolj takih, ki jih raziskovanje zanima že med študijem in jih zanima tudi po diplomi. In tako zanimanje avtomatično vodi do rezultata.

O mednarodno prodornih in uspešnih strokovnjakih, se običajno govori predvsem o tistih, ki prihajajo s področja naravoslovja in tehnike. Se vam ne zdi, da smo včasih preveč mačehovski do drugih področij ali je v ozadju kaj drugega?

Saj imamo tudi Žižka npr. in tudi druge, umetnike recimo. Morda pa je v naravoslovju kakšna stvar bolj merljiva.  Imamo srečo, da lahko delamo eksperimente in kar mi z njimi delamo, je univerzalno. Morda na drugih področjih ne morejo tako preverjati svojih rezultatov. V družboslovju se lahko veliko raziskuje, težko pa je ponoviti eksperiment, vse je bolj enkratno, ni vse tako strogo definirano in merljivo. Recimo tudi v fiziki astronomi do nedavnega niso imeli možnosti delati eksperimentov, dandanes pa imamo na osnovi nove tehnologije veliko boljši uvid. In glede družboslovja in naravoslovja  ni enake možnosti biti opažen na svetovni sceni.

Kako v tem konteksu vidite prihodnji razvoj, takorekoč lakoto sodobnih družb po novih in novih tehnologijah, novih rešitvah, ki nam bodo lajšale življenja. Zanimivo pa je, da so prav vaši kolegi fiziki in matematiki senzibilizirani na posledice sodobnega razvoja in ponujajo bistvena vprašanja, na rešitve katerih  bi morali iskati odgovore sociologi, tudi filozofi?

Prav veliko prostora pri naših predavanjih nimamo za senzibiliziranje omenjenih vprašanj. Naš študij, predvsem na prvih treh letih,  temelji na osnovah, temeljih, razvoj tehnoloških področij pride šele kasneje. V višjih letnikih so sicer nelateri izbirni predmeti, vendar se peretirano tudi ne sprašujemo. To je odvisno tudi od profesorja, ki predava.

Evropa, oziroma EU z nekoliko spremenjeno paradigmo razvoja zaradi izkušenj s covid epidemejo, preusmerja, oziroma poudarja razvoj temelječ na inovacijah. Tako smer izobraževanja pričakuje tudi od univerz. Celo več, Evropski inštitut za inovacije ponuja tudi finančna sredstva za prebojne raziskave in hitro implementacijo v industrijo. Kako naj bi se univerze odzivale na te trende?

Predvsem se moramo večkrat srečati na različnih področjih in doreči, kako bi lahko kdo kaj prispeval. Dejstvo je, da relativno malo sodelujemo med različnimi fakultetami. Tu gre res za interdisciplinarnost.  Najbrž pa matematika in fizika nista najbolj primerni za to, ker smo tako intenzivno fokusirani v čim boljše osnovno znanje.  Lahko pa s tem znanjem pomagamo. In imamo potencial da to znanje uporabimo, rabili pa bi nekega partnerja, ki bi pomagal pri tem prenosu.

Svetovno priznana ekonomistka Mariana Mazzucato pravi, da inovacije niso stvar genialnosti, to je stvar investicij državnih spodbud v znanost. Kakšen je vaš komentar?

Tu ni kaj dosti komentirati. Veliko študij je bilo narejenih, ki kažejo, da se vse investicije v raziskave večkratno povrnejo na daljši rok. Treba pa je poskrbeti, da je sistem tak, da tisti, ki se prijavijo tudi dobijo projekte, seveda z oceno že minule uspešnosti. Premisliti je treba, kako in na kašen način se denar uporabi.

Kako to filozofijo razumemo pri nas. Kakšen je naš odnos do znanosti? Pojmujemo znanost kot integralni del razvoja in ne nazadnje univerzo kot najpomembnejši razvojni člen, kjer novo znanje nastaja? Dober primer je polje kvantne komunikacije, o čemer sva govorila na začetku.

Na splošno imam občutek, da znanost v zadnjih letih pridobiva na ugledu, čeprav smo znanstevniki občasno šokirani nad teorijami zarote in neznanstvenimi pojavi. V splošnem pa se mi zdi, da ljudje le sprejemajo znanost in jo razumejo.

Če so napovedi, da bi že leta 2025 kar polovica delovnih mest zahtevala  visoko izobražene kadre, bi morala o tem razmisliti tudi univerza. Kako načrtovati izobraževanje, da bodo kadri primerni potrebam razvoja tako v gospodarstvu kot družbenemu razvoju sploh?

Jaz ne mislim, da je potrebno, da univerza dela kadre, ki so takoj polno uporabni. Včasih slišiš kakšne komentarje nekega zaposlovalca, češ, naj mi naše diplomante naučimo bolj konretnih stvari. Po moje moramo mi vzgojiti kritično mišljenje, splošno, temeljno znanje, prilagodljivost.  In študenti, ki bodo vse to osvojili in prišli skozi sistem do diplome, so se sposobni  zelo hitro prilagoditi na trenutno delovno okolje. Ni potrebe, da univerza nauči diplomante uporabljat neko konkretno aparaturo, ki jo v tovarni uporabljajo, mora pa biti sposoben razumeti principe, uporabljati literaturo, na osnovi katere se pripravi na novo stvar. Svet se zelo hitro spreminja in delovna mesta tudi. Študent mora imeti odprto glavo, da se uči prilagajanja.

Dobri kadri, ki prihajajo z univerze, se oblikujejo tudi v sodelovanju med študentom in profesorjem, pa tudi v sami študentski skupnosti, kjer se mlad človek socializira, oblikuje. Tu je prišlo do zaloma v zadnjem letu zaradi pandemijskih razmer, ko se je vse poučevanje preselilo na splet. Da bo to pustilo določene posledice tako v zanju kot socialnem formiranju mladega človeka, opozarjajo svetovne avtoritete. Spomladi ste se tudi vi javno oglasili kot eden redkih dekanov in opozarjali na problem. Kako tega vidite danes?

Res sem bil med tistimi, ki smo rekli, da eno leto, če so študenti zaprti v zoom, še ni katastrofa, tudi te komunikacije jim bodo prišle prav. Več kot to, pa je zelo slabo. Zdaj je potreno nujno delati na normalen način, ker vidimo, da učenje na daljavo nikakor ne more nadomestiti živega stika. Študenti so zelo radovedni, so kritični, sprašujejo, takoj opazijo, če se kaj zmotiš in to se lahko takoj razčisti. Tega stika na zoomu ni. Nekateri študentje v višjih letnikih so  tudi vključeni v kakšno raziskovalno skupino, kjer se tudi veliko naučijo. Doktorski študentje na daljavo v glavnem ne morejo delati, ker morajo dnevno delati pri raziskavah in lahko pride do težav.

Znanost s pomembnimi dosežki lahko tudi spreminja paradigmo razumevanja sveta, kako so taka prizadevanja tudi sprejeta znotraj same znanstvene skupnosti, pa tudi širše javno…primer razumevanja in apliciranja kvantnih zakonitosti?

Ja, moji kolegi kvantno mehaniko poznajo, njim je vse jasno. Mislim, da kvantne mehanike nikoli vsi ne bodo znali in ni nobene potrebe, da jo znajo. Podobno je temu: pred sto leti sta bili dve veliki teoriji, kvantna mehanika in splošna teorija gravitacije, ki jo je odkril Einstein, ki so jo v začetku dojemali  bolj kot zanimivost.  Šele v zadnjih desetletjih, ko imamo primerne teleskope, vidimo, da obstajajo črne luknje, gravitacijski valovi. In ljudje, ki jih zanima znanost, lahko preberejo o teh dogodkih, posebnih pojavih, ne da bi znali reševati enačbe splošne gravitacije. In tako je tudi s kvantno mehaniko. Ima svoje principe, svoje enačbe, ki v splošni populaciji najbrž ne bodo nikoli potrebne. Tudi ne potrebujejo natančnega znanja kako deluje mobitel, a ga vsi uporabljamo in veliko tega dela temelji na kvantni mehaniki.  To je tudi prva kvantna revolucija, to so klasične naprave, ki temeljijo na kvantni mehaniki. Druga revolucija pa je to, o čemer smo v začetku govorili, ko prihaja kvantni računalnik in kvantna komunikacija pa je še nadgradnja. In splošna javnost se o kvantni mehaniki najbrž ne bo nikoli spraševala, beseda kvantno pa bo postala popolnoma domača

Kaj bi vi svetovali danes mladim v kontekstu usmerjanja in odločanja za delo znanstvenika?

Osnova vsega je, da te zanima. Še naprej bi priporočal, da na srednji šoli gojimo nabor naravoslovnih predmetov in tiste mlade, ki imajo po naravi veselje do tega, da jih pritegne, da pridejo na fakultete  in gredo naprej v tej smeri. Tu ni nekega recepta, samo zantiželjnost in tudi sposobnost. Mi moramo ustvariti okolje, da se otroci, mladi srečajo s tem in da ne zasovražijo teh predmetov.

Se vam zdi, da ima znanstveno delo danes  dovolj veljave…tu mislim tudi na sintagmo, ki so jo zadnje leto izrekali različni odločevalci in mnenjski voditelji “…Znanost nas je rešila v pandemiji Covid-19.”

Kot sem rekel, znanost ima nek določen ugled. In v teh pandemijskih razmerah so ljudje le videli, da nas bo znanost  potegnila iz razmer. Potegnila nas bo tudi iz energetske krize, ko bomo prišli do energije. In razvoj bo šel samo še naprej. Mi moramo samo mlade pritegniti, jim omogočiti razvoj, tudi financirati  raziskave, ki bodo čez leta dale rezultat. Z vidika univerze pa je treba spodbijati tiste, ki dobro delajo in to na pošten način.

Kako je mogoče, da nihče ne razume kvantne fizike?

To je zanimiva izjava, ki se venomer pojavlja. To izhaja že od slavnega nobelovca Richarda Feynmana.  V 50-ih letih je imel predavanje o kvantni mehaniki in je začel takole : „Novinarji pravijo, da samo dvanajst ljudi razume gravitacijsko teorijo.“ Hotel je povedati, da razumeti kvantno mehaniko je nemogoče, kot je nemogoče razumeti zakaj Newtonovo jabolko pade z drevesa. Mi ne vemo zakaj se telesa privlačijo, vendar znanost ni v tem, da bi vedeli, zakaj se privlačijo.  Vemo, kako jabolko pada, na kakšen način, poznamo Newtonove enačbe, kako pada. Tako je tudi pri kvantni mehaniki, mi ne vemo zakaj so enačbe take,  odkrili smo jih  v zadnjih sto letih in jih uporabljamo,  ne moti nas, da ne razumemo, zakaj je tako. In če rečemo, da ne razumemo kvantne mehanike – gre za to, da ne razumemo, zakaj je potrebno ta pravila in enačbe uporabiti na tak način.

 

Foto: prof. dr. Rainer Kaltenbaek, UL FMF (naslovnica) in osebni arhiv

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *