Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on 3.08.17 in Featured, Univerze

Prof. dr. Boštjan Golob, FMF UL: Mladim omogočimo široko izobrazbo in kreativen način razmišljanja

Prof. dr. Boštjan Golob, FMF UL: Mladim omogočimo široko izobrazbo in kreativen način razmišljanja

Čas prehoda v novo, tehnološko zelo razvito družbo, ki ji dajemo oznako 4.0, pogojuje tudi osvajanje znanj, s katerimi lahko sledimo hitrim spremembam. In če bodo nekateri spremembam sledili, jih bodo drugi kreirali. V samem procesu razvoja sprememb pa so ključni ljudje z znanji in kot kažejo razmere, predvsem ljudje s širokim razponom znanja in kreativnim načinom razmišljanja.  Pri tem ima pomembno vlogo izobraževanje, a njegov pomen je zaznaven bolj na deklarativni ravni, realnost pa ni vedno skladna z namerami.  Ker se zadnja leta vse več govori o (ne)ustreznosti znanja in veščin, ki naj bi jih diplomanti osvojili v času terciarnega izobraževanja, nas je zanimalo, kako ta vprašanja rešujejo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani (FMF UL). Njihovi diplomanti se namreč pohvalijo, da jim je fakulteta dala znanje, ki jim omogoča hiter uvid v probleme na katerem koli področju delajo. Kapital, ki ga ne gre zanemariti na karierni poti.

Ta vidik nam je med drugim pojasnil prof. dr. Boštjan Golob, prodekan za znanstveno raziskovalno področje in predstojnik Oddelka za fiziko  FMF UL. Prof. Golob ima izkušnje  kot raziskovalec in kot visokošolski učitelj. Je  sodelavec mednarodne kolaboracije Belle na trkalniku elektronov in pozitronov v Tsukubi na Japonskem, bil je tudi  fizikalni koordinator omenjene kolaboracije. Poleg tega je tudi nekdanji  sodelavec Evropske organizacije za jedrske raziskave (CERN) v Ženevi, Švica. Področje njegovega raziskovalnega dela je eksperimentalna fizika osnovnih delcev, lastnosti mezonov in kršitev simetrij v zakonih narave.

Prof. Golob z elokvenco naravoslovca pojasnjuje tudi vprašanja, ki zadevajo širši družben in tudi političen ustroj delovanja. Več kot razmisleka so vredne  njegove analize dogajanj zadnjih let na polju študijskega procesa, od obsežnega vpisa na terciarno izobraževanje, prepustnosti študija, finančnega stanja visokega šolstva in reorganizacije študijskih predmetov znotraj fakultet, pa vse do vprašanja inflacije diplom, ki zadnje čase vznemirja. Ker pa uspe študij fizike diplomante uvajati v »strikten, lahko bi rekli naravosloven način razmišljanja, ki je analitičen…«so diplomanti fakultete vešči uporabe znanj na različnih področjih. Tudi takih, za katera si do nedavnega nismo predstavljali, da se na njih  fizik suvereno znajde, poudarja  prof. Golob. Mnogi inovativni, podjetni,  njihovi nekdanji slušatelji se usmerjajo v podjetništvo, uspešni so tudi v poslovnih okoljih, finančnih institucijah, zavarovalništvu itd. Vendar ob favoriziranju podjetništva, ki je zadnja leta tako v ospredju, je prof. Golob mnenja, da ga vendar ne gre tako »poveličevati kot edine zveličavne poti v napredek, tudi druga področja močno prispevajo k razvoju družbe. Ne sme pa nas biti strah podjetnih iniciativ«. Ob vsem pa je morda najbolj pomembno, da dobijo mladi dovolj široko izobrazbo, opremljeni naj bodo z metodami in načinom razmišljanja, ki omogočajo kreativno mišljenje. To je zagotovilo družbe prihodnosti.

In kaj so najbolj izzivalna področja fizike danes? Prof. Golob kot raziskovalec eksperimentalne fizike osnovnih delcev odgovarja, da so to kvantna teorija gravitacije, iskanje odgovorov kaj je temna snov, iskanje  superprevodnih snovi pri sobni temperaturi in izdelava prototipa procesorja kvantnega računalnika….in odkritja, povezano s tako imenovano Novo fiziko. Odgovori na katerokoli od omenjenih vprašanj bodo bistveno spremenili tudi naša vsakdanja življenja, zaključuje prof. Golob.

Prof. Boštjan Golob, kot prodekana na FMF in predstojnika oddelka za fiziko bi želela, da  najprej pojasnite zanimivo opažanje. Namreč, mnogi vaši nekdanji diplomanti so mnenja, da jim je študij fizike dal tako znanje, da so sposobni zelo dobro in hitro ločevati bistveno od nebistvenega. To pa je gotovo kapital,  uporaben v poklicni karieri. Uporabljate pri pedagoškem delu posebne metode ali je skrivnost poučevanja nekje drugje.

Veseli me tako mnenje naših diplomantov. Podoben zaključek sledi tudi iz pogleda na podjetja in inštitucije, v katerih se naši diplomanti zaposlujejo. Raznovrstnost le-teh, ki sega daleč preko področij, na katerih pričakujemo pomembnost fizikalnih znanj, kaže na neko splošno lastnost oz. znanja naših diplomantov.

Ne, mislim, da nimamo kakega posebnega recepta v poučevanju. Mnenja sem, da gre za posledico striktnega, morda lahko to imenujem naravoslovnega načina razmišljanja, ki se ga naši študenti priučujejo od prvega dne študija dalje. Seveda, fizikalni pristop k problemom je analitičen, razmišljamo (in seveda tak pristop poučujemo, tudi z zgledom, morda kdaj pa kdaj celo nezavedno) v smislu modeliranja problemov, pomembnih in zanemarljivih parametrov, ki pogojujejo obnašanje določenega sistema. A verjetno gre tu še za nekaj več, da skušamo na problem pogledati iz več zornih kotov, da tudi po dokopanju do rešitve le-to preverjamo, če je smiselna, se sprašujemo o tem, ali smo morda kaj pozabili, naredili kako napačno predpostavko, pogledamo različne specifične primere, ki rešitev potrjujejo ali zavračajo…. Zdi se mi, da je to način razmišljanja, ki je domač večini naravoslovcev, še posebej fizikom, da namreč ne mislimo, da je naša rešitev zveličavna in vseobsegajoča, pač pa je vedno predmet preverjanja v skladu z obstoječimi in morebitnimi novimi podatki.

Pred nedavnim je na SAZU potekala zanimiva razprava o uspešnosti na slovenskih univerzah. Ne bova govorila o nadrobnostih, nekateri kazalci raziskave, ki jo je opravila OECD, pa so kljub temu signifikantni. Kot navajajo, je pri nas prišlo do inflacije diplom, mnoge ne koristijo nikomur, gospodarstvo je zaskrbljeno. Po številu diplomantov pa se uvrščamo nad povprečje EU. Rekorderji smo tudi po številu doktorandov, med 25 državami smo na prvem mestu. Doseženo znanje pa ni tako bleščeče, saj je bralna pismenost v starosti od 25 – 34 let podpovprečna. Študij je menda preveč prepusten. Rektorji zato razmišljajo o dodatnih izpitih za preverjanje kritičnosti in razgledanosti kandidatov. Kako bi vi komentirali te ugotovitve.

V Sloveniji se 95% dijakov, ki zaključijo srednje šolanje, vpiše na visoke šole. Delež mladine v starosti med 20 in 24 let, ki je vključena v terciarno izobraževanje, je pri nas med 45% in 50%, znatno nad povprečjem OECD, ki je okoli 30%. Delež mladine v starosti med 25 in 34 leti, ki terciarno izobraževanje zaključi, sicer z leti počasi narašča, a znaša le okoli 35%, in je pod povprečjem OECD. To so podatki, ki so zaskrbljujoči.

Vprašanje prepustnosti študija, ki ga zastavljate, je v prvi vrsti politično vprašanje. V obstoječi politični sliki v Sloveniji ne vidim opcije, ki bi bila dovolj pogumna, da bi v javnost glasno povedala, da je – morda z zaostritvijo pogojev na visokošolskih inštitucijah – potrebno zmanjšati delež dijakov, ki se vpišejo na univerze, na smiseln odstotek. Ki bi kompetentno mogla, ali pa si vsaj drznila reči, da financiranje terciarnega izobraževanja sploh ne bo več odvisno od števila vpisanih študentov, pač pa le od uspeha, ki ga le-ti dosegajo na nadaljnji karierni poti. Obstajajo nekatere iniciative, npr. o inštitucionalnem ločevanju visokošolskih strokovnih programov od univerzitetnih, ki bi imele, po mojem mnenju, vsaj dvomljiv učinek. Je pa uvedba teh programov pred leti nedvomno privedla do inflacije diplom in nazivov.

Potem so tu še drugi razlogi za inflacijo diplom, pogojeni predvsem s finančnim stanjem našega visokega šolstva (ki, da ne bo slišati kot jamranje, seveda deli finančno usodo celotne družbe). Tako so npr. znotraj univerze nekatere fakultete, ob pomanjkanju sredstev (ali pa vsaj z opravičevanjem na le-to) reducirale število ur predavanj iz nekaterih predmetov, ki niso domicilni na njihovi fakulteti. Navzven se te redukcije niti niso opazile, saj je šlo tipično za združevanje predavanj za prej ločene skupine študentov in podobno. Vendar to nesporno siromaši kvaliteto študija. Mislimo si npr. predavanja iz osnov fizike, ki so bila prej, da tako rečem »pisana na kožo« neki specifični populaciji študentov, bodisi s snovjo, bodisi s konkretnimi primeri iz njihovega bodočega profesionalnega življenja, potem pa je tak kurs potrebno čez noč prilagoditi dvema, trem ali več vsaj do neke mere diverzificiranim skupinam. Vseh primerov ni moč pokriti, potrebno je prilagoditi nivo predavanj, ki bo nedvomno nižji, kot tisti za prej najzahtevnejšo skupino študentov, rezultat je siromašenje kvalitete študija.

Konkretno na Oddelku za fiziko (OF) UL FMF menim, da do znatnega popuščanja z namenom izboljšanja prepustnosti ni prišlo. Ocenjujem, da smo prepustnost izboljšali z ustreznimi prijemi, npr. intenzivnejšim tutorskim sistemom. Seveda je to relativno težko kvantitativno spremljati, npr. če nek profesor vsako leto le za malenkost popusti v svojih zahtevah do študentov, se to na letnem nivoju tako rekoč ne opazi, se pa v nekaj letih lahko pokaže kot znaten »odpustek«. Priznati je treba, da na FMF, ki sodi med manjše članice UL, tako po številu sodelavcev kot številu študentov, ohranjanje nivoja zahtevnosti verjetno predstavlja manjši problem, kot na nekaterih večjih fakultetah.

Poglejva nadrobneje vaš oddelek za fiziko (OF),  če sva že v začetku rekla, da vaši nekdanji diplomanti govorijo o študiju z naklonjenostjo. Ne gre za natančno statistiko, a vendar kakšen je bil trend vpisa zadnja leta, predvsem bolonjske generacije. To sprašujem tudi zato, ker obstaja razmislek o dvigu zahtevnosti maturitetnih izpitov.

Vpis na študijske programe OF je več ali manj konstanten že vsaj kakih 7 let. V prve letnike prvostopenjskih programov s področja fizike se vsako leto pri nas vpiše okoli 170 študentov. V zadnjem obdobju z veseljem opažamo rahel trend naraščanja vpisa na programe 2. in 3. stopnje. Na našem oddelku ne vidimo nuje po dvigu zahtevnosti maturitetnih izpitov. Pri tem moram poudariti, da naš vzorec študentov predstavlja majhno, do neke mere specifično populacijo srednješolske mladine. Nedavna mednarodna raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja je pokazala, da je znanje slovenskih maturantov fizike, ki si le-to izberejo kot maturitetni predmet, najboljše med devetimi primerjanimi državami, med njimi ZDA, Rusijo, Norveško Italijo in Francijo…. Trend pa vendarle kaže na rahlo upadanje znanja od prejšnje raziskave v l. 2008. Mnenja sem, da moramo nadaljevati doslej odlično delo pri stalnem strokovnem izobraževanju srednješolskih učiteljev fizike, ter ohranjati kakovost na 2. stopenjskem študijskem programi Pedagoške fizike, ki je namenjen izobraževanju teh učiteljev.

V začetku sva omenila kritičnost s strani gospodarstva glede usposobljenosti današnjih diplomantov. Kakšna pa je uspešnost vaših diplomantov, ko vstopijo na trg dela.

Dejstvo je, da na Zavodu za zaposlovanje RS – pred kakima dvema mesecema, ko sem nazadnje pregledoval podatke – ni iskalcev zaposlitve z nazivi inženirka/inženir ali magistrica/magister fizike oz. jih je tako malo, da zaradi varstva osebnih podatkov zavod ne daje podatkov o tem na spletne strani. Ob dejstvu, da se število tistih, ki vsako leto pridobijo naziv magister s področja fizike, torej zaključijo študij na enem od naših 2. stopenjskih programov s področja fizike, približuje 60, je to po mojem mnenju izjemen uspeh. Dokazuje, da so naši diplomanti na sodobnem trgu dela zaželeni. In si ne domišljam, da je to le naša zasluga, zavedam se, da je mladina dandanes izjemno inovativna in domiselna pri aplikaciji znanj, ki jih imajo, na raznovrstnih, tudi povsem novih, doslej morda še neobstoječih področjih dela.

Glede kritičnosti gospodarstva do usposobljenosti diplomantov nasploh sem zadržan. Ocene, ki jih ponavadi ob tem slišimo, so pavšalne. Slišimo, da si v gospodarstvu želijo več »mehkih« znanj in veščin, tudi nekaterih specifičnih osebnostnih lastnosti diplomantov. Pri tem se je potrebno zavedati, da si take veščine mladi ljudje tipično pridobijo z izkušnjami v delovnem okolju, tudi preko zgleda starejših oz. izkušenejših sodelavcev. Pozabljamo, da si je tako rekoč ves višje in visoko izobražen kader, ki danes poganja gospodarstvo, izobrazbo pridobil na naših univerzah, da brez njih torej ne bi imeli nikogar, ki bi gospodarstvu omogočal napredek.

Današnji trend na trgu dela in vse manjših zaposlitvenih možnostih, se usmerja v ustanavljanje zagonskih podjetij oziroma start-upov. Predvsem mladi ambiciozni in inovativno usmerjeni posamezniki iščejo v teh oblikah priložnosti. Kakšno je vaše mnenje o tem, predvsem z vidika rasti narodnega gospodarstva.

Na nedavnem informativnem dnevu sem potencialnim študentom pokazal izjemno širok spisek področij, na katerih se naši bivši diplomanti zaposlujejo. In pri tem podaril prej omenjeno domiselnost glede uporabe pridobljenih znanj na področjih, za katera si še pred kratkim nismo predstavljali, da taka znanja potrebujejo. Tudi start-upi in podobne oblike podjetništva so odraz tega. Mladi manager l. 2016 je pred kratkim postal Gorazd Lampič, ustanovitelj in drektor podjetja Elaphe, ki se ukvarja z razvojem motorjev za električne avtomobile, in je diplomiral iz fizike. A ostanimo realni, imamo tudi obratne primere. Pred leti je pri meni doktoriral kolega s področja fizike osnovnih delcev. Nemudoma po doktoratu so s kolegi ustanovili podjetje za razvoj softwerskih aplikacij, ki očitno ni uspelo. Čez kako leto je dobil delo na ARSO, kjer je danes uspešen strokovnjak za razvoj vremenskih modelov. Spet primer uporabe znanj na drugih področjih, le da ne uspešna podjetniška zgodba. Reči hočem, da ne poveličujmo na vsak način podjetništva kot edine zveličavne poti v napredek, tudi druga področja močno prispevajo k razvoju družbe. Hkrati pa nas ne sme biti strah podjetnih iniciativ, saj imamo znanja in ideje, ki jih omogočajo. Kar je res pomembno je, da damo mladim dovolj široko izobrazbo in jih predvsem opremimo z metodami in načinom razmišljanja, ki omogočajo kreativno mišljenje. To nas bo pripeljalo do družbe prihodnosti.

Ste kdaj razmišljali, koliko lahko uspešnost posameznih študijskih smeri z dobrimi diplomanti doprinese veliko dodano vrednost gospodarskemu in družbenemu razvoju nasploh.  Velja seveda tudi obratno ob neprijetnih ugotovitvah, da se nam je zgodila inflacija diplom.

Ko sem nastopil funkcijo predstojnika oz. prodekana sem imel glede tega nekaj idej, ne o tem, koliko naši diplomanti doprinesejo – če tako rečem – k blaginji družbe, ker tega ne znam ovrednotiti, pač pa, da bi to na nek način skušali oceniti. Pogovarjal sem se z nekaterimi kolegi na naši fakulteti, obiskal kolege na Ekonomski fakulteti, zaključek je bil, da je to zelo težko, če že ne nemogoče določiti. Nekatere stvari so preproste, npr. pregledamo aplikativne projekte, ki jih na OF izvajamo, projekte v sodelovanju z gospodarstvom, lahko bi ocenili, koliko je naše znanje doprineslo k dobičku nekaterih gospodarskih družb. Take ocene – sicer ne za OF – obstajajo, ekonomske znanstvene metode so razvite. Na primer, za Evropski laboratorij za fiziko delcev (CERN) je ena takih študij pokazala na zelo velik pozitiven dolgoročen učinek naročil, ki jih je ta inštitucija dala posameznim gospodarskim družbam, na njihov dobiček pred obdavčitvijo. Govorimo o učinkih, ki se poznajo dlje časa, na skalah desetih let, a le za visoko tehnološka podjetja, za ostala ta učinek ni znaten.

A to ni največji doprinos. Kako naj ocenimo dodano vrednost, ki jo družbi prinese posamezen diplomant posameznega študija? S svojim delom v podjetju, v neki inštituciji, na kakršnemkoli področju dela? Tu je največji doprinos visokošolskih inštitucij. Ki je v javnosti, še posebej v zadnjih časih, ko je ugled akademske sfere na eni najnižjih točk, pogosto spregledan.

Mnogi že med časom študija, še bolj pa med doktorskim ali podoktorskim izpopolnjevanjem odhajajo na druge univerze ali inštitute. Kako ocenjujete njihovo znanje v primerjavi z znanjem v drugih,  mednarodno cenjenih inštitutih ali univerzah. Ali kaj spremljate te primerjave.

Na OF je podoktorsko usposabljanje v tujini pogoj za doseganje višjih akademskih nazivov. Mnenja smo, da je znanstveno sodelovanje v sodobnem času mogoče na različne načine, da pa je za mlade na začetku karierne poti dobro, da se neposredno spoznajo z načinom dela na nekaterih odličnih raziskovalnih in visokošolskih inštitucijah v tujini. Poleg tega večina naših sodelavcev odhaja na občasna študijska izpopolnjevanja, t.i. sobotna leta. Ob odličnih stikih, ki jih imajo vsi naši sodelavci z vrhunskimi skupinami v tujini, to ni problem. Lahko se pohvalim, da so tipično naši sodelavci na mednarodno priznanih inštitucijah cenjeni, ter prevzemajo vodilne vloge v nekaterih mednarodnih skupinah. Tu bi lahko naštel številne konkretne primere, a to že presega okvir tega pogovora.

Kar se tiče mednarodnih izkušenj v času študija seveda naši študenti izkoriščajo možnosti izmenjave v okviru programa Erasmus+, študenti na 3. stopnji pa v vsakem primeru del izobraževanja preživijo v tujini, kjer lahko zaradi razvejanih stikov opravljajo del raziskovalnega dela.

Sicer pa je poudarek naših univerz in pristojnega ministrstva usmerjanje k čim večji internacionalizaciji študija. Nam to uspeva, kako to pojasnjujete. Kulturniki pa pravijo, da če smo preveč svetovljanski, spregledujemo, kakšno kvaliteto imamo doma. Kakšen je vas razmislek.

Internacionalizacija študija je po eni strani neizogibno dejstvo, po drugi strani nuja. Študentom moramo omogočiti »pogled čez planke«, to je nenazadnje v našem interesu, saj v večini primerov spoznajo, da je študij pri nas odličen in primerljiv s tistimi v tujini. Po drugi strani je še posebej na višjih stopnjah študija treba upoštevati dejstvo, da če nekateri od naših študentov odhajajo v tujino, je prav in smiselno, da del mest zapolnimo s študenti iz tujine. To za seboj potegne verigo posledic, ki so vse pozitivne in prispevajo h kvaliteti študija.

Na OF imamo na 3. stopnji približno tretjino tujih študentov, na 2. in 1. stopnji je delež seveda bistveno manjši. Zanimivo je, da le okoli 2%-3% naših študentov na 2. stopnji odide na izmenjavo v tujino. Število tujih pedagoških in znanstvenih sodelavcev, ki za določen čas delajo pri nas, je daleč nad povprečjem UL. Zadnja dva podatka sta morda povezana, morda naši študenti občutijo, da je študij pri nas zadosti mednarodno primerljiv. Nenazadnje to kažejo izkušnje nekaterih naših alumnov, ki so po študiju odšli v tujino in so tam izjemno uspešni.

Rekel bi torej, da svetovljanskost in cenjene domače kvalitete nikakor nista v nasprotju.

Poudarek na internacionalizaciji ne zadeva samo študija pač pa tudi raziskovanje samo. Vi ste, prof. Golob, tako raziskovalec kot profesor na fiziki. Kako združujete ti dve vlogi in kako komentirate sintagmo, da je znanost globalna ali pa je ni.

Najprej zadnje: znanost je danes globalna, tu ni vprašanja. Morda nekoč ni bilo tako, danes pa vrhunski igralec v znanosti ne moreš biti, če ne sodeluješ na globalnem nivoju. Problemi in vprašanja postajajo kompleksnejši, zahtevajo večje, mednarodne znanstvene skupine. Da ne govorim o financiranju, ki na nekaterih področjih presega zmožnosti posameznih držav. In seveda, že preprosta kmečka logika pove, da nima smisla »odkrivati tople vode«, pač pa graditi na že doseženih spoznanjih. Da pa ta spoznanja razumeš in uporabiš, moraš delovati na globalnem trgu.

Združevanje vloge raziskovalca in profesorja je samoumevno. Z največjim veseljem študentom pri nekaterih predavanjih v višjih letnikih povem o najnovejših raziskovalnih dosežkih, ki se prepletajo s snovjo predavanj. Še s posebnim veseljem, če so pri tem sodelovali naši sodelavci. Drugo je seveda vprašanje razporeditve časa, ampak s tem ima probleme vsak izmed nas.

Pospešeno se zadnja leta odvijajo razprave o potrebi znanosti na trgu. Kakšen je razmislek vas akademikov o tej, mestoma kar ihtavi zahtevi.

Mislim, da nimamo vsi akademiki enakega mnenja o tej temi. Če bi ga imeli, ne bi bilo toliko razprav…. Vprašanje je seveda, kaj smatramo pod pojmom »znanost na trgu«. Če govorimo o podajanju poljudnih informacij javnosti, kaj smo dosegli z davkoplačevalskim denarjem, sploh nimam zadržkov, menim, da je to nujno. Pa ne le na področju znanosti, še marsikje drugje.

Če pa govorimo o tem, da naj bo znanost nekakšen podizvajalec gospodarstva, da rešuje vsaj po večini le probleme, za rešitve katerih obstaja interes nekoga, da jih plača, je to seveda popolna zmota. Kakšna pa je tržna vloga simfoničnega orkestra?  Razen seveda, da lahko vsak uživa v njegovem igranju in se pri tem sprošča. A poznam veliko ljudi, ki se sproščajo ob prebiranju poljudnoznanstvenih del. In kot simfonični orkester, kot skladatelj, kot slikar, tudi znanstvenik prispeva v kulturno zakladnico, ne le slovensko, pač pa globalno človeško.

Naj dodam še avtomobilsko primerjavo glede varčevanja na račun javnih izdatkov za znanost: delež proračuna RS za raziskave in razvoj je približno enak ceni svečic v vrednosti novega avtomobila, vrednega okoli 20,000 evrov. Na tem varčujemo!? Ste že kdaj slišali za koga, ki je kupoval nov avto, pri tem pa od prodajalca zahteval, da mu svečice zamenja za cenejše, da bo ostal v okviru stroškov, ki jih je predvidel!!??

V prej omenjeni kontekst nekako sodi tudi vprašanje razmerja med bazično in aplikativno znanostjo. Kako vi razumete to razmerje. Kako ga umeščate tudi v pedagoško prakso.

Menim, da je področje aplikativne znanosti enakovredno bazičnim raziskavam do trenutka, ko raziskave na prvem področju pridejo do faze, ko je potreba po drugih znanjih za razvoj ideje večja od recimo naravoslovnih znanj. Striktno rečeno potem take raziskave niso več aplikativna znanost, pač pa postajajo konkretna aplikacija. Seveda ta črta ni povsem jasno začrtana. A omenil sem enakovrednost; nikakor ni enakovrednost, če je eden od pomembnih kriterijev za pridobitev javnega financiranja določenega raziskovalnega projekta, recimo bazičnega, tudi količina denarja, ki jo je vodja projekta doslej pridobil iz nejavnih virov. Bazična znanost je tista, pri kateri zaradi njene definicije ni neposrednega interesa privatnega kapitala, da bi jo financiral.

Ste fizik in ugleden raziskovalec in vas sprašujem, katera so danes največja vprašanja fizike, kje je največ izzivov.

A tvegate napoved prihodnjega največjega odkritja.

Pred časom me je najemnik študentske okrepčevalnice na naši fakulteti prosil za šaljiv napis na jedilnikih. Napisal sem neke vrste opomnik, namreč

»Med počitnicami urediti:

  • kvantno teorijo gravitacije
  • končno pogledati, kaj sestavlja temno snov
  • spisek snovi, ki so superprevodne pri sobni temperaturi
  • prototip procesorja kvantnega računalnika »

Iz nekoliko osebnejše perspektive bi dodal še »po desetletju prizadevanj končno odkriti neizpodbiten dokaz za obstoj doslej neznanih osnovnih delcev in procesov med njimi, torej za t.i. Novo fiziko«.

To pa je to, morda ne izgleda dolg spisek, je pa zanimiv in odgovor na katerokoli od teh vprašanj zna močno zaznamovati tudi naše vsakdanje življenje. Ne bi si upal tvegati napovedovati, katero vprašanje bo prvo odgovorjeno, a ta nenapovedljivost je ravno razlog, da potrebujemo javno financiranje bazičnih raziskav.

 

Foto: osebni arhiv

 

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *