prof. dr. Igor Papič, rektor UL: EUTOPIA je primer prihodnosti razvoja univerze

Slovenska najstarejša in  največja visokošolska ter znanstvenoraziskovalna ustanova Univerza v Ljubljani (UL),  praznuje letos 100. obletnico ustanovitve in skozi prag prvega stoletja jo bo pospremil rektor prof. dr. Igor Papič. Leta 1919 je namreč regent Aleksander Karađorđević podpisal “Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani” današnji Univerzi v Ljubljani. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani pa štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež Univerze v Ljubljani, slavist dr. France Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika.

Danes se Univerza v Ljubljani  uvršča med tri odstotke najuglednejših univerz na svetu. Sestavlja jo 23 fakultet in 3 umetniške akademije, na katerih študira skoraj 38 tisoč študentov. Njena posebnost, tudi v mednarodnem merilu je, da omogoča študij na vseh področjih – družboslovje, humanistika, naravoslovje, medicina, tehnika in umetnost. Svoje vrhunske dosežke na področju znanosti in umetnosti izmenjuje z drugimi univerzami, znanstvenoraziskovalnimi ustanovami in gospodarstvom. Kot pojasnjuje rektor Papič, krepi mednarodno sodelovanje  z dejavno vlogo v mednarodnih združenjih, kot so Utrecht Network, The Guild, Venice International University – VIU, UNICA in CELSA. Minulo leto pa  je Univerza v Ljubljani postala koordinatorica nove evropske univerzitetne zveze EUTOPIA, ki si prizadeva delovati v obliki mreže evropskih kampusov za obravnavanje globalnih in lokalnih izzivov s skupinskimi raziskavami, večjo mobilnostjo študentov in osebja ter skupnimi inovacijami, ki služijo širši javnosti v regionalnih skupnostih. V okviru programa  Erasmus + je EUTOPIA pridobila tudi nepovratna sredstva za gradnjo evropske univerze prihodnosti, s tem bo lahko uresničila kar ambiciozen program, ki si ga je zastavila.

Rektor Papič, ki je vodenje visokošolskih institucij dodobra spoznal že kot dekan Fakultete za elektrotehniko UL, zelo dobro pozna tudi razmere v gospodarstvu in potrebe le tega po dobro izobraženih kadrih. Ob vsem tem, poudarja, imajo ključno vlogo pedagogi, raziskovalci, znanstveniki, ki morajo vztrajati na lastnih kriterijih odličnosti, da lahko usposobijo res odlične  študente.  In preoblikovanje izobraževalnega ter znanstvenoraziskovalnega  procesa po zgolj eksternih načelih, po načelih tržne ekonomije, lahko slabi simbolno avtoriteto in notranjo moč institucije. Zato si bo tudi prizadeval za tesnejše povezovanje z inštituti.

Univerza v Ljubljani, katere rektor ste, praznuje v začetku decembra stoto obletnico delovanja. Res častitljiva obletnica, čeprav vi ob raznih priložnostih pravite, da bi začetek delovanja lahko prestavili kar v čas pred 300 leti, kar navaja tudi Enciklopedia Britannica. Vas pa je doletela čast,  da boste Univerzo pospremili skozi prag prvega stoletja.

Tu bi nekaj še dopolni, poleg 100 let bi dodali še 300 let , torej praznujemo 400 let visokošolskeg izobraževanja na slovenskem. Gre za letnico 1619, ko so začeli s prvim predavanjem v okviru jezuitskega kolegija na področju moralne teologije. Da sem pa jaz v tem času rektor, je pa čisto naključje.

Na mestu rektorja magnifikusa se je zvrstilo res veliko uglednih imen, velikih intelektualcev  in pomembnih za razvoj znanosti in visokega šolstva pri nas. Se pa tu in tam sliši, da se je v zadnjih desetletjih večkrat izbor nagibal k naravoslovnim oziroma tehničnim področjem, manj pa so bili zastopani družboslovci in humanisti. Ste se kdaj srečali s takimi pomisleki, komentarji?

Mogoče to drži, ampak samo v daljšem obdobju. Če pa pogledamo zadnjih dvajset let, bi težko rekli, da prevladujeta tehnika in naravoslovje. Res pa je, da je bilo v 90-ih letih precej tehnikov. V splošnem pa je bilo res relativno malo rektorjev s področja humanizma.

Tudi vi prihajate s tehniške stroke, pred tem ste bili dekan Fakultete za elektrotehniko, je bila to kakšna prednost pri nastopu za rektorsko mesto?

Kot dekan Fakultete za elektrotehniko sem bil član senata Univerze in v tistih štirih letih sem prvič spoznal način delovanja Univerze in tudi ostale kolege. In brez tiste izkušnje najbrž ne kandidiral za mesto rektorja.

Univerza v Ljubljani si po svoji velikosti in tudi uspešnosti upravičeno lasti primat med univerzami v Sloveniji. Kaj ji po vašem daje tak položaj,… velikost, tradicija, uspešnost…?

Mislim, da je tradicija…univerza potrebuje svoj čas, potrebno je izmenjati nekaj generacij, da pridobi nek renome, najbrž kar petdeset let. Ne želim delati krivice nikomur,  ampak v takem obdobju se šele izoblikuje značaj univerze. In če je tradicija daljša, je veliko lažje vzdrževati nivo kakovosti.

Glede uspešnosti obstaja na svetu kar nekaj lestvic, kjer se univerze rangirajo, najbolj znana je Šanghajska letsvica. Kako  se UL na njej uvršča?

Glede uspešnosti obstaja v svetu kar nekaj lestvic. Naše mesto je kar precej stalno, smo na mestih od 400 – 500 že nekaj let. Po eni strani se zavedam pomena teh lestvic, podrugi strani pa sem tudi nekoliko skeptičen. Pri nas smo naredili določene analize glede našega mesta in ugotovitev je bila, da bi v naslednjih desetih letih težko kaj spremenili, tudi če bi šli že danes takoj v neke spremebe. Eno so konkretni kazalniki, kot so citati, objave…če pa nekdo sprašuje kakšen je ugled določene univerze, pa je to zelo abstrakten pojem. Te lestvice imajo sicer svoj pomen, ni pa to absolutno merilo kakovosti. Poleg tega  zajemajo vse univerze, ne glede na to iz katerega okolja prihajajo, v kakšnih pogojih delujejo. Govorim o načinu in obsegu financiranja.

Res pa je, da obstajajo tudi kritike glede takega razvrščanja, saj da je težko primerjati in numerično izrazati različne sisteme, različna okolja…

Absolutno, osnovni princip je, kaj se sploh upošteva. Tisti, ki sestavi neko lestvico, postavi tudi kriterije in ti so kombinacija kazalcev, ki jih lahko postaviš tudi drugače in dobiš tudi drugačne rezultate.  So pa tiste najboljše univerze tudi vedno na vrhu, to pa je dejstvo.

Ob koncu lanskega leta je bila ustanovljena nova evropska univerzitetna mreža EUTOPIA, ki jo vodi prav UL, oziroma vi kot rektor. Gre za pristop k evropski pobudi Univerze prihodnosti, torej za mednarodno zvezo evropskih univerz. Kaj taka mreža  oziroma zveza pomeni in kakšne prednosti prinaša?

Dejansko gre za pobudo francoskega predsednika Macrona izpred nekaj let. Vesel sem, da smo bili uspešni na tem prvem poskusu oblikovanja nekaj konzorcijev. Na začetku pa sem bil nekoliko skeptičen. Lahko bi se namreč izkazalo, da želijo centralne evropske države, Francija, Nemčija, na ta način pridobiti naše najboljše kadre. Zato smo imeli precej pogovorov z različnimi konzorciji in moje prvo vprašanje pri vseh je bilo: “Zakaj želite Univerzo v Ljubljani v vašem konzorciju?  Bo imela v vašem konzorciju aktivno in pomembno vlogo?”  In ta občutek sprejetja sem ravno dobil pri  konzorciju , v katerem smo danes. In to je EUTOPIA.  Gre za skupino  šestih univerz skupaj z nami. Poleg Ljubljane je še Bruselj ,Warwick , Nova francoska univerza iz Pariza, Gothenburg, kasneje se je pridružila še Pompeo Fabra iz Barcelone. In v tem konzorciju smo mi dobili jasna zagotovila, da smo pomemben dejavnik v skupini. Zelo konstruktivno smo delovali v času priprave in v določenih konceptih smo zagovarjali predvsem enakomeren razvoj regij v Evropi. In to je bil eden najbolje ocenjenih delov naše vloge. Predvsem pa smo želeli vključiti področje Zahodnega Balkana. Vemo, kako težko se je prijavjati za evropske projekte in mislimo, da je naša naloga pomagati tej regiji v lažjo integracijo v evropsko skupnost.

Je pa pogoj, da so to članice Evropske unije?

Ne, mislim da je pogoj, da so univerze podpisnice Erazmus+ projekta.

EUTOPIA pa je zdaj  v okviru razpisa programa Erasmus+ uspešno pridobila nepovratna sredstva v višini 5 milijonov evrov za gradnjo evropske univerze prihodnosti. Nepovratna sredstva bo uporabila kot odskočno desko za uresničevanje delovanja v obliki mreže evropskih kampusov za obravnavanje globalnih in lokalnih izzivov s skupinskimi raziskavami, večjo mobilnostjo študentov in osebja. Kar ambiciozen program.

Ja, to je bilo v osnovi mišljeno na ta način. Gre za poskusni razpis, zdaj pa bo odprt razpis še za eno  serijo. Dejansko pa se bodo začele te mreže financirati šele od leta 2021 naprej. V tej poskusni fazi želi tudi Evropska komisija pridobiti prave vsebine. Ta prva skupina odobrenih projektov pa je bila tudi najbolje ocenjena.

Bi tako sodelovanje na raziskovalnem področju lahko obrodilo uspešnejše prijave projektov pri črpanju evropskih sredstev?

Gotovo je to povezano s tem, kar sem prej rekel. Gre za enakomeren razvoj različnih regij. In tu bi za našo univerzo težko rekel, da nismo uspešni. Glede na skupino univerz EU 13, smo njauspešnejša univerza pri pridobivanju projektov Obzorje. In tu gre za drugačen način povezovanja. Zdaj nam vsebino narekujejo programi Evropske komisije (EK), potem se različne univerze združijo v konzorcij za prijave na razpis. V primeru EUTOPIE , evropskih univerzitetnih omrežij pa gre za to, da dejansko univerze določajo vsebine, na katerih želijo sodelovati. Po mojem gre za prehod iz nekakšnega splošnega načina sodelovanja v bolj kakovosten, kjer si sami izbiramo področje in na osnovi tega vzpostavimo boljše odnose med univerzami.

Ko že govoriva o uspešnosti raziskovalnih projektov in črpanju evropskih sredstev, je bila Slovenija kar uspešna v enem minulih obdobij.  Ena od  številk ugledne revije Nature vas je tudi citirala, kjer zapišejo….Za znanstvenike iz držav, ki malo porabijo za raziskave, centralizirani raziskovalni programi EU predstavljajo upanje. »Denar EU za raziskave je za nas nujno potreben,« pravi Igor Papič, inženir elektrotehnike na Univerzi v Ljubljani, ki je vključen v projekt Obzorje 2020, namenjen vključevanju obnovljivih virov energije v evropsko elektroenergetsko omrežje. »Samo s takšnimi  raziskavami  ne bi mogli sodelovati, če bi se zanašali samo na lokalne vire financiranja.« Imate tu kakšen komentar?

Abolutno drži. Morda se to navezuje tudi na tisto bolj krizno obdobje, ko je potrebno bolj povečevati sredstva na nacionalnem nivoju. Vemo, da je ARRS v tistih najbolj kriznih letih drastično omejila obseg financiranja in seveda za večino raziskovalcev na univerzi so bili evropski projekti edina možnost. Ne glede na to, da je izredno nizka stopnja uspešnosti (okrog 5%), je za marsikoga na univerzi še vedno večja verjetnost pridobiti evropski projekt kot pa projekt ARRS. To je dejstvo.

Je pa Evropska komisija za prihodnjo finančno perspektivo namenila milijardo evrov za raziskavo možganov, grafena in kvantnih tehnologij…Se vam zdijo ta področja prioritetna?

Rekel bi, da je to najbrž ena od prioritet. Po mojem vedenju govorimo o novem programu Horizon Europe o obsegu financiranja 100 milijard evrov in to, kar ste omenili je zgolj 1%. In takih prioritetnih področij je še več.

Je pa omenjeno področje tisto, od katerega družba veliko pričakuje, a ne.

Tu gre tudi za očitek Evropski komisiji (EK) glede razmerja med bazičnimi in aplikativnimi raziskavami. EK je pod pritiskom rezultatov. Če se vloži 100 milijard evrov , davkoplačevalci seveda sprašujejo, kakšne bodo koristi od tega. In gre za vprašanje tistih bolj strateških raziskav, bazičnih. Saj vemo, da brez njih ni nič aplikativnega in na drugi strani ima  uporaba tega raziskovanja za konkretne rešitve na krajši rok večji učinek za gospodarstvo.

Med raziskovalci smo zasledili tudi mnenje, oziroma skepso glede izbora grantov s strani obstoječih komisij. Navajajo primer, da je skupina ameriških fizikov simulirala obstoječi sistem in prišli so do zaključka, da bi razdelitev grantov po principu loterije manj izključevala originalne in kreativne znanstvenike oziroma projekte kot pa današnji “demokratični” sistem. Vsaka potencialno velika inovacija mora biti za preživetje na distanci do obstoječega vodilnega trenda. Kako komentirate?

Pred kratkim sem bil precej kritičen do samega sistema evalvacij tako pri Horizon Europe kot pri ERC, čeprav slednja nekoliko drugače deluje. Na nekem forumu sem javno vprašal, zakaj so potrebne tako kompleksne prijave za Horizon Europe projekte pri recimo 5% uspešnosti. Tu je ogromno vloženega dela, denarja, za relativno mojhen izkupiček. In sem dobil odgovor, da ni problem EK, če neznamo raziskovalci dobro ideje spraviti na papir. In sem postavil nasprotno tezo, da pa je najbrž problem pri EK, če ta zahteva 150 strani, da razbere kaj je dobra ideja. Ta postopek evalvacije bi se dalo bolj učikovito izpeljati. Kritiziral sem tudi vedno večjo kompleksnost teh prijav, saj zahtevajo  zunanjo pomoč svetovalcev raznih podjetij v Bruslju. In moja ocena je, da bomo od teh 100 milijard  dali vsaj 10 milijard za razna svetovanja. Ta ocena se giblje celo do 15%. Zato sprašujem, zakaj moramo najemati zunanje eksperte, ki nimajo pojma o npr. tehnologiji ali tehniki, znajo pa prijavo oblikovat tako, da je všeč nekomu, ki to bere v Bruslju. Pred 10, 15 leti pa smo te prijave lahko sami pisali. Res je sicer, da je danes bistveno večja konkurenca, vendar mislim, da preveč birokracije ne koristi ničemur. In to, kar omenjate, ta algoritem fizikov, najbrž drži. In to, kar se izbere za financiranje, ni rečeno, da gre za najboljšo idejo, amapak je bila to najboljša aplikacija.

Šele zadnjih nekaj let se je v kontekstu razvoja univerze in njenega pomena pri oblikovanju uspešnih kadrov več začelo govoriti o pomenu raziskovanja. Vi ste že v času, ko ste bili dekan na Fakulteti za elektrotehniko  pogsto poudarjali, da ima ta fakulteta zavidljivo število raziskovalcev, kar jo dela tudi uspešno. Zdaj vodite univerzo, kako ocenjujete pomen le tega in kako se članice univerze zavedajo tega pomena?

Najprej bi izpostavil neko dejstvo…Vsak profesor, ki je zaposlen na Univerzi v Ljubljani, je dolžan do 40% – 50% svojega časa nameniti raziskovanju. Vsi profesorji so registrirani raziskovalci na ARRS in raziskovanje je del njihovega dela. Nekateri pa mislijo, da se s predavanjem njegovo delo zaključi. Pridobiti pa mora določene publikacije, ki so pogoj za habilitacijo. Kar pa je primer Fakultete za elektrotehniko in nekaterih drugih tehniških fakultet, pa je dejstvo,  da imamo veliko 100% raziskovalcev, ki delajo na projektih in niso vključeni v pedagoški proces. To pa predstavlja novo dimenzijo univerze, ker se v nekem delu približujemo delovanju inštitutov. In taka fakulteta, s takim naborom raziskovalcev, veliko lažje izbira tiste najboljše za pedagoški kader. Se pa sprašujemo, kje je tista zdrava meja.

Dober univerzitetni učitelj ne bo uspešen brez raziskovalega dela. Izjemnost bi se morala kazati tudi v odkrivanju talentov in to čim prej, da lahko taki talenti postanejo produktivni člani skupnosti, družbe. In k temu nedvomno pripomorejo izjemni pedagogi in izjemni raziskovalci. Slišimo pa, da  izjemnost v znanosti pogosto trpi, da je ujetnica sindikalistične kulture. Kakšna so vaša opažanja?

Če so pričakovanja nas na univerzi v tem, da bodo mlajše generacije ustrezno publicirale, delovale predvsem v tem, je vprašanje, kakšne habilitacijske pogoje imamo. In če jih zaostrimo, bo temu sindikat nasprotoval, to je zame princip prisile. Če se pa vprašamo, kaj je namen delovanja na univerzi, kaj je motivacija raziskovalca, pa najbrž nihče nikogar ne ovira, da bi bil izjemen. Sindikalist ne more preprečiti raziskovalcu, da dela nadpovprečno. Če bi imeli zdravo motivacijo, ne rabimo korenčka in palice. Vsak profesor je dolžan, da ustvarja maksimalno na svojem področju in zato ne rabi nobenih pogojev  (višanja zahtev za habilitacijo). Jaz bi ukinil vse omejitve in postavil zahtevo, da naj bo vsak najboljši v tem, kar lahko doseže. Primerjaj se z najboljšimi , ne pa s povprečjem. Osnovno poslanstvo vsakega, ki dela na univerzi bi moralo biti v tem, da je izjemen. In ne gledati, kje je tista minimalna meja za habilitacijo. To je potrebno preseči.

Ko govorimo o uspešnosti univerze kot take, ne zgolj v lokalnem pač pa v širšem geografskem pomenu, nahajamo predloge, da bi bilo smiselno bolj povezati uspešne inštitute in univerzo kot tako. Ob tem pa ukinjati oziroma kar združiti majhne inštitute z univerzo. S tem bi utrdili pomen znanosti kot take navzven, povečali njeno tržno vrednost in tudi vrednost ljudi. Ste kdaj razmišljali o tem?

Gotovo je znana moja pobuda predvsem velikim inštitutom, da bi postali pridruženi člani Univerze v Ljubljnai. Če smo iskreni, večina teh inštitutov tudi izhaja iz univerze. Z dogovorom smo najbolj daleč prišli z Nacionalnim inštitutom za biologijo (NIB), pogodba o pridružnem članstvu je praktično usklajena. Želim si nadaljevati razgovore še s Kemijskim ištitutom (KI) in Institutim Jožef Stefan (IJS). Glede majhnih inštitutov nimam dovolj informacij . Pri tem pa se vedno držim načela, da pri teh stavareh mora biti vedno konsenz, prisila ustvaraja negativno energijo in se ne obnese.

Taki predlogi prihajajo tudi iz gospodarstva, ki je v bistvu uporabnik znanja, ki nastaja na univerzi in na inštitutih. Zdajšnje kritike se nanašajo predvsem na pomanjkanje ustrezno usposobljenih kadrov, ki jih univerza pošilja na trg, premalo pa je tudi tistih, ki bi jih rabili za tehnološki razvoj 4.0. Kako se soočate s takimi stališči?

Zadeva ni črno bela, dejansko primanjkuje določenih kadrov in ne bi se strinjal, da niso ustrezno usposobljeni. Bolj gre predsvem za to, da jih primanjkuje na določenih področjih. Omenjam spet sicer tehniko, ker nam gospodarstvo že očita, da nismo sposobni zagotoviti zadostnega števila inženirjev. Problem ni v univerzi ampak v zanimanju mladih za določena področja. Podobno je z medicino. Vendar ima medicina bistveno večje zanimanje za vpis, pri tehniki pa tega zanimanja ni in vpišemo praktično vse, ki se prijavijo. To se pozna pri uspešnosti študija. Predvsem prehod iz prvega v drugi letnik je precej omejujoč , medicina pa doseže visoko stopnjo in zdi se mi, da skoraj 95% vpisanih konča študij. Pri tehniki je uspešnost pri prehodu iz prvega v drugi letnik zgolj 60%. Drugi problem pa je v odstotku populacije, ki študira. Ta je izjemno visok, okrog 60% pri nas. V Švici denimo, se giblje okrog 35%, v Avstriji 30%. In kljub velikemu deležu študirajočih določena področja niso pokrita. Da pa smo statistično gledano bolj odprtih glav kot ostali narodi, pa bi težko rekel. Gaus je pač Gaus.

Ekonomisti izobraževanje in znanost včasih pojmujejo kot proizvodni proces. Tudi gospodarstveniki se nekako  strinjajo s tem in  razlagajo, da če je input v redu, je v redu tudi output. In prav gospodarstvo ima od vas velika pričakovanja. Pravijo, da je izobraževanje potrebno prilagoditi povpraševanju, ne izobraževati kadrov za borzo dela. Primanjkuje tehnično, naravoslovno izobraženih strokovnjakov, tudi medicina je podhranjena. Kako izmeriti input in  output, je kriterij glavarine na začetku in stopnja nezaposlenosti na koncu kot metoda uporaben?

Ja, glavarine se bojim. Če bomo šli po tem kriteriju, bodo fakultete še bolj povečevale vpisne številke. In nekatere lahko pridobijo veliko študentov, druge pa ne. In kot sem rekel, na tehniki ne dobimo zadostnega števila študentov in smo drastično zmanjšali število vpisov. In če bomo šli po principu glavarine, se lahko zgodi, da nekatere fakultete dobijo več sredstev za delovanje in bomo imeli na koncu še večjo anomalijo na trgu dela kot je danes. Najbrž pa je utopično pričakovati, da bo univerza sama sebe omejevala. Pogovarjam se namreč z dekani fakultet in akademij  in ne gre pričakovati, da bi se sami omejevali glede vpisnih mest zaradi potreb na trgu.  Eno je čisti tržni pristop, nekatera področja pa ne morejo delovati po principu trga. Govorimo o humanistiki, ki ima določene študijske programe kot edine v državi. Ti programi so pomembni za narod, za jezik, za kukturo. In tu vdimo, da so ta vprašanja kompleksna.

Obstajajo tudi očitki, da se univerza ne prilagaja dovolj trgu s programi, da profesorji niso neodvisni pri izboru  raziskovalnih  področij, po drugi strani pa nam očitajo, da ni dovolj kadrov na določenem področju….To je proces, ki se neprestano spreminja in včasih je napačna percepcija, da bomo mi izobrazili tak kader, ki ga neko podjetje v nekem trenutku potrebuje. Govori se tudi o novih poklicih, o novih znanjih. Če pa danes vprašate farmacevtsko industrijo , kaj bodo rabili čez 5, 10 let, je odgovor…ne vemo. Mi pa rabimo sedem let , da prva generacija pride skozi z akreditacijo in pet let študija. Pa poglejte primer elektrotehnike. Pred 50 leti smo imeli inženirja, imamo ga tudi danes, vendar je velika razlika v tem, kaj je znal takratni in kaj zna današnji. Pripraviti moramo naše diplomante s temeljitim bazičnim znanjem, z visoko stopnjo kreativnosti in s takim znanjem bodo sposobni reševati nove probleme tako v gospodarstvu kot v družbi.

V kontekstu teh vprašanj se nekateri analitiki zavzemajo, da bi se morala univerza več posvetiti tudi kvotam vpisa, več poudarka dati kvaliteti kot kvantiteti. Več bi bilo potrebno vlagati v tako imenovana STEM področja. Vpis v STEM področja po posameznih uspešnih državah… Kitajska 45%, Japonska 50%, delno ukinjajo družboslovje, Indija, Rusija 40%, Amerika 18%  (manko tu nadoknadijo s prilivom uspešnih kadrov iz sveta).

To seveda ni samo naš problem, kaže pa, da je tehnološka revolucija 4.0 v ospredje pri izobraževanju izpostavila večjo potrebo po dobro izobraženih kadrih v vseh disciplinah, vendar je pomembna distribucija. Zanimiv se mi zdi podatek, da so na Bostonski univerzi začeli ukinjati nekatere humanistične smeri, kar seveda popači distribucijo in se lahko pokaže kot problematično.

Prej ste omenjali industrijo 5.0. V tem kontekstu se govori o družbi 5.0 in ne industriji. Kam gremo? Tehnološki razvoj je komponenta razvoja, ni pa edina. In če smo govorili o  industrijskih revolucijah 1,2, 3, 4, gremo zdaj proti družbi 5.0. Ta zagovarja tezo uravnoteženega delovanja na vseh področjih. Sociologija bo zato igrala zelo pomembno vlogo v prihodnosti. Če se bomo razvijali na tak način kot se danes, je vprašanaje kakšna bo družba čez 40, 50 let. Za uravnotežen razvoj bodo morali imeti tehniki in naravoslovci več občutka za družboslovne probleme in obratno. Brez takega delovanja ne bo mogoče zagotoviti družbe 5.0. Tehnologijo bomo morali izkoriščati na pravi način, ne pa na način, ki dopuča hude zlorabe.

Ob tem je treba reči, da institucije, ki imajo opravka z znanostjo, za družbo koristno delujejo le, če vztrajajo na lastnih kriterijih odličnosti. Preoblikovanje znanosti po njenih eksternih načelih , po načelih tržne ekonomije, slabi njihovo simbolno avtoriteto in notranjo moč. Kakšen je vaš razmislek?

Omenila sva že, da se od nas pričakuje, da se po eni strani prilagajamo tržnim principom , po drugi strani pa se nam to očita. Zato bi rekel, da je potrebno na področju bazičnih raziskav pustiti raziskovalcem popolnoma prosto iniciativo, da iščejo nekaj novega. Če pa pridemo na področje aplikacije, pa moramo znati bazično znanje uporabiti v konkretnih rešitvah. In tu  mora biti inženir bistveno bolj dovzeten do potreb v družbi. Zato imamo na eni strani raziskovalno svobodo, na drugi strani pa zelo jasno odgovornost do družbe, ki financira raziskovalce. V doglednem času moramo vračati družbi vložen proračunski denar za visoko šolstvo in raziskave.

Kakšen pa je vaš razmislek glede prihodnjih let, se v vodstvu Univerze kaj razmišlja o eventualnih spremembah, tudi v kontekstu sodelovanja z drugimi univerzami in pritegnitvijo  več tujih študentov. Kakšna je klima univerzitetnega okolja glede tega  vprašanja?

Glede nadaljnega razvoja bi se navezal na EUTOPIO. To je zame princip razvoja prihodnosti, se pravi, povezovanje na evropskem nivoju in kot kaže, smo na začetku novega razvojnega nivoja. Pri tem vidim boljšo povezanost univerz, več izmenjav, po drugi strani pa skrb, da ohranjamo nacionalne značilnosti. Ob vsem pa še tesna vpetost v mednarodna dogajanja. Gre za novo kakovost sodelovanja ne pa za povezovanje na nekih fiksnih programih, ki jih določa Evropska komisija. Ta globalizacija ima sicer nekaj pasti, ugotavljamo pa, da smo vedno bolj odvisni drug od drugega. Jaz vedno sprašujem, kakšna je vloga Univerze v Ljubljani v mednarodni zvezi univerz. In če ne bomo znali zagovarjati svojih interesov in naših problemov predstaviti kot nekih skupnih, evropskih,  to sodelovanje ne bo potekalo  v pravi smeri. Poudaril bi, da moramo v tej regiji, v tej državi zagotavljat take pogoje, ki bodo atraktivni za mlade, ki bodo primarno ostajali tu, hkrati pa z ustreznimi pogoji  privabljati potencial tujih  študentov, strokovnjakov, da bodo tu nabirali znanje, ki jim ga lahko ponudimo.  Gre za kroženje  možganov,  ne pa beg iz ene regije v center Evrope.