prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani
Slovenska najstarejša in največja visokošolska ter znanstvenoraziskovalna ustanova Univerza v Ljubljani (UL), praznuje letos 100. obletnico ustanovitve in skozi prag prvega stoletja jo bo pospremil rektor prof. dr. Igor Papič. Leta 1919 je namreč regent Aleksander Karađorđević podpisal “Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani” današnji Univerzi v Ljubljani. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani pa štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež, slavist dr. France Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika.
Danes se Univerza v Ljubljani uvršča med tri odstotke najuglednejših univerz na svetu. Sestavlja jo 23 fakultet in 3 umetniške akademije, na katerih študira skoraj 38 tisoč študentov. Njena posebnost, tudi v mednarodnem merilu je, da omogoča študij na vseh področjih – družboslovje, humanistika, naravoslovje, medicina, tehnika in umetnost. Svoje vrhunske dosežke na področju znanosti in umetnosti izmenjuje z drugimi univerzami, znanstvenoraziskovalnimi ustanovami in gospodarstvom. Kot pojasnjuje rektor Papič, krepi mednarodno sodelovanje z dejavno vlogo v mednarodnih združenjih, kot so Utrecht Network, The Guild, Venice International University – VIU, UNICA in CELSA. Minulo leto pa je Univerza v Ljubljani postala koordinatorica nove evropske univerzitetne zveze EUTOPIA, ki si prizadeva delovati v obliki mreže evropskih kampusov za obravnavanje globalnih in lokalnih izzivov s skupinskimi raziskavami, večjo mobilnostjo študentov in osebja ter skupnimi inovacijami, ki služijo širši javnosti v regionalnih skupnostih. V okviru programa Erasmus + je EUTOPIA pridobila tudi nepovratna sredstva za gradnjo evropske univerze prihodnosti, s tem bo lahko uresničila kar ambiciozen program, ki si ga je zastavila.
Rektor Papič, ki je vodenje visokošolskih institucij dodobra spoznal že kot dekan Fakultete za elektrotehniko UL, zelo dobro pozna tudi razmere v gospodarstvu in potrebe le tega po dobro izobraženih kadrih. Ob vsem tem, poudarja, imajo ključno vlogo pedagogi, raziskovalci in znanstveniki, ki morajo vztrajati na lastnih kriterijih odličnosti, da lahko usposobijo res odlične študente. In preoblikovanje izobraževalnega ter znanstvenoraziskovalnega procesa po zgolj eksternih načelih, po načelih tržne ekonomije, lahko slabi simbolno avtoriteto in notranjo moč institucije. Zato si bo tudi prizadeval za tesnejše povezovanje z inštituti.
