prof. dr. Jernej Ule, Inštitut za nevrologijo University College London – UCL
Desetletje in pol po končanju Projekta človeki genom (Human Genom Projekt), ki je izjemno veliko obetal, so se kritiki usmerili predvsem na neizpolnjena pričakovanja glede vzrokov številnih pogostih bolezni, ki so še vedno neznani. A že ugotovitev, da je genom precej bolj zapleten, kot so si predstavljali, saj se je spremenil pogled na to, kaj vse se dejansko deduje, je upravičila vse napore. Težko je bilo namreč razvozlati delovanje treh milijard osnovnih delov DNK (deoksiribonukleinske kisline) oziroma baznih parov, katerih zaporedje so določili pri omenjenem Projektu. A intenzivnost mnogih raziskav se je z leti samo povečevala.
Če se bolj osredotočimo na možgane, ki jim pripisujejo tudi 21. stoletje, je treba reči, da se s pomočjo novih tehnologij vedno bolj odkrivajo njihove skrivnosti, zakonitosti delovanja, mehanizmi bolezni in novi načini zdravljenja. Tem zapletenim procesom v možganih se posveča tudi dr. Jernej Ule, profesor za molekularno nevrobiologijo na Inštitutu za nevrologijo, ki je del univerze University College London (UCL). Natančneje se njegove raziskave posvečajo vprašanju, kako povezave med proteini in molekulami RNK (ribonukleinske kisline) omogočajo možganskim celicam, da uravnavajo gensko izražanje. Sicer pa je dr. Ule diplomiral iz molekularne biologije na Univerzi v Ljubljani, nadaljeval z doktoratom in podoktorskim študijem na univerzi Rockefeller v ZDA. Nato je začel oblikovati samostojno raziskovalno skupino na Laboratorju za Molekularno Biologijo (LMB) v Cambridgeu v Angliji. Leta 2013 pa se je s skupino preselil na UCL. Raziskovalne načrte skupine, ki jo vodi, so dvakrat izdatno finančno podprli v Evropskem raziskovalnem svetu (ERC), ki pokrije približno polovico stroškov, ostalo pa pokrijeta angleška sklada Wellcome Trust in Medicinski raziskovalni svet (Medical Research Council, MRC).
Ribonukleinska kislina (RNK) opravlja tako kot deoksiribonukleinska kislina (DNK) vrsto ključnih funkcij v živih organizmih. Kemično je zelo podobna DNK, ima pa precej drugačne lastnosti, kar se kaže v njeni biokemiji. Je tudi precej manj stabilna kot DNK. RNK in DNK skupaj spadata med nukleinske (jedrne) kisline, ki s proteini, sladkorji in lipidi predstavljajo glavno skupino bioloških molekul. In ena najpomembnejših vlog RNK je posredovanje genetične informacije med DNK in proteini. S tovrstnimi molekulami se že dolgo ukvarja laboratorij slovenskega znanstvenika. Sam Ule pa je odmevnost v znanosti dosegel že več kot pred desetimi leti z objavami v Science in Nature. In od takrat se redno pojavlja v omenjenih najbolj prestižnih znanstvenih revijah, kjer pred kratkim v Nature zasledimo tudi zadnjo objavo.
Povezava do članka raziskovalne skupine dr. Uleta, ki je bil objavljen v reviji Nature: http://www.nature.com/nature/journal/v521/n7552/full/nature14524.html
Foto & video: Igor Domijan
