Razmere fragmentiranega sveta bodo zahtevale razlago humanistov

V tokratni razpravi gre za razmislek poznavalcev različnih profesionalnih usmeritev o smereh razvoja naravoslovnih, tehničnih in družbenih ved, ki so v topiki znanosti, gospodarstva in družbenih usmeritev. Opozorila o vzdržnih možnostih prihodnjega razvoja sicer naglašujejo nujnost investicij v znanje, nove tehnologije, digitalizacijo, nove modele sodelovanja, morda predvsem med znanostjo in gospodarstvom, a opozorila delujejo pogosto kot obrabljene fraze. Obstaja namreč velika težava pri motivaciji za resno izobraževanje, pri nas ni kulture sodelovanja med podjetji in akademskimi institucijami na področju dela s študenti v obliki dela pri projektih in reševanju dejanskih, tudi poslovnih primerov, opozarjajo ekonomisti. Nujnost investicij v znanje, nove tehnologije, digitalizacijo, nove modele sodelovanja med podjetji in akademskimi institucijami, napovedujejo analitiki, bo vse težje uresničevati, če ne bo prišlo do sodelovanja in sobivanja tako generacijskih kot drugih družbenih struktur. In ko je govor o lakoti po znanju in inovacijah, prav tako ne gre spregledati analiz, ki opozarjajo, kaj vse da je zahodna družba izgubila zadnjih 70 let. To naj ne bi bila več družba proizvodnje, to je družba potrošnje, to ni več družba konkurence, intelektualne v smislu kvalitetne hierarhije, z družabnimi omrežji smo postali družba egalitarizma v “debilizmu” in “like demokraciji”. Zato je smisleno odpreti razpravo o nujnosti spremeb, ki jih prinaša informacijska družba, pri kateri naj bi šlo za veliko zgodovinsko preobrazbo. V razpravo smo povabili prof. dr. Miho Ravnika, Fakulteta za matematiko in fiziko UL, Andraža Torija, Zemanta, podjetje za razvoj naprednih tehnologij, prof. dr. Matevža Dularja, Fakuteta za strojništvo UL in prof. dr. Petera Klepca, ZRC SAZU.

Glede na zapletene ekonomske, finančne, zdravstvene in politične razmere, se predvsem v intelektualnih okoljih pojavlja vprašanje, zakaj se v takih kriznih razmerah slabo sliši glas znanstvenikov, intelektualcev, ki so že v izhodišču usposobljeni in šolani za to, da rešujejo kompleksne probleme. Zgodovina 20. stoletja kaže ravno to, da so pri problemih, ki so bili veliki, usodni, znanstevniki prišli v ospredje in reševali zagate. Kakšno je vaše mnenje o teh vprašanjih?

prof. M. Dular…Zakaj nismo znanstveniki toliko v medijih in zakaj nas ne poslušajo ali se na nas opirajo. Sicer se v bistvu, bi rekel. Mogoče pa je nekaj krivde na nas samih, ker neradi nastopamo in  širimo to znanje na nek zelo poljuden način. Da kompleksne probleme  predstaviš širši javnosti, je zahtevno delo  in tega ne zna vsak. Kot znanstveniki se tega nismo nikoli naučili in se nam ni niti  zdelo potrebno.  Dobra stvar pa je, da nismo naravnani k senzacijam. Vedno imamo problem z nekimi  oddelki za promocijo, ki  novico, ki si niti ne zasluži,  naredijo zelo senzacionalno. Družba pa ravno to želi.  Znanstvenikom je to včasih kar nerodno, ker naši kolegi vedo, za kaj gre. Tako je nekaj krivde  na naši strani, nekaj pa tudi na strani medijev.

Vendar gre tu za več stvari, ne zgolj za vprašanje medijev. Sociologi navadno rečejo, da z delno participacijo rešuješ problem. Tu pa ni v igri zgolj medij, tu gre za to, da vstopate v  probem. Je pa odvisno od odločevalca, kako išče tvoje mnenje, kako išče rešitev, ko se pojavi nek problem.

A.Tori...Jaz mislim, da je pri vlogi  znanosti pomembno, kako družba sploh rešuje problem in večina teh je zelo kompleksnih. Veliko znanosti pa ni integralna znanost, ampak se večinoma poglablja v nek detajl. Pokaže se, da je družba tako kompleksna, da posameznik težko pokrije cel spekter nekega problema. In ko govorimo o intekeltualcih, gre za ljudi, ki prestopijo čisto znanstveno plat  problemov,  začnejo se ukvarjati z relacijo teh problemov, z družbenim aspektom. In to je sposobnost, ki je nima vsak.  Ne moreš pričakovati od vsakega znanstvenika teh veščin, treba pa je vzgajati take ljudi. Vendar…zaradi zgodovisnkih razlogov je naše visoko šolstvo zelo razparcelirano.  Že geografsko, imaš fakulteto za računalništvo na enem koncu, fiziko na drugem, ekonomijo  povsem tretjem in likovno akademijo na četrtem. V tujini pa pogosto srečas nekoga, ki pravi, da je študiral matematiko in imel kurz iz angleške literature. In vzgajanje take osebnosti nam tu malo manjka.

prof. M. Ravnik.…Sam sem se spraševal, če bi bil idelani predsednik neke države res znanstvenik. In nisem prepričan v to. Mnenja sem, da so družbeni procesi veliko bolj kompleksni kot tista gola resnica ali dejstva, ki sledijo iz znanstvene analize. Močno je treba upoštevati družbene procese, družbeno klimo, družbeno razumevanje. Recimo, pri prihodnjem  izzivu klimatskih spremeb  si je znanost enotna kaj moramo narediti. Odločevalec pa je  pred izzivi, kako bo družba  sprejela ukrepe, ki jih  ne moreš  zreducirati na gole zanstvene fakte. Znanost ima tu močno vlogo posredovalca znanja, lahko družbo izobrazi, ne sme pa se od nje pričakovati, da bo  rešiteljica vsega. Vedno mora sodelovati z nekim širšim razumevanjem in vključevanjem družbe.

prof. Ravnik, vi ste fizik in poglejva primer…Na začetku druge svetovne vojne je takratni predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt dal odboru znanstvenikov pooblastila za usmerjanje tehnološkega razvoja države. To je bil možganski trust. Izumi, ki so iz tega izšli, so fantastični, od radarjev pa tudi v končni konsekvenci atomska bomba. In vi ste govorili o klimatskih spremebah. Glede na turbulentne čase nam ne bi škodil možganski trust, ki bi bil tudi nekakšen moralni kompas.

prof. M. Ravnik...Jaz se lahko samo strinjam s tem, da znanost brez neke moralne zaveze ne more delati. Čeprav tudi danes prihaja do potvarjanja ali se pristransko, omejeno o njej poroča. In neposredna povezava etike in morale z znaostjo, je neizpodbitna. Zato znanost tako boli, ko pride do napak, do potvarjanja rezultatov. Kar pa zadeva sodelovanje znanstvenikov v strateških odločitvah, so prakse po svetu različne in uspešne države imajo v svojo strategijo vključena najnovejša znantsvena spoznanja. Tehnološki razvoj z družbenim hodita z roko v roki.

prof. M. Dular...Ta družbeni konsenz je prva stvar, ki mora nastati. Ko se enkrat  oblikuje, bodo tudi znanstvenike ljudje lažje poslušali. In ko je govor o klimatskih spremebah, nastopi problem, da tega ne dojamemo dovolj hitro na širšem družbenem nivoju, potem pa  se oglašajo  znanstveniki, kako je protrebno ukrepati. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bilo vsem jasno, kaj je potrebno narediti, ko je šla Amerika na Luno, je bilo vsem jasno, zakaj to počne. Pri klimatskih spremebah pa se žaba počasi kuha in spremeb ne dojamemo tako hitro. Zato rabimo najprej močan družbeni konsenz, potem pa bo znanost lahko prišla bolj v ospredje.

prof. P. Klepec...Dejstvo je, da sodobnga sveta brez sodobne znanosti sploh ne bi bilo. Svet, v katerem živimo, je že tako preoblikovan z znanostjo, da je znanost dobesedno povsod. Po drugi strani pa imamo  drug paradoks. Razvite družbe se deklarirajo kot družbe znanja, ko pa znanstveniki opozorijo na kakšno nelagodno reč, se znanosti ne posluša. Je pa dejstvo, da je  znanost  pravzaprav velik biznis, vpeta v proizvodnjo, v kapitalske procese.  Tisto, kar bi si znanstveniki najbolj želeli, je to, da se nam nekako pusti dihati. To pomeni, da se nam pusti delati na problemih, za katere stroka meni, da so temeljni. Danes pa se od nas pričakuje predvsem  senzacionalizem,  kar je včsih problematično.

Kar pa zadeva govorjenje v imenu univerzalnega, so res danes drugačni časi. 20. stoletje je bilo res drugačno. Bil je Einstein, Sartre in drugi, ki so veljali tudi kot moralne avtoritete. Danes pa je čedalje večja specilizacija in je težko imeti  pregled nad vsem. Težko je predvideti, kam bodo pripeljale neke inovacije ali izumi ali teoremi. Znanstveniki bi bili zadovoljni, če se nam ne bi bilo treba ukvarjati s trženjem, dokazovati kako delamo koristne stvari, ta opravila pa momamo  početi kar eneo tretjino svojega časa za to porabimo. Kar je prof. Ravnik govoril, vsaka normalna družba, bi si morala želeti, da bi imeli na  vseh nivojih razpravljanja in odločanja čim več znanstvenikov. To je tudi vprašanje kvalitete javne razprave, ki je danes na zelo nizkem nivoju. In brez kulture in gojenja takih razprav, kot je ta naša, se ne bomo nikamor premaknili. Naslovili  ste me kot filozofa. In filozofi so bili včasih vsevedci.  Zadnji je bil recimo Hegel in od takrat naprej se predpostavlja, da smo mi filozofi tisti,  ki vemo vse in vemo tudi, kam naj bi se družba razvijala. Tisto, s čemer smo danes soočeni, je  kompleksna sistemska kriza, da je težko pričakovati od katerega koli znanstvenika ali filozofa, da bo znal napovedati, kam družba gre. Veliko je prepričanih, da se bo  kriza, ki se je že začela prejšnje desetletje,  nadaljevala še kakšno desetletje ali  dve.  In to bodo zelo turbulentni časi. Tisto, kar je bil eden velikih problemov,  je dejstvo, kako razumeti različne pristope, umetnosti, znaosti, filozofije itd. In tu nastopi  tudi vprašanje trženja. Tudi mi filozofi ne vemo, kam se stvari odvijajo.  Lahko opozarjamo na probleme, se vključujejmo v javne debate, pričakovati od nas, da bomo  znali motivirati družbo, je iluzorno, če ne bo tu pomoči politike. Znanstveniki pa bi morali nastopati bolj agresivno, vendar  smo  že malo utrujeni od tega, da moramo pol svojega časa posvečati promociji, pridobivanju denarja in trženju svojih rezultatov.

Ko je pred letom ali dvema predsednica EK von der Leyen dejala, da znanastveniki ogromno znate, vendar s tem znanjem ne znate zaslužiti denarja.

Tori…Ravno to, pri govoru o lakoti po znanju in znanosti, je treba biti vedno pazljiv in od kod to izhaja. Nekaj je zelo čiste lakote, ko hočemo ugotoviti kako vesolje res deluje na kvantnem nivoju itd., in je vsem jasno, da ne bo že jutri aplikacije tega. Je pa to recimo višji cilj in se najde motivacija za to.  Po drugi strani pa je ogromno znanosti, ki je samo gorivo za ekonomijo.  Pri tem se pričakuje,  da bo po možnosti že jutri nek preboj, neka inovacija in ne šele čez tri leta. Samo tega načina in pričakovanja  ne smemo  prenašati  v znanost. Če pa sprejmemo ta koncept, da je znanost gorivo za ekonomijo, se postavlja vprašanje, na kakšen način  naj to dosežemo. V EU se ogromno denarja namenja za projekte, kjer moraš napisati kaj boš delal in po možnosti, kaj boš odkril. Takoj se poskuša narediti neke inštrumente, kako se bo tvoj dosežek  komercializiral. In tu nekeko zgrešimo,  v tem prenosu znanja. Sam pa bi  postavil tezo, da je najbolje, da so ljudje fluidni, da se ljudje s svojim znanjem prestavljajo iz profesure v industrijo za nekj let, kar naj bi jim  omogočilo lažji pretok v same znanstvene vode. Tu pa ne uspemo z birokracijo zelo veliko stvari tak sistem zatre. Mislim, da se prav pri tem odpre možnost, kako znanost uporabiti v praksi.

Vi ste specialist za IT tehnologije. In v EU že danes manjka 100.000 specialistov za to področje.

Tori.…To so lahko floskule. Lahko pa bi Evropa več plačala, pa ne bi ljudje odhajali v Ameriko namesto v Evropo. Najboljši pač gredo v okolje, kjer so disproporcionalno bolje nagrajeni. Ja, manjka strokovnjakov IT, ampak to je zelo ozek pogled na stvar.

Prof. Dular, vi se prejemnik najbolj zaželjenega ERC projekta. Delate bazične raziskave, amapak v ozadju mora biti neka aplikacija. Kako gledate na te zahteve?

prof.M. Dular…ERC sam tega ne pogojuje, da bi bila pogoj inovacija. Bolj si to sam pogojujem, ker sem na Fakulteti za strojništvo in si želim, da bi te moje bazične raziskave enkrat pripeljale do nekih inovacij. In konec koncev tudi so, saj smo dobili še  drugi ERC projekt, ki pa je namenjen za rang komercializacije teh bazičnih spoznanj. Samo ta prenos znanaja naprej je kompleksna zadeva in se nam znanstvenikom morda niti ne bi treba toliko ukvarjati s tem. Recimo za Morsko biološko postajo smo delali razikave dinamike tekočin okrog meduz, kako se premikajo in zakaj se premikajo prav na določen način.. To je bila čisto bazična raziskava. Nekaj let kasneje pa smo dobili projekt iz industrije, kjer so imeli problem z zapiranjem nekih ventilov in smo lahko enake metode, ki smo jih za tiste meduze razvili, uporabili pri njih . Tu je šlo  direktno za prenos znanja v industrijo. In  nikoli si nisem predstavljal, da bom lahko kdaj tako raziskavo  na tak način uporabil. Je pa tak prenos vedno zahteven in tudi  projekt, ki ga imam zdaj za komercializacijo. Pri tem projektu  bomo  na čistilnih  napravah procesirali  odpadno blato  z mehurčki. Jaz sem sicer  vodja tega projekta,  ampak  sebe ne vidim kot nekega direktorja v spin-offu, ker vem, da nisem za to. Imam pa kolega, ki ima velik  smisel za tako podjetništvo, ga  razume, ga veseli in bo  to prevzel. Bom pa seveda pomagal. In prehod iz znanosti v industrijo je ključen. Sem pa tudi sam šel za dve leti v industrijo in se vrnil nazaj na fakulteto, pri tem pa dobil dragocene izkušnje. Pri nas na fakulteti je to takorekoč pogoj, čeprav ga mnogi vzamejo kot nujno zlo.  V Nemčiji, denimo,   na fakulteto za strojnišvo sploh ne moreš priti, če si samo iz akademskega okolja. Če nisi bil ne le dve, ampak sedem let v industriji.

Zasledila sem poudarke, da naj bi bile odločilne vede 21. stoletja biotehnologija, informacijska tehnologija, umetna inteligenca, robotika, avtomatizacija, napredni proizvodni procesi itd. Kot veda pa v ospredje vstopa matematika in to ne le v tehnološki, ampka tudi v poslovni svet. Kako si to razlagate?

prof. M. Ravnik…Jaz sem globokega mnenja, da je naša prihodnost interdisciplinarnost. Meje med vedami 20. in tudi 19. stoletja naj bi se zabrisale in iz teh povezav bodo izhajali največji preboji. Zato se mi zdi pomembo, da vemo, da je zlati v tujini mnogo kadra, ki ima neko osnovno izobrazbo in poleg te  še neko sekundarno izobrazbo iz neke druge vede. Kako je to na formalnem nivoju tudi na univerzah rešeno?  Sam sem imel priložnost spoznati Oxford in Cambridge, kjer obstajajo sistemi kolidžev ampak to ni kolidž za matematiko, kemijo, strojništvo. To je kolidž vseh ved. In ko se znajdeš na večerji, sedi poleg tebe računalničar, pa tudi filozof, kemik, zdravnik, pravnik. In tu se odpre širina informacij in pregled nad njimi, ki jih dobivaš kot študent ali kasneje kot profesor, nekako kompletna. In to je tista strast, ki jo te univerze imejo. V slovenskem okolju tega enostavno ne zmoremo, pa tudi večina drugega sveta ne… Zdaj, matematika…to je ena od tistih jedrnih algoritemskih znanosti, bi pa ob njej postavil filozofijo kot osnovo humanističnega razmišljanja. Moč matematike je sicer v široki aplikativnosti in njenih algoritmov, ki se jih lahko napne na spekter ved, na spekter problemov. In ti algoritmi so izrazito močni

Kakšen inteletualni habitus pa izkazuje humanist, ko se sooča z vsemi tehnološkimi preboji, ko spremlja široko aplikabilnost tehničnih in naravoslovnih ved?

prof. P. Klepec.…Ko jaz poslušam to razpravo, se počutim zelo dobro. Ta menjava paradigme, ki prihaja, s seboj potegne tudi globoko potrebo po humanistiki, po filozofiji. Strinjam se, da je matematika temeljna in vse vede, ki ste jih našteli pričajo o tem, da je do enega preobrata že prišlo. Bo pa zaradi tega potreba po humanistični izobrazbi, po interdisciplinarnosti, čedalje večja. In tu pridemo na začetek povezave znanosti, politike in družbe. Če se bo ta dialog odvijal, če se bo negovalo te procedure, me za prihodnjo družbo ni strah. Kar pa je problem s perspektive humanistike,  smo mi zelo težko konkurenčni za ERC programe. Kar pa bi od ene države pričakovali je, da bi bila 6 – 8 članska posadka v Bruslju, ki bi nudila logistično podporo za ERC projekte. Tega mi nimamo, številne države pa imajo. Zdi pa se mi, da tudi na ravni EU ni neke pripravljenosti za resno kritično mišljenje, kar je vsekakor nujna tema za drugo omizje. Na nek način se poziva znanost, naj prispeva, v resnici pa se tega noče. Ko začne znanost opozarjati na problematične ali nelagodne stvari, se jo da na stranski tir. In menjava paradigme, ki smo ji priča, bo tudi zahtevala  kakšne kritične, tudi bolj radikalnejše glasove. Zdaj smo v obdobju, ko se pričakuje, da smo kooperativni, da na hiter način apliciramo znanaja, ki jih imamo.

Tori. ..Prej smo govorili o problemu nastopanja avtoritete itd. In ta vpliv naj bi se povečal. Zakaj? Prav zaradi povsem novih družbenih fenomenov. Družba je bolj fragmentirana kot kadarkoli prej. Vprašanje je, ali je temu vzrok enostavnost produciranja informacij, povečanje medijev itd. In tu rabimo humanistiko in družboslovje, da nam sploh nekdo definira mišljenje. Razvoj pa gre v smer, kjer bodo intervencije potrebne. Prej ali slej se bo izkazalo, da razmere, ki osmišljajo ta fragmentiran svet, bodo  rabile razlago s strani humanistov. Narediti razlage, ki bodo sprejemljive, brez humanistov pač ne bo šlo. Naravoslovci ne znamo prav dobro misliti teh problemov.

prof. P. Klepec….Mislim, da ne smemo imeti temeljne iluzije, da bo res prišlo do velikega konsenza. Večina je sicer dovzetna za to razpravo, po drugi strani pa imamo opravka z močnimi interesi, da se razprave zelo hiro zameglijo in razvodenijo. Počasi mora priti do razprav in razlage pojmov, na katerih temelji tudi moderna znanost.

Slovenija je postavila zelo ambiciozen program tehnološkega razvoja. V strategiji je zapisano, da bi se morala do leta 2030  uvrstiti med prve tri države na področju naprednih digitalnih tehnologij, poudarki so na umetni inteligenci, internetu stvari, obdelavi mega podatkov, kvantnem računalništvu, 5G tehnologijah itd. Kako ocenjujete naš kognitivni potencial za tak napredek?

prof. M. Dular…Strategija je že napisana, ni pa tistega vzgiba cele družbe, da bi to morali narediti. Tega konsenza ne bo in sodelovanja med znanstveniki, kjer bi vsi stremeli k istemu cilju, ne bo. Kako se  da to spodbuditi, ne vem.

Tori...To so lepe teze. Ampak a veste, kaj so sploh osnove, da začnemo o tem razmišljat. Da bo kaj iz tega, je potrebno sprejeti ogromno tujih študentov v Slovenijo, rabili bi ogromno izobraženih ljudi. Mi pa ravno zaostrujemo…komercialne pogoje, pogoje absolutne uporabe slovensščine na fakultetah itd. Vse to je inkompatibilno, če se ne odpreš za uvoz več inteligence na vseh nivojih, se pa vedno bolj zapiramo. Vsi ti cilji nimajo povezave z realnostjo.

prof. M. Ravnik...Mi imamo veliko okovov, ki smo si jih kar sami nadeli, pa to brez potrebe. In v tem razmisleku naše strategije, kam naprej, se moramo zavedati, da smo v resnici majhni. In tako majhna družba, država, ne mora gojiti na najvišjem nivoju vseh področij. Največji sistemi to lahko.  Slovenija najbž ni možna imeti jedrskih letalonosilk. Zato pa neka načelna strategija področij, ki bi jo Slovenija morala imeti, bi  nam na koncu kocev koristila. In vzpostaviti družbeni konsenz, katera pa bodo tista področja. Naravna pot bi bila, začeti s tem, kjer smo že dobri. In so področja,  ki so dobra. To je  konec koncev treba priznati, če smo pošteni. To smo videli vsi, ki smo kaj po svetu hodili. V Slovenij sicer ne znamo razvijati raketnih motorjev za let na Luno. To zato najbrž ni področje, ki bi postala naša prioriteta, čeprav  zveni dobro in zanimivo. Zato se mi zdi v tem kontekstu nek strateški razmislek  na mestu. Je pa to najbrž  težka tema in skoraj na pol prepovedana  z vidika družbenega konsenza,  nacionalne identitete in družbenega razvoja  kot nacionalne države, naroda in vsega skupaj.  So pa bolj zrele države, kot so Nizozemska, Švica itd, pa so ta konsez že enkrat izpeljale.

Tori.…Drugi način pa je, da narediš neko fokusno točko, da se odločiš, da boš naredil povsem nov projekt na ravni države. Ko si omenil raketne motorje…lahko pa imaš realistični projekt na ravni države: ”Slovenija bo poslala Lander na Luno”. Izrael je to naredil in so ugotovili, da stane samo (v narekovajih) 100 milijonov dolarjev. To bi bila sicer privatna iniciativa, lahko pa se okoli te drzne ideje poravna nekaj znanosti, nekaj industrije. In skozi tak  alternativni način, se lahko  namesto nenehnega pogovarjanja,  naredi kakšen preboj in nabere več energije v družbi za nekaj takega.

prof. M. Dular…Saj nekaj takega se je že naredilo s centri odličnosti. Bil je tudi center odličnosti za vesolje, vendar ne vem, koliko je to odsevalo v širši družbi.

Kako pristopiti k operacionalizaciji ideje prof. Ravnika, da bi morali doreči, kdo je pri nas  dober, katera veda prednajči, da je v mednarodni špici in to ne bi sodilo v polje heretičnih misli?

prof. P. Klepec...MI smo že imeli program “Drzna Slovenija”, bil je tudi program centrov odličnosti, ki pa so padli v obdobje ekonomske krize. Zavedati se moramo, da je bilo desetletje, ki je za nami,  za znanost zelo težko. Znanost, ki se financira iz raziskovalnih programov, je leta 2011 dobila za financiranje 23 milijonov, za razpis novih znanstvenih projektov pa je leta in leta bilo le po 10  milijonov vsako leto. In imamo velik izpad sredstev in  problem z generacijo, ki se je znotraj teh obdobij izobrazila, kako jo sploh ohraniti v znanosti. Zato močno upam, da bo novi raziskovalni zakon na nek način odprl ta vprašanja in da se ne bo zgodilo to, kar se je zgodilo s centri odličnosti. To je bila tipična slovenska stvar. Za večino znanosti so veljala taka in taka pravila, potem pa se je nekdo bolj po politični liniji ali mimo pravil poskušal izogniti temu in na nek način pridobiti neka sredstva. Zdaj, ko se bo počasi večal denar za znaost, bi v petih, desetih letih,  lahko  dozorel čas za to, kar je govoril prof. Ravnik.  Tudi kot družba se bomo  bolj normalno začeli pogovarjati in odločati, kaj je zares realno, na kaj bi se splačalo osredotočati.  Zdaj to preprosto ni bilo mogoče, ker je bilo premalo denarja. Sem pa zmeren optimist, da zdaj še ni trenutek za tako  razpravo, čez dve ali tri leta ali pa pet let, pa bo.

A bo prepozno, prof. Ravnik?

prof. M. Ravnik...To je težak odgovor, prelagati odgovornost na prihodnost.  Jaz sem človek sedanjosti

prof. P. Klepec...Vsi hočmo zdajle, a potem bi se vsi skregali

prof. M. Ravnik…Jaz se globoko zavedam teh težav, ki ste jih izpostavili in jih poznam do obisti. Sem po naravi optimist in hočem misliti pozitivno. In kako prepoznati tisto, kjer smo dobri? Mislim, da je  osnovno to, da si nastavimo ogledalo ali da nam ga nastavi tujina. Mi, ki delamo v tem, vemo, da kriterij ni samo Evropa, kriterij je cel svet. In skupine, podjetja, inštituti, ki so prebojni na svetovnem nivoju, tudi posamezniki, ki so na svetovnem nivoju dobri, to je tisto, kar bi morali podpirati. In opredeliti , kaj je kvalitetno.  Ta mera mora biti svetovna. Pomembno je, da se kvaliteto meri navzven, ne pa, da se  kar sami med sabo hvalimo, kako smo dobri.

prof. M. Dular...Jaz se lahko samo strinjam. Če se bomo samo med sabo gledali, kdo ima več citatov v Sloveniji in je najboljši, to nima nobenega smisla. Ostaja pa še vedno vprašanje, kdo bo potegnil  tisto črto, katero področje je dobro in katero ne. To je gotovo boleča debata.  Se pa strinjam, da bi bilo potrebno nekaj ožjih področij izpostaviti in tam vlagati, Po drugi strani pa ne zanemarjati drugih, zato pa mora biti vreča dovolj velika, kar pa zadnje čase ni bila. Ampak trenutno stanje, ki ga imamo in delimo denar vsakemu malo, da so vsi zadovoljni, to pa ni v redu. Če nekdo dobi nekaj več za nekaj let, je že alarm pri ostalih. To bo boleča debata, ki pa nas gotovo čaka v prihodje.

Andraž Tori, vi ste šli samosvojo pot in ogromno vlagali v znanje. Zato se mi zdi, da ste paradigma tega, kar je Franklin rekel o tem, katera investicija se najbolj splača…”Investicija v znanje izplačuje največ obresti”, pravi.

Tori...To je na koncu koncev politična odločitev. Univerzalno izobraževanje je eno največjih pridobitev, ki omogoča blaginjo nam in tudi naslednjim generacijam. Hkrati pa prideš do tega, da je na neki točki vreča omejena in je treba ugotoviti,  koliko dati za socialo, za znanje, za zdravstvo. In  je potreben dogovor. Zato je  bolje ukvarjati se s tem, kako narediti to vrečo čim večjo.  To me večkrat spravlja v obup, da se premalo ukvarjamo s tem, kako bi bila ta vreča čim večja.

Prof. M. Ravnik...Jaz se lahko samo pridružim tem stališčem. Ko je bil govor o možnosti projekta Lander na Luno, je pametno, da vključuje vse deležnike. In obstajajo sistemi po svetu, kjer vidimo, da tak prenos izrazito dobro deluje. V Sloveniji pa je tak ekosistem izrazito skromen. Recimo,  na neki angleški dobri univerzi, ko ti nekaj dobrega narediš na osnovi znanaja,  pokličeš službo, ki komercializira tvoje delo. Ne gre,  da moram jaz postati zato podjetnik.  To omenjam zato, ker je v takem razvojnem projektu važno, da se vsi potrebni deležniki vključijo. In potrebni deležniki niso samo univerza, inštitut, pa tri največja podjetja, kar je bil model v centrih odličnosti.  Ta proces gojenja znanja in prebojnih rezultatov je bolj kompleksen. Prav tu vidim  priložnost ustvarjanja ekosistema, kar pa gotovo ni lahko.