Sašo Dolenc: Od genov do zvezd – nekaj značilnih odlomkov
GENIJ, KI NI OBSTAJAL
Prva svetovna vojna je pustila močan pečat med francoskimi izobraženci. Po nekaterih podatkih naj bi med vojno umrla kar polovica vseh, ki so diplomirali na univerzah od leta 1910 naprej. Profesorske funkcije so tako v naslednjih letih zasedali mladi, ki so študij končali šele po vojni. Ta generacija je naredila pomembne razvojne korake na številnih področjih znanosti. Mladi fiziki so prav v tem času odkrivali kvantno teorijo, le malo prej pa je Albert Einstein povsem na novo interpretiral pojme prostora in časa, tako da lahko to obdobje nedvomno označimo za eno najbolj ustvarjalnih v vsej zgodovini znanosti.
Mladi francoski profesorji matematike, ki večinoma še niso dopolnili trideset let, so se najprej zbrali zato, da bi poenotili osnovne univerzitetne tečaje matematike, ki so jih učili po različnih francoskih univerzah. Poučevanje matematike je bilo po njihovem mnenju zrelo za temeljito reformo, saj so bili univerzitetni programi in učbeniki zastareli, učitelji pa so jih morali vsak zase posodabljati, kar je vnašalo v poučevanje matematike zmedo, saj posodobitve med različnimi učitelji niso bile usklajene. Matematiki so se pod vodstvom Andréja Weila, profesorja z Univerze v Strasbourgu in brata filozofinje Simone Weil, prvič sešli 10. decembra 1934 točno opoldne v neki kavarni v samem središču pariške univerzitetne Latinske četrti.
Čeprav jih je bilo na prvem sestanku samo šest, pozneje pa je skupina v povprečju štela po dvajset članov, so si že takoj zastavili zelo ambiciozno nalogo. Skupaj bodo napisali univerzitetni učbenik za analizo, kot se strokovno reče področju matematike, ki se ukvarja z integriranjem, odvajanjem in diferencialnimi enačbami, kar so tudi osnovna matematična orodja vseh inženirskih poklicev. Zelo pomembna je bila tudi odločitev, da se pri pisanju učbenika ne bodo naslanjali na nobene že znane vire, temveč bodo poučevanje matematike zasnovali povsem na novo. Če bi jih takrat opazoval kak starejši profesor, bi se verjetno samo nasmehnil in navedel sto razlogov, zakaj takšna reforma ni mogoča. Vendar skupina mladih učenjakov k sreči ni bila odvisna od starejše generacije, tako da je lahko vse moči usmerila v svoj neverjetno ambiciozni načrt. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so si mladi profesorji zadali nalogo, ki je po vplivu na matematiko primerljiva z delom, ki ga je pred dva tisoč leti opravil Evklid, ko je v aksiomatski sistem uredil vse grško znanje matematike. Skupina si je že na začetku določila nekaj osnovnih pravil, ki so pozneje več desetletij usmerjala njihovo delo. Dogovorili so se, da bodo vse odločitve sprejemali soglasno in da bodo poskušali pristopati k matematiki čim bolj abstraktno, pri čemer si bodo pomagali predvsem s teorijo množic.
IZDAJALSKIH OSEM GRE NA SVOJE
Zgodba o ‘izdajalski osmerici’ predstavlja pomemben del zgodovine sodobne tehnologije, saj v desetletjih poznejšega skupnega dela niso le izpopolnili tranzistorjev in ustanovili skoraj sto novih spin-off podjetij, ampak so pod vodstvom Noycea iznašli in za komercialno uporabo izdelali tudi prvi mikroprocesor, ki je danes temelj večine elektronskih naprav, ki nas obkrožajo.
Ko so oktobra 1957 Rusi uspešno izstrelili prvi umetni satelit Sputnik, je Američane dejstvo, da tehnološko zaostajajo za svojo tekmico, šokiralo. Odzvali so se z ustanovitvijo vesoljske agencije Nasa in velikimi državnimi spodbudami za najrazličnejše tehnološke raziskave. Vojaška industrija je za potrebe letalstva in astronavtike potrebovala vedno boljše tranzistorje in Noyceu je uspelo pridobiti dober posel, težava je bila le, da je obljubil, da bodo izdelali tranzistorje s takšnimi značilnostmi, kot jih niso še nikjer. A mladim sposobnim inženirjem je v zgolj petih mesecih dejansko uspelo izpolniti naročilo.
Žal pa tranzistorji takratne izdelave vseeno niso bili dovolj zanesljivi za zahtevno vojaško rabo. Treba je bilo najti nov pristop, ki ne bo nikoli zatajil. Prav tako pa se je pokazala tudi potreba, da bi v enem kosu izdelali več medsebojno povezanih tranzistorjev, saj so elektronske naprave postajale vse bolj zapletene in so zahtevale cela vezja najrazličnejših elektronskih komponent. Marca 1959 je inženir Jack Kilby za podjetje Texas Instruments razvil metodo, kako na enem čipu postaviti kompleksno elektronsko vezje. Noyce se je s kolegi takoj lotil dela in poskušal izpopolniti lastno idejo integriranega vezja, ko posameznih komponent na silicijevi ploščici ne bi povezali z majhnimi žičkami, kot je predlagal Kilby, ampak bi jih kar narisali oziroma natisnili. Tako se je rodila ideja mikročipa, ki je postala temelj moderne elektronske industrije.
Kot se pri novih odkritjih rado zgodi, sta konec petdesetih let dva znanstvenika v različnih okoljih skorajda hkrati prišla do podobne ideje. Kilby je idejo prvi objavil, Noyce pa je iznašel način izdelave, ki je bil bistveno laže izvedljiv. Po nekajletnem patentnem sporu sta se podjetji sporazumeli, da si bosta licenčnino od proizvodnje mikročipov delili. Čeprav so v naslednjih letih izdelovali vedno cenejše in boljše mikročipe, pa se Noyce v podjetju Fairchild Semiconductor, ki ga je vodil, ni več dobro počutil, saj so dobički odhajali k lastnikom, premalo pa se je vlagalo v razvoj in nagrajevanje najboljših kadrov, ki so mu neprestano uhajali drugam.
Leta 1968 je zato skupaj z vodjo razvoja Gordonom Moorom, po katerem se imenuje slavni Moorov zakon, ki pravi, da se zmogljivost integriranih vezij približno na vsako leto in pol podvoji, ustanovil podjetje Intel. Medse sta sprejela tudi zelo sposobnega mladega inženirja madžarskega rodu Andyja Grova, ki je postal glavni operativec in pozneje tudi zelo uspešen direktor – pod njegovim vodstvom se je podjetje prelevilo v največjega proizvajalca polprevodnikov in procesorjev na svetu. Ko je ustanovil podjetje Intel, je bil Robert Noyce star štirideset let. V naslednjih letih so pod njegovim vodstvom razvili prvi mikroprocesor oziroma računalnik na čipu, ki danes predstavlja jedro večine kompleksnih elektronskih naprav. Zaradi odločilnega pomena, ki ga je imel kot direktor in strokovnjak pri uvajanju novih vrednot v visokotehnološko podjetništvo, so ga začeli naslavljati kar ‘župan Silicijeve doline’.
VAS ČAS JE OMEJEN
Takole je Steve Jobs sam izrazil bistvo svojega nagovora: »Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravite tako, da ga živite za koga drugega. Naj vas ne omreži dogma, da je treba živeti po spoznanjih drugih. Ne pustite, da vas notranji glas utopi v šumu tujih mnenj. Najpomembneje je, da imate pogum slediti svojemu srcu in občutkom. Ti nekako že vedo, kaj bi radi postali. Vse drugo je drugotnega pomena. […] Vaše delo bo zapolnilo pomemben del vašega življenja in edini način, da boste res zadovoljni, je, da počnete tisto, v kar resnično verjamete. To pa je mogoče le, če imate svoje delo radi. Če tega še niste našli, nadaljujte iskanje. Ne obupajte. Kot pri vseh zadevah, povezanih s srcem, boste že vedeli, kdaj boste naleteli na pravo stvar.«
