Sašo Dolenc: »Vesolje zgodb«, eseji o znanosti
Zadnje delo dr. Saše Dolenca “Vesolje zgodb”, avtorja, ki sodi med najpomembnejše glasnike vrednot znanosti, ponuja v branje eseje, zgodbe, ki jih beremo kot odziv na aktualne družbene teme. Tudi ko gre za čas pred več desetletji, ponujajo uvid in razmislek o delu znanstvenikov, sosočanju stališč in preverjanju znanstevnih tez. Hkrati pa nam Dolenc ponudi uvid v teme, ki so predmet proučevanja danes, ki vznemirjajo a hkrati silijo bralca k iskanju dodatnih virov. Spoznamo in poučimo se lahko v npr. o lažnih novicah, psihologiji terorizma in radikalizacije, zgodovini prihodnosti, odkriva odnos Nikole Tesla in Thomasa Edisona, v razmislek ponudi opis srečanja Alberta Einsteina in Henrija Bergsona, zelo poučno je tudi poglavje o možganih in najnovejših raziskavah, o robotiki in prihodnosti tehnološkega razvoja, o kriptovalutah in temačnem internetu, o biotehnologiji prihodnosti pa tudi o najnovejših raziskavah atoma.
Kot primer smo izbrali tri značilne odlomke, vsak zase pa osvetljuje v času in prostoru tudi družbeno odmevne razmere.
Soočenje najpomembnejšega znanstvenika in najslavnejšega filozofa
Šestega aprila 1922 je prišlo v Parizu do pomembnega srečanja dveh vplivnih učenjakov. V prostorih francoskega filozofskega društva sta se soočila Albert Einstein in Henri Bergson, v tistem času najpomembnejši znanstvenik in najslavnejši filozof. Henri Bergson je veljal za mednarodno intelektualno in medijsko zvezdo. Družil se je z visokimi državniki, njegove knjige so bile zelo brane in na njegova predavanja je prihajalo po več tisoč ljudi. Sodobniki so ga primerjali z največjimi misleci v zgodovini človeštva.
Tudi Alberta Einsteina so častili kot velikana znanosti. Njegove na prvi pogled čudaške teorije, da čas teče različno za različne opazovalce in da se prostor lahko ukrivi, so pritegnile zanimanje širših množic. Sploh potem, ko so astronomi potrdili, da lahko pojave, kot jih je napovedal Einstein, dejansko opazijo na nebu.
Ko sta se Einstein in Bergson soočila v prostorih francoskega filozofskega društva v Parizu, se nista srečala le dva intelektualna genija, ampak tudi dve zelo slavni osebnosti. Njuno srečanje pa nikakor ni bilo zgolj vljudnostne narave. Šlo je za resno soočenje, katerega izid bi lahko ogrozil njuni karieri. Pri čemer na udaru ni bil samo filozof, kot bi lahko sodili z današnje distance, ampak tudi znanstvenik.
Kaj je blockchain?
Enaintridesetega oktobra 2008 ob 14.10 po newyorškem času je Satoši Nakamoto nekaj sto strokovnjakom za računalniško šifriranje prek e-poštne skupine poslal kratko sporočilo, da razvija sistem elektronskega denarja, ki za delovanje ne potrebuje osrednje avtoritete oziroma banke. Sporočilu je priložil devet strani dolg dokument, v katerem je svoje ideje natančneje pojasnil.
Naslovniki, med katerimi so bili navdušenci za nove tehnologije, programerji in strokovnjaki za tajnost elektronskih komunikacij, nad idejo sprva niso bili navdušeni. A Nakamota hladen sprejem ni omajal v nameri, da svoje ideje preizkusi tudi v praksi. Vzpostavil je spletno stran bitcoin.org in 3. januarja 2009 na svojem računalniku prvič zagnal program za izmenjavo bitnih kovancev. Po šestih dneh preizkušanja je člane e-poštne skupine obvestil, da sistem elektronskega denarja deluje, zato ga lahko preizkusijo.
Desetega januarja mu je končno uspelo pridobiti prvega uporabnika. Hal Finney je že vrsto let tudi sam poskušal razviti elektronski denar, zato ga je ideja zanimala. Z Nakamotom sta si izmenjala nekaj e-pisem in Finney si je na svoj računalnik namestil program, ki je omogočal uporabo elektronske denarnice. Nakamoto mu je testno nakazal 10 bitcoinov, kar je bila prva transakcija v tej valuti.
Žal pa sistem na začetku ni deloval tako, kot je bilo zamišljeno. Ko je Finney posodobil program na verzijo 0.1.0, se mu je vse skupaj sesulo. Tudi naslednje različice programa so bile nestabilne, čeprav se je Nakamoto trudil odpravljati hrošče. Po kakem tednu je bil Finney kot drugi aktivni uporabnik bitcoina za pomoč pri vzdrževanju sistema, kot veleva protokol, nagrajen že s približno tisoč e-kovanci. Nato ga je navdušenje minilo in se z novo valuto ni več ukvarjal. Seveda pa se takrat ni zavedal, da bo dobrih tisoč bitnih kovancev, ki jih je pridobil kot pionirski uporabnik nove tehnologije, po današnjem menjalniškem tečaju vrednih več kot pol milijona evrov.
Investiranje v zelene tehnologije
Danes velja za ključno novo veliko inovacijsko zgodbo podpora »zeleni industrijski revoluciji« oziroma prilagajanju tehnologije na razmere, ko bomo morali povsem opustiti izrabo fosilnih goriv. Danska kot ena najbolj naprednih držav na področju vlaganj v obnovljive vire si je kot cilj zadala, da bo do leta 2050 postala povsem neodvisna od fosilnih goriv. Zato zelo intenzivno razvija tehnologije pridobivanja energije s pomočjo vetra in sonca, tako da trenutno že več kot petdeset odstotkov električne energije pridobi iz obnovljivih virov. Na zelo vetroven dan električno energijo, pridobljeno s pomočjo vetrnic, celo izvaža.
Dansko kolektivno odločitev, da povsem opustijo fosilne vire do leta 2050, analitiki primerjajo s ciljem ameriškega predsednika Johna Kennedyja, da bodo ZDA poslale človeka na Luno. Pomembno pri obeh vizijah je, da sta zelo konkretni in oprijemljivi, tako da je vsakomur jasno, kakšen je napredek pri njunem izvrševanju. Pomembno je tudi, da gre za misije, ki niso omejene na en sam industrijski ali znanstveni sektor, ampak zaobjemajo in povezujejo veliko različnih področij. Ameriška misija osvajanja Lune je denimo vzpodbudila pomembne inovacije tudi na področju oblačil, tekstila in kuhinjskih pripomočkov.
Takšni jasni razvojni cilji niso koristni le za razvoj znanosti in družbe, ampak tudi za rast ekonomije. Danska je postala eden največjih dobaviteljev zelene tehnologije za tako velike trge, kot je Kitajska. Razvoj zelenih tehnologij je danes podobno strateški, kot sta bila računalništvo in informatika v drugi polovici 20. stoletja.
Prav nepriznavanje pomena države pri vzpodbujanju inovacij predstavlja danes eno največjih groženj naši nadaljnji blaginji in napredku. Ker je investiranje države v strateške nove tehnologije in znanja izjemno pomembno, morajo podjetja, ki imajo od teh tehnologij največje koristi, del dobičkov vračati nazaj državi, da lahko ta investira v novo znanje. Kot poudarja Mariana Mazzucato, zgolj davki niso dovolj. Del velikanskih dobičkov, ki jih podjetja ustvarijo s pomočjo prelomnih tehnologij, ki so jih znanstveniki razvili iz javnega denarja, naj vračajo v posebne sklade, iz katerih bi bilo mogoče sistematično in dolgoročno financirati nove prebojne raziskave.
