Špela Stres, direktorica ARIS; Znanost je nacionalno bogastvo in vanjo je potrebno vlagati

Tokratni pogovor z dr. Špelo Stres, direktorico Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost – ARIS, je bil v dobršni meri usmerjen v pomen razvoja ustrezne inovacijske politike.  Področja, ki je bilo zadnja leta v Sloveniji precej razdrobljeno, poudarja sogovornica. Da je  temu prodročju potrebno zdaj dati novo veljavnost in skrb, nas silijo nove, globalne razmere, tudi v kontekstu primerjanja razvoja med Evropo, ZDA in Kitajsko. In Evropa mora v svojem razvoju graditi na ključnih tehnologijah, slovenska znanost  pa je na nekaterih  teh področjih odlična.

Dr. Špela Stres ima za vodenje in oblikovanje omenjenih  politik veliko znanja. Bila je pomočnica direktorja za evalvacijo in kakovost na Institutu “Jožef Stefan” (IJS) in  dolgoletna vodja Centra za inovacije in prenos tehnologij na IJS. Z obsežnim znanjem in izkušnjami  je postala tudi članica upravnega odbora Evropskega sveta za inovacije (European Innovation Council – EIC), članica Strokovne skupine za ekonomski in družbeni vpliv raziskav in inovacij  (Expert group on the economic and societal impact of research and innovation– ESIR) Evropske komisije in tudi nacionalna delegatka na forumu za prenos znanja Evropske organizacije za jedrske raziskave (Conseil européen pour la recherche nucléaire– CERN).

Uspešna je bila  tudi  na področju podpornega okolja za inovacije, na področju zaščite in vrednotenja intelektualne lastnine, prenosa tehnologij in ustanavljanja odcepljenih podjetij ter vzpostavljanja finančnih mehanizmov za inovacije.

Vsekakor pa novi vidiki in programi na ARIS-u pišejo nov scenarij razvoja, ki ga narekujejo posebni pogoji razvoja, oplemeniteni z inovativnostjo.

Špela Stres, ste direktorica Javne agencije za znanstveno raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, kratko ARIS.  V sami spremembi imena od prejšnjega, so smiselno dodane inovacije. To asociira tudi z današnjim,  kar turbulentnim časom, saj je poudarek na inovacijah v ospredju širšega razvoja družb. To polje pa  je vam dobro poznano, saj ste  bili pred tem pomočnica direktorja za  evalvacijo in kakovost na Institutu Jožef Stefan (IJS),  kar nekaj let pa ste vodili Center za inovacije in prenos tehnologij na IJS.  Upravičena so torej pričakovanja, da boste na tem polju skušali usmerjati razvoj s spodbujanjem raziskovalnega potenciala, ki ga premore Slovenija. Kakšni so vaši načrti?

Področje inovacij v Sloveniji je bilo doslej precej upravljano razdrobljeno.  Sicer je bilo v zadnjih dvajsetih letih investiranega ogromno napora v razvoj področja, ampak ta napor ni bil osredinjen na neko točko, ni bil dovolj skoordiniran in napori so se precej izgubljali. Čeprav so bili res veliki. Gledano zgodovinsko, smo imeli Centre odličnosti, TIA je bila ustanovljena, SPIRIT je prevzel del teh odgornosti, premalo pa se je gledalo z nekega krovnega, sodelovalnega vidika na inovacijsko verigo. Ta pa se vendarle začne pri raziskavah, pri stopnjah razvitosti tehnologije. Začne se pri stopnji razvitosti TRL 1 in konča se pri TRL 9. Ker je ta veriga kompleksna, je potrebno homogeno upravljanje, da lahko rezultati raziskav prehajajo skozi različne stopnje razvoja. Zato je potrebna neka politična volja in usmeritev  pa tudi zadostna mera financiranja.

Agencija je v svojem sestavu oblikovala tudi Inovacijski svet ARIS, novo dejavnost,  ki naj bi  vzpostavila merila in kriterije za vrednotenje inovacijske dejavnosti. Ti  so pogoj za vzpostavitev finančnih mehanizmov. ARIS pa kot posredniško telo prevzema v upravljanje veliko več sredstev. Tu gre za sredstva tudi drugih ministrstev ter sredstva iz Načrta za okrevanje in odpornost – NOO in Evropske kohezijske politike. Kako pojasnjujete to novo vlogo?

Mislim, da gre Slovenija po poti razvitejših držav oziroma tistih, ki so pred nami in se z njimi radi primerjamo in bi jih radi ponovno dosegli. Poglejmo samo primer Evropske komisije, kjer je področje inoviranja urejeno v prvem in tretjem stebru Horizon Europe. Na eni strani imamo vsem dobro poznan ERC program in na drugi strani morda malo manj poznani Evropski svet za inovacije (European Innovation Council) EIC, ki nedvomno pokrivata homogeno celotno verigo TRL-jev, o katerih sem prej govorila. In v sodelovanju med njima je tudi nek model, ki ga usmeritve v Sloveniji trenutno poskušajo slediti. Torej skladno z nekimi evropskimi smernicami, da ne omenjam, da je v ZDA ta model že predhodno tudi udejanjen.

Zakaj se Slovenija na nek način bolj naslanja na ERC kot pa na EIC.

A mislite, da se? ERC je starejši od EIC. Tudi na evropskem nivoju je nekaj časa trajalo, da smo se vsi skupaj soočali s potrebo po sodelovanju med raziskavami in gospodarstvom. EIC je precej mlajši od ERC, po budžetu v Horizon Europe sta si primerljiva.  Je pa EIC otrok Horizon Europe, se pravi perspektive. In več časa smo imeli, da smo ponotranjili potrebo po odličnih raziskavah, tudi v sklopu ERC. In zdaj moramo to narediti tudi za višje TRL-je  in nam lahko ti vzori na nivoju Evropske komisije pridejo samo prav.

Govor o potrebah razvoja inovacijske politike  se je okrepil v zadnjih nekaj letih, ko je postalo jasno, da mora Evropa izboljšati svoje raziskovalno, razvojno in inovacijsko okolje, če želi držati korak z ZDA in Kitajsko.  Analiza Horizon Europe kaže, da  Evropa vse bolj zaostaja za ZDA v smislu uspešnosti inovacij, medtem ko jo Kitajska vse bolj dohiteva. Gre  sicer za  reverzibilen trend, vendar bo zahteval veliko truda. ”V Evropi ne bomo dovolj avtonomni pri različnih ključnih tehnologijah prihodnosti, če ne bomo v ospredju teh raziskav”, so zapisali.  Kako taka sporočila odmevajo pri nas, zlasti v raziskovalnih in tudi gospodarskih in političnih okoljih. Konec koncev smo tudi del EU?

Zagotovo je na eni strani pomembno razumeti definicije, ki so podlagaa za izjave, ali Evropa drži korak z ZDA, Kitajsko in podobno. Gotovo je rast dodane vrednosti na zaposlenega  bistveno hitrejša kot v Evropi. In prirast števila patentov s popolnim  preiskusom je bistveno večji na Kitajskem kot v Evropi. In vlaganja tveganega kapitala v ZDA in na Kitajskem so seveda večja kot v Evropi. To so zdaj podlage za trditev, da Evropa zaostaja. Evropa mora vsekakor v svoji prihodnosti  graditi na ključnih tehnologijah. In kako to odmeva pri nas?  Še nismo na točki, ko bi se bili sposobni odločiti za neke vsebinske strateške usmeritve,  In če pogledamo na strateška inovacijska razvojna partnerstva…Nazadnje, ko nas je obiskal predsednik EIC Michiel  Scheffer  novembra lani, smo se pogovarjali o številu usmeritev, ki jih imamo v Sloveniji. In njegov odgovor, glede na to, da imamo deset strateških inovacijskih partnerstev, je bil,  da neka regija na Nizozemskem, ki je podobne velikosti kot Slovenija, si navadno zastavi dve ali tri strateške usmeritve. Nek fokus potem prinese razliko v doseganju odličnosti. Tako da so te stopnje, ko bi se bili sposobni odločiti za nekaj, še nismo prišli, kar je moje osebno mnenje. Je pa res, da smo na nekaterih področjih odlični in morda nam to otežuje odločanje o tem, na kaj bi se posebej osredotočali. Vendar tako Evropa kot Slovenija v nekem uvidu doseganja globalnih standardov,  bo le morala sprejeti neke odločitve.

So pa tu najbrž nekoliko daljši procesi pri doseganju nekega konsenza.

Ja, in konsenz pri odločanju je vedno pomemben. Ker za delom vedno stojijo ljudje. Če ni predanosti ciljem. To pa v Sloveniji vsekakor obstaja, kar je naša velika prednost.

Nizka produktivnost je posledica nizkih vlaganj v raziskave, razvoj in inovacije, so pogosto slišani poudarki razvojnih politik. To kažeo tudi analize, saj je Slovenija po svetovnem inovacijskem indeksu  od najboljše uvrstitve leta 2012,  padla na lestvici za 7 mest in je trenutno na 33. mestu.  Tudi po evropskem inovacijskem indeksu se je  uvrstila med zmerne inovatorke, vendar še vedno zaostaja za povprečjem, kar je vse povezano s premalo vlaganji v raziskave in razvoj.  Po deležu visokotehnološkega sektorja v izvozu pa smo med državami EU v zadnji tretjini. Vsi ti kazalci se zrcalijo tudi v konkurenčnosti in produktivnosti slovenskega gospodarstva. Imate tu kakšen komentar?

Evropski inovacijski indeks tudi kaže, v kaj veliko vlagamo. Veliko vlagamo v kadre, v terciarno izobraževanje, v informacijsko infrastrukturo. To so vse naše prednosti. Res je, da bomo morali na nekaterih področjih še dodatno graditi. In vlaganja v raziskave in razvoj so skozi leta zelo nihala in morda je padec na teh lestvicah neposredno povezan z nihanji vlaganj. Stvrai pa so se v zadnjih letih izboljšale in v zdajšnji novi perspektivi tudi za inovacijsko dejavnost. Če pa hočemo dosegati rezultate se morano opredeliti do tega, da morajo imeti projekti neke predvidene rezultate. In pri raziskavah, razvoju in inovacijah gre za dolgoročne projekte in procese,  potrebno je tudi spremljenje doseženega napredka. Neke ključne kazalnike uspeha, po katerih se lahko skupaj dogovorimo, kako izboljšati  neke aktivosti z namenom doseganja jasnih ciljev. In tu lahko naredimo premik.

Prav zato so tudi pričakovanja, da  naj bi ARIS  pomagala premostiti  “dolino smrti” med znanostjo, gospodarstvom in družbo,  Kakšne spremebe tu uvajate in kako sintagmo “dolina smrti” pojasnjujete?

“Dolina smrti” je preprosto pomanjkanje financiranja v srednjih TRL-jih. Tudi v situaciji, ko  imamo dovolj  denarja (ne gre za primer Slovenije) na nizkih TRL-jih, od 1 – 3 na nivojih bazične raziskave, ko je gospodarstvo dovolj močno, lahko  prevzema iniciativo na visokih TRL-jih,  od 7 – 9.  In na sopnji 3 – 6 pa nimamo dovolj močnih inštrumentov, ki bodo skupaj potegnili tako raziskave kot gospodarstvo.  In če nimamo namenskega financiranja za ta srednji del, bomo rezultete raziskav prepustili “dolini smrti”.  In strateška usmeritev financiranja v tem trenuku je prav to, da se premosti dolina smrti.

Strateški svet GZS za raziskave, razvoj in inovacije pričakuje, da se v okviru Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti nameni 0,25 % BDP izključno za inovacije, pri čemer se celotno financiranje znanstvenoraziskovalne in inovacijske dejavnosti dvigne na 1,25 % BDP, za kar se je država  zavezala tudi v zavezništvu, ki ga je spomladi lani podpisala z GZS in razvojnimi institucijami.

Pa tudi minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije pojasnjuje, da nikoli v samostojni Sloveeniji ni bilo toliko sredstev namenjenih za znanost,  kot v tokratnem proračunu (cca 510 milijonov). Kakšna je vaša ocena?

Te izjave so točne. Ob tem bi, glede na govor o “dolini smrti” želela poudariti tudi to, da do sodelovanja med obema stranema prihaja tudi v veliko primerih samo od sebe, ker se ljudje poznajo med sabo. Če pa želimo k temu sistematično pristopiti pa je potrebno izjemno podporno okolje za inovacije. To pa je tisti mehki del veščin, ki je izjemno pomemben, da dejansko prihaja do prebojev. Ob tem bi še izpostavila, da je mogoče pomembna tudi struktura financiranja, tako znotraj znanstvenoraziskovalnega kot inovacijskega področja. Znanstvenoraziskovalno se deli na stabilno in projektni del financiranja.  V zadnjem času pa se pojavljajo pobude, da bi se nekoliko stabiliziralo tudi količino projektnega dela. To je namreč tisto, ki daje možnost neposrednega razvoja najbolj ekscelentim raziskavam in je primerljivo z ERC.  Tu posamezniki prevzamejo odgovornost za svoje delo. Količina tega financiranja je skozi leta precej nestabilna in to bo morda en korak naprej, ki bi ga lahko naredili. Ravno ta del kompetitivnega projektnega financiranja pa se bo stabiliziral na inovacijskem delu, kar je dobro. Tako bodo imeli razikovalni in inovacijski deli  stabilno količino denarja in bodo lahko nadgrajevali svoje ideje v skupnih prizadevanjih.

Potrebo po večji skrbi področja znanosti v povezavi z gospodarstvom poudarja tudi UMAR, ki navaja, da  nizka produktivnost Slovenije v letu 2022 (zgolj 86% povprečja EU)  v celoti pojasnjuje z razvojno vrzeljo, ki izvira predvsem iz nizkega obsega investicij glede deleža BDP v raziskave in razvoj,  Kako mislite, da na te ugotovitve gleda raziskovalna skupnost in kako ocenjujete razvoj inovacijskega sistema v Sloveniji?

Že v uvodu sem poudarila, da smo v zadnjih desetih letih naredili velik korak naprej. Res pa je, da se rezultati inovacijskega dela v povezavi z znanstvenoraziskovalnem prodročju, ne pokažejo neposredno. Spomnim se intervjuja Tonyja Blaira, ko so ga vprašali, če lahko pove nekaj stvari, s katerimi bo angleška znanost pozitivno vplivala na razvoj družbe. In odgovoril je: “Ne morem”. Gre namreč za dolgotrajno aktivnost. In traja približno deset let, da se rezultati pokažejo v praksi. Te procese je potrebno peljati koordinirano. Ostaja velik preskok v razmišljanju in ARIS skuša zdaj te procese in aktivnosti združiti in jih voditi koordinirano, da s povezavami dosežemo čim večji učinek.

Obisk predsednice ERC Marie Leptin v Sloveniji, je izzvenel tudi v opozorilu, da bi morala tako EU kot države same  povečati proračun za raziskave, kar bi povečalo znanstveni kapital,  da Evropa ne bi še bolj zaostajala za ZDA in Kitajsko. So pa države, ki so se pridružile EU po letu 2004, dosegle pomemben napredek, saj so z vrednostjo javnih naložb v znanost postale uspešne na razpisih ERC. Slovenija je gotovo med njimi, saj je uspešnost ERC v nekaj letih narasla z 1% na 8%. Če pa država nima dovolj sredtev za  nadaljne financiranje svojih znanstvenih sistemov, naj bolj izkoristi druge tokove financiranja EU, vključno s tekočim programom popandemijskega okrevanja in skladom EU za regionalni razvoj. Kako ocenjujete te sugestije?

Znanost mora biti podprta na nacionalni ravni. ERC, EIC, Načrt za okrevanje in odpornost in tudi na kohezijska sredstva je mogoče gledati kot na neko dopolnitev nacionalnemu financiranju. Vendarle je znanost osnova, kapital neke družbe.  In ta družba bo napredovala le, če bomo vlagali v znanost. Sicer se ne bodo pokazali rezultati juri, se pa bodo pokazali, če tega ne bomo počeli. In zdi se mi, da je umeščanje v mednarodne tokove izjemnega pomena, saj dvigne zavedanje vseh vključenih o tem, da je mogoče delovanje profesionalizirati. In vsi, ki so se po letu 12 znašli v situaciji primanjkljaja znanstvenoraziskovalnih sredstev in so se obrnili po sredstva v Evropo, so se skozi ta proces nečesa naučili. In če pogledamo primerjavo med Slovenijo in Slovaško ali kakšno drugo državo, ki so del kohezijskih sredtev namenile neposredno za stroške v raziskavah že v pretekli perspektivi, je razlika med Slovenijo in temi državami očitna. Slovaška je svoj prvi ERC dobila, mislim, pred enim letom. V Sloveniji je situacija popolnoma drugačna. Potrebno se je obračati v tujino, najti ustrezne prakse,  ne jih slepo prenašati, ampak z odprtimi očmi gledati kaj se dogaja v drugih sistemih in to koristno uporabiti.  Je pa znanost nacionalno bogastvo in vanjo je potrebno vlagati, predvsem v bazično znanost.

Ima Slovenija v znanju dovolj potenciala, da bo lahko participirala na teh programih? 

Saj to tudi uspešno počnemo v različnih mednarodnih programih. Na začetku seveda nismo bili uspešni, ko pa so se naši raziskovalci ozavestili, da to obstaja, so pridobili veščine, s katerimi je potrebno tako vlogo nasloviti. Tisto, kar je naredilo razliko, je že od začetka vse prisotna resnična in otipljiva znanstvena odličnost naših raziskovalcev.

Treba pa je poudariti, da celoten zanstvenoraziskovaalni razvoj  ne sme zavreti bazičnega, temeljnega raziskovanja na račun  aplikativnosti in inovativnosti.  Saj konec koncev sami raziskovalci poudarjajo, da so temeljne raziskave najbolj aplikabilne in dosegajo največjo prebojno vrednost. Kako boste uravnoteževali  ti področji?

Jasno je, da je potrebno uravnotežiti financiranje področij znanstvenoraziskovalnega in inovacijskega. Verjetno je na strani političnih akterjev, da zaznavajo na osnovi analiz podatkov, v katero področje vlagat več ali manj. ARIS je tu zato, da opravlja strokovno delo in ne političnega. Ni na naši strani, da se odločamo o razmerju vlaganj. Ob tem bi pa še poudarila, da bi bilo čisto strateško sprejeti dejstvo, da ne obstajata ločeno znanstvenoraziskovlna in inovacijska dejavnost. Slednja se začne s predhodno z znanstvenoraziskovalno in deluje z nekim sodelovanjem z gospodarstvom,  konča pa nekje na trgu v dvigu dodane vrednosti na zaposlenega in v končni fazi v boljšem življenju državljanov.  In to je krog napredka. Zato se mi zdi pomembno, da bo enkrat ta antagonizem, raziskovalna proti inovacijski dejavnosti, presežen. To dejansko ne obstaja. Inovacijska dejavnost bazira na znanstvenoraziskovalni in do prelomnih spremeb, do prelomnih tehnoloških ali družbenoekonomskih težko pride brez znanstvenoraziskovalne komponente v inovacijskem procesu. In nerada govorim o tem, da je znanost proti inovacijam, to je del procesa inoviranja. In izjemno pomemben del je tudi gospodarstvo, pomembno je sodelovanje. In to, da se ARIS usmerja tudi na višje TRL – je, je v procesu inoviranja. In končno začnemo gledati celo sliko.

COVID-19 je postavil v ospredje tudi pomen znanosti. Poudaril je tudi pomembne izzive za raziskovalno skupnost, vključno s potrebo po obvladovanju vse večje količine napačnih informacij in večjim javnim nadzorom raziskav kot kdajkoli prej. Vzporedno so v zadnjem desetletju naraščali pozivi k »odprti znanosti«, zlasti v Evropi, in deloma tudi nuja  soočanja z izzivi razvoja zaupanja vrednih in zanesljivih znanstvenih ugotovitev. Svet Evropske unije je nedavno poudaril pomen visoko kakovostnega, preglednega, odprtega, zaupanja vrednega sistema znanstvenega objavljanja pri podpiranju odprte znanosti v javno korist. Kakšen je vaš razmislek glede tega?

Odprta znanost je odziv na preprosto dejstvo, da znanstvenoraziskovalno delo financiramo v segmentu bazične znanosti iz javnih sredstev. Javna sredstva so denar, ki ga prispevajo vsi državljani. In ko se enkrat tega zavemo, se zavemo tudi preprostega dejstva, da obstaja pri porabi in pri dostopu do rezultatov z javnim denarjem financirane dejavnosti, absolutna transparentnost. To je moj odziv na namen odprte znanosti. Seveda pri implementaciji odprte znanosti prihaja do zapletov. Eden od delov izhaja iz preprostega dejstva, da v Sloveniji včasih najprej sprejmemo nek pravni akt, potem pa razmišljamo o tem, kako bo skupnost na to reagirala. Ne mislim, da se bo v tem primeru to zgodilo, so pa primeri iz tujine, ko se je odprta znanost uveljavljala bistveno bolj postopno kot zadnjih petnajst let. Na Finskem so začeli s prostovoljnimi delovnimi skupinami in ni bilo nobene pravne podlage za to, ampak so vabili k sodelovanju predstavnike univerz in inštitutov na prostovoljni ravni. Danes, ko že imajo sprejete vse pravne akte, pa so na točki, ko  evalvirani instituciji s stališča odprtosti znanosti,  odzivata  spet na prostovoljni način. In univerze in inštituti na finskem prostovoljno sodelujejo v teh procesih. Še več, rezultati teh dejavnosti so javno objavljeni. Ta postopnost in vključevalnost akterjev daje ponavadi zelo dobre rezultate.  Morda smo se v Sloveniji v nekem segmentu premalo o tem pogovarjali  in so pač neka nerazumevanja.  In to ne v segmetu, da je financiranje javno, amapak iz pomanjkanja komunikacije izvirajo neki strahovi. In še  enkrat…financiranje je javno, transparentnost je potrebna, po drugi strani pa je  nujen element znanstvenoraziskovalnega dela  avtonomija in avtonomno odločanje raziskovalcev o tematikah, načinu izvajanja raziskav. In tu nekje vmes je odprta znanost  ponekod že našla svoj ustrezen prostor, pri nas pa ga še bo in v to sem prepričana.

A te zadrege prihajajo predvsem s strani raziskovalcev ali institucij samih glede odnosa do odprte znanosti?

Mislim, da gre za kompleksno materijo, o kateri se nismo dovolj pogovarjali in to je treba intenzivizirati. Uredbo o odprti znanosti imamo, ARIS mora  do 28. maja letos implementirati spremebe o  splošnih aktih. O tem smo se zelo veliko pogovarjali z raziskovalci in njihovimi vodstvi. Mislim, da ko pridemo na operativni nivo, nihče več ne reče “Jaz pa hočem, da so samo točke iz sicrisa to, po čemer me bodo ocenjevali.” Vsi se strinjajo, da je vsebina za ocenejevanje kakovosti izjemnega pomena. So pa strahovi, kako se bo to udejanjilo. Najlažje je nekaj izmeriti ampak tudi ko izmerimo, je vprašanje, a smo zajeli vse elemente, ki dejansko vplivajo na neko kakovost. Vemo pa, tudi v Sloveniji, da je možno izvesti tovrstne evelvacije. Letos je  tak poskus  zelo uspešno izvedla tudi Univerza v Ljubljani. Po tej poti gredo tudi druge institucije in po tej poti gre tudi ARIS, ki sledi uredbi o odprti znanosti, ki jo mora implementirati.