Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on 29.03.18 in Kreativnost

Studia humanitatis z novimi  izdajami

Studia humanitatis z novimi izdajami

Pri založbi Studia humanitatis so se ponovno izkazali z izdajo zanimivih del, ki vsako zase ponuja uvid v področje obravnavane teme ali čas nastajanja dela.

Hubert Damisch,Teorija /oblaka/, s podnaslovom Prispevek k zgodovini slikarstva, (prevod Mojka Žbona) je delo z interdisciplinarnim pristopom, kar je bila novost za tisti čas in je Damischa ločila od drugih umetnostnih zgodovinarjev tistega časa. Delo je zato simptom časa, ki je širil uvid v umetnost. Pisec spremne besede prof. dr. Jure Mikuž pa je zapisal „Če vsaj približno zajamemo celoviti Damischev opus, vsa polja in odtenke njegovega zanimanja, vse nakazane poti in stranpoti razmišljanja, se izkaže, da je veliko pripomogel k temu, da so se ob tradicionalni umetnostni zgodovini v zadnjega pol stoletja razvili tudi drugačni, zanimivejši in predvsem bolj bistveni pristopi k umetnini. To pojmujejo kot delo, ki ga je nujno neprestano re-producirati, re-prezentirati, zato nenehne razlage in njihove preinterpretacije. Ali kakor bi morda rekel naš avtor sam: z umetnino je kakor s sanjami. Nikoli nismo prepričani, ali smo jo dokončno razložili, in celo kadar je rešitev videti zadovoljiva in brez vrzeli, je vselej možno, da ima – kakor sanje – drug pomen.“

Georges Canguilhem, Epistemologija in teorija znanosti.  Izbrane spise so prevedli Eva D. Bahovec, Tomaž Erzar in Vojislav Likar, ki jih je tudi uredil in strokovno pregledal.

Objavljeni so  Canguilhemovi najpomembnejše spisi o epistemologiji in zgodovini znanosti, ki so izšli v knjižni obliki v dveh njegovih knjigah, Études d’histoire et de philosophie des sciences in Idéologie et rationalité dans l’histoire des sciences de la vie. Nouvelles études d’histoire et de philosophie des sciences. Gre za besedila: Zgodovina znanosti v epistemološkem delu Gastona Bachelarda, Dialektika in filozofija ne-ja pri Gastonu Bachelardu, Predmet zgodovine znanosti, Kaj je znanstvena ideologija?, Vloga epistemologije v sodobnem znanstvenem zgodovinopisju, Pojem in življenje, O zgodovini znanosti o življenju od Darwina naprej. Avtor je zdravnik, zelo veliko se je ukvarjal s šolskim sistemom, vplival je na mnoge francoske intelektualce kot so Althusser, Derrida, Foucault in druge, ki so ga tudi izjemno cenili.

V zbirki Varia sta že doslej  izšli dve knjigi priljubljenega in vplivnega finskega arhitekta Juhanija Pallasme: Oči kože in Misleča roka. To trilogijo zaokroža njegovo delo Utelešena podoba, s podnaslovom Imaginacija in imaginarij v arhitekturi (prevajalec Tomaž Jurca) in dopolnjuje tudi avtorjevo razmišljanje o umetnosti in arhitekturi v sodobnem svetu, o razmerju med razumom in domišljijo, med teorijo in ustvarjanjem itn. Namenjena je raziskavi kulture in narave umetniških podob in domišljije. V času poplave nasilnih komercialnih, spektakularnih, ikoničnih, pa tudi virtualnih podob, moramo, kot pravi avtor, »braniti osrednjo vlogo poetične in utelešene podobe pri vsaki umetniški izkušnji«. Pallasmaa ugotavlja, da moč velikih umetniških del izvira iz človekovega eksistencialnega izkustva. Umetniška dela doživljamo s pomočjo poetičnih podob, ki združujejo različne vidike in razsežnosti doživetij v enkratno, ponotranjeno in s spominom obogateno entiteto. Takšne podobe imajo svoje življenje in svojo realnost in nastajajo s pomočjo nepričakovanih miselnih asociacij, ne pa s pomočjo racionalne in vzročne logike. Podobe običajno razumemo kot vidne slike, vendar so poetične podobe veččutne in doživljamo jih na čustven in utelešen način. V tej luči, po mnenju avtorja, tudi arhitektura ni le materialna gradnja, konstrukcija, ki služi določenemu namenu, temveč je tudi mentalni in emocionalni prostor, ki prispeva h kvaliteti naših življenj.

Malo čudaška in precej razvpita knjiga Curzia Malaparteja Tehnika državnega udara, (prevedel Tomaž Jurca) ki v nekaterih izdajah in prevodih nosi naslov Kako se naredi državni udar in se zaradi takšnega naslova vselej prilega temu ali onemu družbenemu (ne)redu na tem svetu, ne da bi bila vselej uporaben priročnik. »Sovražim to knjigo. Iz vsega srca.« To so prve besede v knjigi Tehnika državnega udara Curzia Malarparteja (1898–1957), enega najbolj kontroverznih italijanskih mislecev in avtorjev 20. stoletja. Kot poudarja urednica založbe dr. Neda Pagon,  označujejo Malaparteja  kot samosvojega in poliedričnega, kar naj bi pomenilo, da je tako drobljiv, krhek kot konsistenten. Njegova življenjska pot, ki ji je zvesto sledilo literarno in družbeno kritično pisanje, je potekala v večnem dialogu in polemiki s političnimi režimi: od pripadnika fašističnega gibanja je prešel k ostremu antifašizmu in sredi 50 let prejšnjega stoletja k nekakšnemu filokomunizmu. Pot nastajanja in izida knjige je izjemno zanimiva in povedna: Mussolini je njen izid prepovedal, zato jo je Malaparte izdal v eksilu v Franciji, deset let pred italijansko izdajo – po tej, iz leta 1948 je narejen pričujoči prevod. V tej izdaji je tudi Malapartejev uvod z naslovom Svobodi je treba vedno stopiti v bran, sama Tehnika državnega udara pa se najprej distancira od vsakršne primerjave z Machiavellijem, sledi kritična analiza oziroma politična zgodovina prvih desetletij 20. stoletja, ki bi jo lahko označili za zgodovino boja med branilci načela svobode in demokracije –, se pravi parlamentarne – države in med njenimi nasprotniki.

 

Foto: tromba

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *