Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on 17.07.20 in Svet

Yanis Varoufakis: Razredni boj v času pandemije

Yanis Varoufakis: Razredni boj v času pandemije

Nekdanji grški minister za finance Yanis Varoufakis, ki je v ospredje javnosti stopil predvsem v času finančne krize pred desetimi leti, sicer pa profesor ekonomije na različnih mednarodnih univerzah, pisec kar nekaj odmevnih knjig (prevedenih tudi v slovenščino) in tudi ustanovitelj gibanja DiEM25, v članku analizira razmere v Evropi tudi v kontekstu krize pred desetimi leti in današnje, nastale zaradi epidemije Covid-19. Posebej se osredotoči na fiksne alokacije sklada EU za pomoč okrevanja opešanega gospodarstva, povzročenega z omenjeno epidemijo.

Kriza, ki se je začela pred desetimi leti, pravi, se je dolgo časa prikazovala kot posledica varčnega severa in razsipnega juga. V bistvu pa je bil to razredni boj, ki je Evropo pomembno oslabil  v odnosu do ZDA in Kitajske. Odgovor EU na pandemijo, vključujoč tudi sklad za predlagano pomoč gospodarstvu, pa lahko ta razredni boj ponovno obudi. To pa utegne zadati močan udarec evropskemu družbeno-ekonomskemu modelu.

V minulih letih se je namreč jasno pokazalo, da je fokusiranje na ekonomijo katerekoli države nesmiselno. Nekoč, ko je denar potoval iz enega področja v drugega zato, da bi se financirala trgovina, poraba pa je bila koristna predvsem za domače proizvajalce, se je lahko moč nacionalnega gospodarstva ocenjevala individualno. Danes pa so razmere drugačne.

Relaksacija finančnega sektorja v 80-ih letih minulega stoletja s sklepom  v Bretton Woodsu, je omogočila financiranje velikih trgovinskih deficitov z uvedbo instrumetov finančnega inženiringa.  Pretvorba trgovinskega suficita v deficit so omogočile ZDA pravzaprav utrjevanje statusa hegemona. Uvoz v ZDA, kar je danes glavni generator globalnega pospeševanja, se financira s prilivom dobičkov tujih držav, ki ga usmerjajo na Wall Street.

S takim recikliranjem denarja de facto upravlja centralna banka, Fed. Obstoj takega neuravnoteženega globalnega sistema zahteva nenehno intenziviranje razrednega boja bodisi držav deficita ali suficita.

Države z deficitom so si v bistvu podobne, pa naj gre za katerekoli. Proizvajajo nove balone zadolževanja, njihovi delavci pa samo opazujejo, kako se nekdanji industrijski objekti  spreminajo v odpad. Ko baloni eksplodirajo, se prebivalstvo sooča s še večjim upadom življenskega standarda. V državah suficita pa prav tako poteka razredni boj, vendar obstaja pri njih razlika na nivoju investicij. Zato, pravi Varoufakis, kriza evra ni bila posledica spora sever jug, kriza je bila rezultat intenzivnega razrednega boja znotraj Nemčije in Grčije ob spregi oligarhije, ki živi od mednarodnih denarnih tokov.

Ni pa težko najti dokazov, da so ti nemški kapitalisti že potrošili bogastvo, ki so ga izvlekli iz delavcev Evropske unije. Kriza evra je izzvala velik padec vrednosti presežkov, ki jih je nemški privatni sektor akumuliral od leta 1999. In to za celih 7%, ker lastniki kapitala niso vedeli kam naj z bogastvom, razen da so ga posojali tujcem.  Tu pa so ekono47mski problemi povzročali velike izgube. Treba pa je vedeti, da to ni samo nemški problem, tudi druge države EU, ki so imele suficit,  so zapadle v podobne zgodbe. In bistvo evropskega problema je v fragmentiranosti, kar onemogoča, da se izguba dohodka nemških in grških delavcev spremeni v vzdržni profit za evropske kapitaliste. Torej, za miti o severni skromnosti in nerazsipnosti stojijo utvare zapravljenih prilivov od ekploatacije.

Trditve, da je Covid-19 prisilil EU da uredi razmere, so neutemeljene. Tiho odklanjanje ideje o prerazporejanju evropskega dolga zagotavlja, da se bo po velikem povečanju nacionalnih deficitov, zgodil pritisk na zategovanje financ v vseh članicah. “In kaj bo s 750 milijardami evrov vrednim skladom, ki je predlagan za okrevanje gospodarstva”, se postavlja vprašanje.  “A sporazum o skupnem predstavljanju dolga ni pomemben premik?”

Da in ne, navaja Varoufakis. Inštrumenti za oceno skupnega dolga so potrebni, vendar ne zadosten pogoj za utišanje razrednega boja. Učinkoviti prijemi bi pomenili predlog pri  financiranju obubožanih gospodinjstev in podjetij v edinstvenem ekonomskem okolju, bodisi v Nemčiji ali v Grčiji. To bi moralo potekati avtomatsko, brez udeležbe in vpletanja lokalnih oblasti.

Po drugi strani pa omenjeni sklad EU za okrevanje omogoča spor med državami, ker se fiksne vsote prikazujejo kot davek, ki ga plača nemško delavstvo. In tudi ideja, da se sredstva izplačujejo nacionalnim vladam, omogoča prepuščanje distribucije lokalnim oblastem. Krepitev solidarnosti evropskih oblastnikov zato ni dobra strategija za krepitev močnejše Evrope. Eventualno okrevanje na osnovi predlagane sheme bo povzročilo prikrajšanost in občutenje še večjega obupa.

Celoten članek je dosegljiv na: https://www.project-syndicate.org/commentary/covid19-economic-recovery-class-war-by-yanis-varoufakis-2020-06

Foto: europa.eu

 

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *