Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on 3.06.20 in Inštituti

Znanost,  inovacije in podnebne spremebe, Kemijski inštitut

Znanost, inovacije in podnebne spremebe, Kemijski inštitut

V okviru Tedna Kemijskega inštituta se je odvila tudi razprava o vprašanjih, kako znanost in inovacije vplivajo na prilagajanje podnebnim spremembam. Govorci z različnih strokovnih in znanstvenih področij, so bili soglasni v nujnosti implementacije znanstvenih spoznaj in novih tehnologij v najširšo rabo, kar bi omogočilo človeku boljše prilagajanje na podnebne spremebe, ki že predstavljajo največjo eksistencialno grožnjo v sodobnem svetu. Interdisciplinarnost v pogledih je zagotavljal izbor gostov, ki se vsak na svojem področju raziskovalno, metodološko ali operativno ukvarjajo s problemi; ti so bili dr. Danijel   Crnčec s Fakultete za družbene vede, prof. dr.Luka Juvančič in prof. dr. Tom Turk, oba z Biotehniške fakultete, Tilen Sever, Steklarna Hratstnik in dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta. Slovenska industrija, ki se s problemi obrača na raziskovalce, se zelo zaveda nujnosti sledenju brezogljične družbe in tudi Slovenci (morda bolj kot nekateri drugi narodi) so kot narod zelo ozaveščeni, kar kažejo raziskave Eurobarometra. Primerov dobre prakse je kar nekaj, težava pa je, ker na sistemski ravni stvari še ne gredo v pravo smer. Projekcije kažejo, da so tehnologije zelo napredne, ovira pa je človeški faktor – dobro usposobljeni kadri in ustrezna finančna sredstva, obojega pa nam še kako manjka. Ob tem pa je nujen tudi politični konsenz in zavedanje, da bodo imele na daljši rok tehnologije in znanost pomembno vlogo. Seveda samo zavedanje ni dovolj, brez implementacije ustrezne zakonodaje in konsenza politike, ne bo izboljšanja. Trenutna kriza tudi ne bo olajšala razmer, zakonodaja pa bo še bolj zastala. Na nacionalnem nivoju bi bila potrebna strategija, ker nove tehnologije posegajo tudi v prostor in zahtevajo svoj davek. Znanost sama ne more nič narediti brez družbenega konsenza,  je pa dobrodošel primer dobre prakse v Steklarni Hrastnik. Tam so začeli uvajati določeno tehnologijo podprto z raziskovalci Kemijskega inštituta in tako jim bo uspelo proizvodnjo čim bolj dekarbonizirati. Širše vzeto je evropski zeleni dogovor res velik zasuk v miselnosti in predstavlja novo percepcijo v novih pogledih in novih strategijah. Poudarek pa je na vključevanju vseh družbenih skupin, ne sme se zgoditi, da bi najrevnejše ostale ob strani, sicer evropski zeleni dogovor ne bo uspel. Zapletenost problema, ki ne bo lahko rešljiv, se že kaže tudi v razumevanju naravnih in antropogenih okoljskih sistemov. V okolju se namreč že dogajajo nam (ne)vidne spremembe, tudi drastične, a za obstoj okolja sila pomembne. Temeljit premislek zahteva tudi retorično vprašanje biologa ob koncu razprave “…kakšna je v globalnem kapitalizmu  rešitev za naravo?”

Foto: KI

 

Post a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *