dr. MATEVŽ RUPAR: V znanosti danes ni služb za nedoločen čas

ˇNehajmo z zgodbo o begu možganov iz Slovenijeˇ, je naš sogovornik ostro zavrnil to in podobne krilatice, ki jih dnevno beremo in slišimo na vseh ravneh od priložnostnih javnih govorcev, politikov, zaskrbljenih strokovnjakov, mnenjskih voditeljev in govoric kar tako. Vsi, ki izrekajo taka mnenja, ne vedo, da se svet spreminja in to zelo hitro, da sta znanje in znanost globalna, da smo Slovenci zelo inteligenten in inovativen narod, da imamo veliko znanja in svet hoče sodelovati z nami. Veliko stvari napravimo prvi, imamo pa napako, da smo morda preveč skromni ali pa premalo samozavestni in se premalo oglašujemo. Tako me je podučil Matevž Rupar, mladi doktorandbiologije z Nacionalnega instituta za biologijo (NIB). V doktorski disertaciji je proučeval lokalizacijo in sledenje krompirjevega virusa Y v rastlinah krompirja. Ambiciozen mladi strokovnjak veliko razmišlja tudi o razvoju prihodnjih družb, o nujni vlogi vrhunskega znanja, o možnostih boljšega življenja in preživetja, ki je tesno povezano z znanjem in sposobnostmi pridobljenimi v času izobraževanja. Zanimive poglede in zanimivo delo je razgrnil tudi za Trombo.

V doktorski disertaciji ste proučevali širjenje virusnega povzročitelja na bolezni krompirju, krompirjevega virusa Y. Krompir je za Slovence pomemben v prehrani, kot tak se je znašel tudi v različnih pregovorih in rekih. Kaj je vas spodbudilo, da ste začeli proučevati virusno obolenje na krompirju?

V bistvo me je ob koncu študija ni toliko zanimalo kaj oziroma na čem bom deloval na začetku raziskovalne kariere, temveč bolj s kom in kako. Zanimalo me je ogromno različnih vej znanosti od biologije do biokemije, genetike in mikrobiologije. Za izbiro teme diplome sem kar nekaj časa poizvedoval pri različnih profesoricah in profesorjih. Na koncu sem prišel k prof. dr. Marini Dermastia na Oddelkek za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB kjer sem lahko sodeloval v zelo zanimivih raziskavah bolezni zlate trsne rumenice na vinski trti, ki v Sloveniji povzroča nemalo preglavic v vseh vinorodnih deželah. Med diplomskim delom sem videl na kako visokem nivoju in kakšne raziskave se izvajajo na NIB, ter še pomembneje koliko odličnih raziskovalcev deluje na oddelku. Tako sem si želel na NIB tudi ostati, kar mi je bilo kasneje omogočeno preko dela na virusnem obolenju krompirja pod mentorstvom prof. dr. Maje Ravnikar. Tudi virusi sami po sebi me zelo navdušujejo saj so fascinantno »čudo« narave, na robu med živim in neživim, mikroskopsko majhni spremljevalci, oblikovalci in nemalokrat vladarji sleherne žive celice

Posvetili ste se raziskovanju virusa Y krompirja (PVY). Kakšne so njegove značilnosti?

Kot prvo, je podobno kot vsi virusi zelo majhen. Za primerjavo, na vrh človeškega lasu lahko drug do drugega postavimo več to 80 000 virusnih delcev v eni sami plasti. Delci so po obliki sicer zelo podobni »špagetom«, so tanki, dolgi in gibljivi. Okužijo lahko veliko vrst rastlin iz družine razhudnikov(paprika, tobak, krompir…) našli pa so ga tudi že na trpotcu in drugih rastlinskih vrstah. V naravi se virus Y krompirja (PVY) prenaša z listnimi ušmi z rastline na rastlino, v laboratoriju pa ga prenašamo tako, da s sokom okužene rastline podrgnemo po listu zdrave rastline. Ekonomsko najpomembnejše posledice PVY so propadanje listov pri tobaku, na krompirju pa povzroča rumenenje in odpadanje listov, zmanjšano rast rastlin, zmanjšanje pridelka gomoljev in najpomembneje poškodbe na gomoljih v obliki obročkov. Zaradi slednjega so gomolji neuporabni za prodajo.

Koliko je okužba krompirja že razširjena pri nas in kako je z razširjenostjo v drugih geografskih okoljih?

Okužba s PVY je zelo razširjena tako pri nas kot tudi po Evropi in svetu. PVY je prisoten praktično povsod kjer gojimo krompir, tobak ali papriko in povzroča različne probleme v odvisnosti od lokalne mikroklime ter različka virusa, ki je prisoten na nekem področju. Proti virusnim obolenjem rastlin nimamo »zdravila« saj jih ne moremo cepiti tako kot cepimo naše otroke proti virusu črnih koz. Lahko bi rastline spremenili tako, da bi same proizvajale »cepivo« v vseh celicah, vendar pa take rastline že spadajo med osovražene gensko spremenjene organizme. vse kar lahko naredimo je, da uporabljamo insekticide za zatiranje listnih uši ter odporne kultivarje krompirja, ki pa ni nujno da so tudi ekonomsko najprimernejši.

Nam lahko opišete potek vaše raziskave, kjer ste sledili krompirjevemu virusu Y

V okviru naloge smo se ukvarjali z veliko različnimi vidiki problematike PVY. Najprej smo se ukvarjali z metodami za zaznavanje ali detekcijo PVY, saj brez zanesljivih metod detekcije ni mogoče preučevati virusov. Posvetili smo se primerjavi že obstoječih molekulskih metod za zaznavanje virusnih nukleinskih kislin. Nato smo preučevali kako se virus prilagaja na svoje gostitelje ali z drugimi besedami opazovali smo evolucijo PVY. Nato smo se obrnili k izboljšanju metod izolacije čistih virusnih delcev iz rastlin, ki jih potrebujemo za razvoj nekaterih pomembnih metod detekcije. V zadnji fazi pa smo razvili virus, ki mu zaradi dodanega fluorescentnega proteina lahko sledimo v rastlini. Če ilustriram, to je približno tako kot če bi virusu pripeli miniaturno žarnico in potem opazovali kje v rastlini žarnica ali bolje rečeno žarnice svetijo. S tem smo lahko zelo enostavno opazovali kako hitro se virus širi v rastlini. To orodje je zelo uporabno za študije rastlinske odpornosti na virus, saj nam omogoča neposreden vpogled v interakcije med rastlino in PVY.

Uspešnost sledenja je pogojevala tudi uporaba posebnih metod. Kar nekaj tega ste morali tudi na novo razviti?

Ne »morali« temveč »želeli«, saj je raziskovalcu največji izziv in motivacija početi nekaj novega, odličnega, pa čeprav zelo težavnega in za laično oko morda dolgočasnega. Da, razvili smo tako nove metode za natančno detekcijo določenega virusnega izolata, ki nas je zanimal, razvili smo enostavno, hitro in zelo dostopno metodo izolacije čistih virusnih delcev iz rastlin, v povezavi s francoskimi partnerji z »Institut National Recherche Agronomique« (INRA), pa smo razvili fluorescentno označen virus PVY.

Kakšen pomen imajo zaključki vaše raziskave za, denimo, kmetijstvo?

Zaključki imajo pomen tudi izven znanosti. Vendar pa molekularna biologija ni tovrstna veja biologije ki bi jo npr. kmetovalec zlahka uporabil v svoji praksi, pomaga pa soustvarjati smernice za dobro kmetijsko prakso. V raziskavi smo se ukvarjali z učinkovitostjo diagnostičnih metod z ugotavljanjem kateri tipi virusa PVY so v Sloveniji prisotni in tudi kako se virus spreminja zaradi vplivov okolja in gostiteljske rastline. Informacije lahko s pridom uporabimo v načrtovanju preventivnih ukrepov in pri oblikovanju diagnostičnih testiranj. Nova metoda izolacije čistih virusnih delcev ter fluorescentno označen virus pa sta orodji, ki lahko izboljšata in pospešita študije interakcij med rastlino in virusom, predvsem študije rastlinske rezistence na virusno okužbo. Z dobrim poznavanjem mehanizma rezistence lahko nato začnemo žlahtnjenje kultivarjev za odpornost na PVY.

Boste raziskovali v tej smeri naprej ali se boste lotili drugega področja?

Gotovo bom ostal na področju molekularne biologije in najverjetneje tudi na področju raziskav na rastlinah, vendar pa slednje ni nujno. Podobne metodologije kot sem jih uporabljal med doktorskim delom je moč uporabiti tudi na drugih področjih raziskovanja in zato je težko reči kam me bo še zaneslo. Edina želja je raziskovati čim bolj uporabne in zanimive tematike, s katerimi bi čim bolj direktno pomagal reševati vse večje družbene probleme kot so skrb za okolje, prehrana, energetika in zdravje.

Ste doktor znanosti s področja biologije in biotehnologije, vede, ki se od nje veliko pričakuje, torej tudi z zaposlitvijo ne bi smeli imeti težav. Čeprav ste mi rekli, da danes v znanosti skoraj ni služb za nedoločen čas, v znanstvenih institucijah namreč. Govorite iz opažanj ali tudi iz izkušenj?

Iz opažanj in izkušenj ko iščem prihodnjo službo v znanosti. Vsi si želimo stabilnosti, vendar pa je stabilnost financiranja v znanosti in s tem služba za nedoločen čas vse prej kot samoumevna. Delo znanstvenika obsega v veliki meri tudi konstantno prijavljanje projektov na različnih ravneh od lokalne evropske do svetovne. Projekti so v največji meri financirani med dvema in štirimi leti. Vsako nadaljnje financiranje je odvisno tako od kvalitete raziskav kot tudi od iznajdljivosti, podjetnosti in povezanosti znanstvenikov med seboj, tudi mednarodno. Tako si najpogosteje vezan na srednjeročne pogodbe vezane na projektna sredstva in konstantno iskanje novih projektov. Kar pa tudi pomeni, da si po koncu projekta mobilen, lahko si poiščeš nove izzive na drugih področjih in tako pomagaš k prenosu znanja npr. v zasebni sektor ali industrijo. Prav mobilnost je za razvoj znanosti in napredka družbe zelo pomembna.

Pred nedavnim ste končali doktorski študij. Zdaj že imate toliko izkušenj in pogleda v raziskovalno delo, da lahko ocenite kvaliteto dodiplomskega in podiplomskega oziroma doktorskega študija. Kakšne temelje znanja daje fakulteta in kaj pogrešate, da bi se lažje znašli v iskanju zaposlitve? Pa tudi v povezovanju z raziskovalci v mednarodnem okolju?

Ocenjujem lahko tisto kar sem sam izkusil, se pravi dodiplomski študij biotehnologije in podiplomski študij biologije na Biotehnični fakulteti. Lahko rečem, da fakulteta nudi ogromno zelo kvalitetnega in tudi širokega znanja preko predavanj, vendar pa je premalo poudarka na vzgajanju raziskovalnega mišljenja. Manjka interaktivnost in samostojno delo, od pregledovanja literature in diskusij, do načrta in izvedbe eksperimentov. S tem se potem prvič srečaš šele na podiplomskem študiju, in ni nujno, da se dobro in dovolj hitro znajdeš v tem »novem« svetu. Mislim, da bi s takim pristopom tudi presejali populacijo študentov, saj bi le tisti, ki so dovolj motivirani za samostojno delo in raziskovanje nadaljevali s študijem. Menim namreč, da imamo preveč tako diplomantov kot tudi doktorandov na tako ekonomsko in prostorsko omejenem gospodarstvu kot je slovensko. Enostavno ni prostora in sredstev za vse, zato so mladi inteligentni ljudje z diplomami in doktorati ali brezposelni, ali delajo nekaj popolnoma drugega za kar so se šolali ali pa gredo tja kjer so potrebe po njihovih znanjih – najpogosteje v države zahodne Evrope in ZDA.

Presenetljivo je vaše mnenje, ki sem ga navedla v začetku, namreč o begu možganov. Pa tudi izjava, da imamo Slovenci ogromno znanja, da hočejo vsi z nami sodelovati, le samozavesti pokazati svoje znanje, nimamo. Lahko to nekoliko pojasnite?

Če možgani bežijo, potem se mi postavi vprašanje, pred kom ali čem bežijo in zakaj. Ker da ne bo pomote, v tujini ni »z rožicami postlano«, dela se lahko enako ali več, poleg tega pa si še popolnoma zamenjal okolje, kulturo, družbo, prijatelje in si daleč od družine. Res pa je da so pogoji raziskovanja in finančna plat zaposlitve precej ugodnejša kot v Sloveniji. In to na žalost drži že za države kot so Češka in Poljska na le za »velesile« kot so ZDA. Mislim da bi morali ljudi, ki so pripravljeni oditi v tujino spoštovati kot ambasadorje Slovenije, našega znanja in kulture. Ti nas lahko preko najmočnejšega orodja, neposrednega stika, predstavljajo po celem svetu. Predvsem pa jih je potrebno spodbujati in jim pomagati, da povečujejo stike tujih partnerjev z matičnimi inštituti in univerzami v Sloveniji. Težko je pričakovati, da bodo ljudje vzpostavljali povezave in se vračali nazaj v Slovenijo, če se njihov odhod v tujino obravnava skoraj kot izdaja naroda. To paradigmo je treba obrniti iz »bega možganov« v »širjenje Slovenije preko meja« in to na vseh ravneh od izobraževanja do politike in medijskih poročanj.

Kam vas utegne odnesti pot v prihodnje, boste ostali v raziskovalnem institutu, boste odprli svoj start-up, ali iskali delo v razvitejših državah in raziskovalnih laboratorijih?

Splet lastnih želja po mobilnosti in povezovanju ter zasebnega življenja me v nadaljnjih letih najprej vodi na znanstveno področje v Veliki Britaniji, nato pa upam, da bom lahko ustvaril raziskovalno ali celo podjetniško vez nazaj s Slovenijo. Držite pesti.

 Foto: Igor Domijan