dr. MATJAŽ LIČER, fizik in prevajalec Teorije relativnosti Alberta Einsteina

“Predstavljajte si, da bi Einsteinu dali nalogo leta 1905, da izboljša navigacijski sistem na zemlji. Verjetno bi ga izboljšal, če bi se tega lotil, ne bi pa ga tako revolucioniral, kot ga je. Namreč, GPS navigacije delujejo danes zato, ker poznamo Einsteinove enačbe polja….Hočem reči, da so aplikacije bazičnih znanosti popolnoma nepričakovane…So pa vedno bazične raziskave aplikativne.” Tako je v intervjuju dr. Matjaž Ličer, znanstveni sodelavec Morske biološke postaje Piran, (Nacionalni inštitut za biologijo), fizik in prevajalec Teorije relativnosti A. Einsteina, utemeljil pomembnost bazičnega raziskovanja, ki pogosto v težnji po hitrih aplikacijah dobiva drugoten pomen.

Albert Einstein, ki je bil razglašen za najpomembnejšo osebnost in največji um 20. stoletja, je bil vsekakor svojevrstna osebnost. O njegovih težavah v otroštvu in v šoli krožijo različna poročila, a vse je treba jemati s pridržkom. Kot navaja v svoji zbirki Fiziki prof. dr. Janez Strnad, je res začel pozno govoriti, a od vsega začetka se je izražal v celih stavkih. V šoli ni shajal slabo, samosvojost pa je kazal s tem, da se je učil predvsem tisto, kar ga je zanimalo. Izjemno dober je bil v matematiki in naravoslovju ter latinščini. Sodobni tuji jeziki in posebno grščina pa so mu delali nekaj težav. Upoštevati pa je treba, da so bili načini poučevanja v tistem času tudi drugačni kot danes. Učitelji si takrat niso bili niti približno na jasnem o njegovih zmožnostih, ki so prišle na dan pozneje.

Ko se je leta 1902 zaposlil v Bernu kot ekspert za obdelovanje patentnih prijav, se je že na lastno pobudo ukvarjal z raziskovanjem v teoretični fiziki in objavljal v Annalen der Physik. Omenjena služba mu je omogočila, da se je kot fizik razvil in delal na svoj način. Leta 1905 pa je objavil več člankov in to je bilo sploh Einsteinovo čudežno leto. Najbrž ni noben fizik tako nepričakovano v tako kratkem času na različnih področjih dosegel tolikšnega uspeha, zapiše prof. Strnad. Teorijo, ki jo je razgrnil Isaac Newton v Principih, je razširil v dveh smereh – v smeri zelo hitrih teles in v smeri drobnih delcev. Prva razširitev je znana kot posebna teorija relativnost, druga kot kvantna fizika. Deset let pozneje je tema dodal še tretjo razširitev, in to na območje zelo močne gravitacije v splošni teoriji relativnosti. Einstein zato velja za očeta posebne in splošne teorije relativnosti in za botra kvantne mehanike. V tem letu je tudi doktoriral na züriški univerzi.
V imenitno napisani spremni študiji knjige, pa dr. Matjaž Ličer poudarja, da je Einsteinova izpeljava pravilne enačbe teorije gravitacije oziroma splošne teorije relativnosti v letu 1915, predstavljala prelomni dosežek fizike 20. stoletja in tudi znanosti nasploh. Einsteinova splošna teorija relativnosti je po preprostosti njenih predpostavk ter daljnosežnosti njenih posledic, morda najlepša med fizikalnimi teorijami. Zanimivo pa je, da je bil sam prepričan, da so enačbe sicer končno pravilne, izpeljave pa grozljive. Zato je prosil Lorentza za elegantnejšo predstavitev njegove lastne teorije. Lorentz pa mu je predlagal, naj teorijo v kar se da preprosti obliki predstavi sam. In Einstein se je potem lotil pisanja preglednih prikazov teorije relativnosti. In leta 1917 je izšla, ta zdaj prevedena knjiga, ki velja za Eisteinovo najbolj znano poljudno delo o teoriji relativnosti.

Knjiga, “TEORIJA RELATIVNOSTI”, je izšla pri Založbi ZRC SAZU in je sestavljena iz dveh delov. Prvi del “Albert Einstein, O posebni in splošni teorijo relativnosti” – prevod, opombe in spremna študija je delo dr. Matjaža Ličerja, drugi del pa  “Françoise Balibar, Eisteinovo branje Galileija in Newtona” v prevodu Vojislava Likarja.

Foto & video: Igor Domijan