Gregor Aljančič: Človeška ribica – 250 let po objavi znanstvenega opisa
Čeprav človeško ribico omenja že Valvasor, jo je z Vira pri Stični prvi znanstveno opisal Joannes A. Scopoli, v pismu Carlu Linnéju 3. maja 1762. Zaradi ličinki podobnega telesa je Linné okleval z objavo, dokler Scopoli ne najde odraslega osebka. Pri formalnem opisu vrste ga je leta 1768 prehitel dunajski zoolog Joseph N. Laurenti (1735–1805), ki je kratek opis nove vrste objavil skupaj z risbo v svoji doktorski razpravi Synopsis Reptilium, sicer eni od pomembnejših herpetoloških knjig svojega časa. Od takrat že 250 let velja tudi Laurentijevo latinsko ime za to dvoživko – Proteus anguinus. Laurenti je zapisal, da žival, ki jo je dobil pri celovškem vikarju, sicer naravoslovskemu Kranjcu Sigismundu Hohenwatu, živi v Cerkniškem jezeru. Scopolijev popravek, da tudi Laurentijeva žival izhaja iz podzemne jame blizu Stične, se nam še danes zdi najbolj verjetna, dvom o identiteti Laurentija ter avtorstvu Synopsis Reptilium, ki se je razvil predvsem čez 19. stoletje, pa ostaja nejasen.
V 250 in več letih je človeška ribica kot nekakšen naravoslovni mit že zdavnaj postal del nas in naše kulture. Zakaj torej danes simbolizira izginjanje podzemeljske biotske raznovrstnosti ter virov pitne vode, program zaščite krasa iz naravovarstvene Spomenice 1920 pa ostaja le delno uresničen?
Gregor Aljančič bo v torek, 27. februarja 2018, ob 18. uri predaval o zgodovini biološke vrste – Človeška ribica – 250 let po objavi znanstvenega opisa. Dogodek se bo odvijal v prostorih Slovenske matice v Ljubljani.
Gregor Aljančič je vodja Jamskega laboratorija Tular, kjer nadaljuje delo svojega očeta, Marka Aljančiča, ki je laboratorij za raziskovanje in varstvo človeške ribice uredil v jami Tular v Kranju leta 1960. Zanima ga ekologija človeške ribice, ki jo raziskuje predvsem z opazovanjem njenega vedenja. Vodil je več mednarodnih projektov vzdolž Dinarskega krasa, v katerih je s sodelavci razvil inovativno »forenzično« metodo za iskanje razširjenosti človeške ribice v nedostopnem podzemlju s pomočjo DNK kot okoljske sledi v podzemni vodi. Njeno prisotnost so tako prvič našli v Črni gori, v Sloveniji pa natančneje začrtali ozko razširjenost črnega proteusa. Za ozaveščanje javnosti si z ženo Magdo in sodelavci zavzema, da bi varstvo Dinarskega krasa kot svetovne vroče točke podzemeljske biotske raznovrstnosti tesneje povezali z ohranjanjem podzemne vode kot edinega vira pitne vode na krasu. Kot eden redkih praktičnih ukrepov ohranjanja proteusa pri nas sta z Magdo vzpostavila Zatočišče za človeške ribice, kjer v sklopu Zatočišča za prostoživeče živali zdravijo poškodovane živali.
Foto: Gregor Aljančič
