Keith Baverstock, britanski fizik : Politika zastruplja vodnjak, iz katerega bi morala piti demokracija

Američani so samo v zdajšnji zalivski vojni zmetali na Irak okrog 800 ton osiromašenega urana. Največ na Faludžo. Pred tem so orožje z osiromašenim uranom uporabljali v Bosni, Srbiji in na Kosovu. Smrtnih primerov je med ameriškimi vojaki vedno več. Umrlo je že tudi 45 italijanskih vojakov, ki so sodelovali v mednarodnih četah na območjih, kamor so padale bombe z osiromašenim uranom. Politike resno skrbi usoda svojih vojakov, le za civilno prebivalstvo v Iraku, Afganistanu in na Balkanu, kjer je smrtnih žrtev in obolelih največ, se ne zmeni nihče.

Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ne, ki je pred časom pripravljala celo monografijo o toksičnosti osiromašenega urana. Toda ko je prof. dr. Keith Baverstock, britanski fizik in eden najbolj priznanih strokovnjakov za radiološko zaščito [kar dve desetletji je delal za Britanski svet za medicinske raziskave (1971–1991), potem pa se je zaposlil v Svetovni zdravstveni organizaciji (1991–2003), kjer je bil med drugim tudi direktor službe za radiološko zaščito v evropskem uradu WHO], v svoji študiji na podlagi številnih raziskav opozoril, da je osiromašeni uran kancerogen in tudi genotoksičen, mu nadrejeni tega niso dovolili objaviti. Na dlani je bilo, da je vmes posegla politika. Bilo je namreč v času, ko so Američani že udarili po Afganistanu, v zraku pa je že visela tudi nova vojna proti Iraku. Dr. Baverstock je potem odšel iz Svetovne zdravstvene organizacije. Zdaj že nekaj let dela na univerzi v Kuopiu na Finskem.

Kaj je pravzaprav osiromašeni uran?

Osiromašeni uran (DU) je v bistvu jedrski odpadek. V naravi poznamo tri uranove izotope: U 234, U 235 in U 238. Tega zadnjega je največ. Toda za jedrsko gorivo je uporaben le U 235, ki ga pridobivajo v procesu bogatenja urana. Z vsakim kilogramom obogatenega urana hkrati dobijo do sedem kilogramov osiromašenega urana. Stvar je v praksi sicer nekoliko bolj zapletena, toda povedano na kratko: pri osiromašenem uranu gre predvsem za uran 238, ker je bil uran 235 v procesu bogatenja odstranjen za jedrsko gorivo. Toda tudi DU je radioaktiven in kemično toksičen.

Ali je osiromašeni uran mogoče pridobivati tudi iz že uporabljenega jedrskega goriva?

Uporabljeno gorivo vsebuje veliko urana 238 in tudi nekaj ostankov urana 235. Te jedrske odpadke ponekod v resnici vnovič obdelajo, tako da je osiromašeni uran mogoče pridobivati tudi po tej poti. Toda v tem primeru se v njem pojavi tudi izotop urana 236, ki v naravi ne obstaja. Nastaja samo v procesu znotraj jedrskega reaktorja. Osiromašeni uran, ki so ga uporabljali v prvi zalivski vojni in kasneje v vojni za Balkan, je vseboval tudi sledi urana 236, plutonija 239 in nekaj drugih produktov fisijskega procesa. To pomeni, da je bil ta osiromašeni uran v stiku z materialom iz jedrskega reaktorja.

Je osiromašeni uran z izotopom 236 in plutonijem nevarnejši od običajnega osiromašenega urana?

Natančnih informacij o tem seveda ni, ker ne vemo, koliko je bilo v teh izstrelkih plutonija. Toda ker gre za zelo majhne količine, toksičnost bržkone ni veliko večja od običajnega osiromašenega urana.

Ali osiromašeni uran potrebujejo zgolj zaradi orožja?

Vojaški strokovnjaki so v resnici zelo hitro ugotovili, da osiromašeni uran bistveno povečuje učinkovitost orožja, zlasti pri prebijanju tankovskih oklepov in betonskih zidov. Toda v preteklosti so ga uporabljali tudi za protiutež v letalih, za kobilice pri jadrnicah in tudi za zaščitne premaze, ker učinkovito ščiti pred radiacijo. In uporabljajo ga tudi za obrambo tankov pred napadi z osiromašenim uranom. Zlasti ameriški tanki imajo v notranjosti nekakšno ogrodje iz osiromašenega urana, ki naj bi jih ščitilo pred tem orožjem.

Pravi paradoks: tanke z osiromašenim uranom ščitijo pred izstrelki z osiromašenim uranom?

Res je slišati nenavadno. Toda takšna je zdajšnja ameriška orožarska realnost.

Zakaj prav osiromašeni uran? Ali vojaška industrija ni mogla najti bolj »humanega« prebojnega sredstva?

Dobro vprašanje. Volfram je na primer pri prebijanju tankovskega oklepa ali betona ravno tako učinkovit kot osiromašeni uran, vendar ker ne zagori in ker ne seva, je manj učinkovit pri pobijanju civilnega prebivalstva. Zato je vojaška industrija dala prednost uranu. Takšna je pač njihova logika.

Omenili ste osiromašeni uran v civilnih letalih. Slišati je zelo nevarno.

Res je. Toda nevaren je samo, če letalo zagori. To se je po doslej znanih podatkih zgodilo vsaj dvakrat. Prvič v Amsterdamu oktobra 1992 …

… takrat je šlo za izraelsko tovorno letalo …

… da, ki je imelo v sebi poleg rednega tovora tudi 1500 kg osiromašenega urana. Ker je ob nesreči, ko je letalo treščilo v stanovanjske bloke, prišlo do eksplozije in požara, je torej skupaj z letalom zagorel tudi osiromašeni uran. In okužil dobršen del tamkajšnje soseske. O tem ni takrat seveda nihče govoril.

In drugi takšen primer?

Podobna nezgoda se je potem zgodila še decembra 1999 na londonskem letališču Stansted, kjer se je ponesrečilo korejsko tovorno letalo. Tudi tam je odjeknila eksplozija in izbruhnil požar. Toda meritev niso opravili, čeprav je uran zaradi ognja seveda uhajal v ozračje.

Prava groza!

Res je! Toda osiromašeni uran so uporabljali samo pri boeingih 747 in ga zdaj že nekaj let vanje ne vgrajujejo več.

Kdaj so osiromašeni uran prvič uporabili kot orožje?

V zalivski vojni leta 1991. Pred tem so ga lep čas testirali v Nevadi. Kasneje so z izstrelki z osiromašenim uranom tolkli še po Bosni, Srbiji, Kosovu in v napadu na Irak leta 2003. Nekateri strokovnjaki sumijo, da ga odmetavajo tudi na Afganistan. Izraelci naj bi ga uporabili v poletni vojni leta 2006 proti Libanonu. V prvi zalivski vojni naj bi Američani po doslej znanih podatkih samo v napadih na okolico Basre odvrgli okrog 300 ton osiromašenega urana. V zdajšnjem zalivskem spopadu naj bi na Irak zgrmelo okrog 800 ton osiromašenega urana. Bistveno manj so ga uporabili v vojnah na Balkanu, okrog 14 ton. Toda to so ocene. Natančnih podatkov ni na voljo, saj jih vojska praviloma ne objavlja.

Kaj pa Rusija v Čečeniji?

Po doslej znanih podatkih ima osiromašeni uran v svojih vojaških arzenalih najmanj 18 držav. Med njimi so vse stalne članice varnostnega sveta, torej tudi Rusija. Čečenska stran trdi, da je bil v vojni na Kavkazu uporabljen osiromašeni uran. Toda tudi če je to res, uradna Moskva tega bržkone ne bo nikoli priznala.

Zanimivo je, da so Američani v vojno proti Iraku krenili predvsem zaradi orožja za množično uničevanje, ki naj bi ga skrival Sadam. Niso ga našli, zato pa so v vojaških operacijah v bistvu sami uporabljali takšno orožje?

Ne. Osiromašenega urana ne bi štel med orožje za množično uničevanje. Je orožje, ki je izjemno nevarno za civilno prebivalstvo, toda učinek je seveda vendarle bistveno manjši kot denimo pri pravi jedrski bombi ali pa pri biološkem in kemičnem orožju. Osiromašeni uran bi bilo mogoče primerjati na primer s kasetnimi bombami.

Toda tudi osiromašeni uran je izjemno strupen?

To drži. In to vemo že desetletja. Pri njem lahko govorimo o fiziološki toksičnosti, o nevrotoksičnosti, saj spreminja obnašanje, in tudi o genotoksičnosti. To so pokazale raziskave v radiološkem laboratoriju ameriškega obrambnega ministrstva, ki so jih začeli leta 1998. Vodja projekta je bila dr. Alexandra Miller, ki je genotoksičnost dokazala z vrsto poskusov na živalih.

Potemtakem povzroča tudi genske spremembe?

Osiromašeni uran postane nevaren tedaj, ko po eksploziji zagori. Takrat namreč nastaneta dva oksida (DUO), eden, ki je netopen, in eden, ki je le delno, zelo slabo topen. Ta skozi pljuča prodre v kri, s krvjo pa potem v vse organe: bezgavke, ledvice, možgane, kosti in kostni mozeg. In tam potem začne svoj uničujoči proces, ki ruši imunski sistem, zaradi vplivov na DNK pa lahko povzroči tudi genske spremembe. In seveda številne bolezni, zlasti raka. Mikroskopsko majhni delci, ki z vdihavanjem pridejo v telo, namreč tudi sevajo. Najhuje je, ko pride do sinergije med kemično kancerogenostjo in radiacijo osiromašenega urana.

Kako dolgo ostane v telesu?

Zelo dolgo. Dr. Randall Parrish je v začetku letošnjega leta objavil raziskavo, ki jo je opravil med zaposlenimi v nekdanji tovarni orožja v mestu Colonie pri Albanyju v ameriški zvezni državi New York. V tovarni, kjer so proizvajali orožje z osiromašenim uranom, zaprli pa so jo pred dvajsetimi leti, so neuporabljeni osiromašeni uran vsak dan zažigali v posebni peči. Dim, ki je uhajal iz dimnikov, so seveda vdihavali zaposleni in prebivalci v okolici tovarne. Dr. Parrish je v urinu nekdanjih delavcev in prebivalcev iz soseščine odkril sledi urana, čeprav so tovarno zaprli že pred več kot dvema desetletjema.

So Američani tudi zaradi tega ustavili projekt dr. Alexandre Miller?

Ko so bili znani prvi rezultati njenih raziskav o škodljivosti osiromašenega urana, njen projekt ni dobil več denarja. Toda kljub temu vemo dovolj. Zdaj potrebujemo le še raziskave med ljudmi, ki so bili izpostavljeni napadom z osiromašenim uranom v Iraku ali na območju nekdanje Jugoslavije. Potrebujemo študije o tem, koliko urana je v njihovih telesih. Zdravstveno stanje te populacije bi morali skrbno opazovati in preverjati najmanj 20 ali 30 let, da bi ugotovili, kakšne bolezni se pojavljajo zaradi kontaminacije z uranom.

Ali je kdo že opravil takšne raziskave?

Doslej vemo samo za raziskavo dr. Dženan Ali v Basri, ki se je ukvarjala s posledicami prve zalivske vojne leta 1991. Število bolnikov z levkemijo se je v desetletju po tej vojni podvojilo. Otroci se rojevajo z okvarami. Rakavih obolenj je za četrtino več, kot jih je bilo pred vojno. To je dovolj močan dokaz o genotoksičnosti osiromašenega urana.

S posledicami nove vojne se ne ukvarja nihče. Kontaminirana območja niso označena. Otroci se igrajo med uničenimi vojaškimi vozili. Prebivalstva nihče ne opozarja na posledice eksplozij osiromašenega urana, ki so jim ga prinesli Američani, Britanci in posredno seveda vsi, ki sodelujejo v tej vojni. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Afganistanu. Dr. Daud Miraki je na primer že kakšno leto po začetku vojne opazil, da se nekateri otroci rojevajo brez oči, udov, kot spački.

Na Balkanu ni še nihče opravil takšnih študij?

Dokler sem delal v Svetovni zdravstveni organizaciji, ne.

Toda ta je leta 2001 tja poslala svojo delegacijo?

Vendar nisem bil povabljen vanjo, kar se mi je zdelo nekolikanj nenavadno, saj sem bil takrat vodja oddelka za radiološko zaščito v WHO. Res pa je, da je bil ravno v tistem času v Ženevi sestanek o zdravstvenih posledicah jedrskih nesreč. Na dveh mestih hkrati res nisem mogel biti, toda ker je bila pot na Balkan veliko pomembnejša, bi sestanek v Ženevi lahko prestavili na poznejši termin.

Kako nevarna je kontaminacija krajev v Bosni, Srbiji in na Kosovu, ki so jih obstreljevali z osiromašenim uranom?

Tega nihče ne ve natančno. Toda razlika z Irakom je zagotovo precejšnja, saj tam ozračje ni tako suho. Dež namreč delce oksidnega prahu spira v zemljo, kjer uran potem zelo počasi razpada, kar je seveda tudi nevarno. Toda Irak je vendarle povsem drugačna zgodba. Zrak je suh in vselej poln prahu. Dvigajo ga ljudje, vozila, veter. Dežja je zelo malo. Tako so delci osiromašenega urana nenehno v ozračju. To je zaradi tega lahko kontaminirano leta in leta. Morali bi analizirati vzorce prahu in na ta način preiskati, kako aktiven je uran, ki je tam še iz prve zalivske vojne. Američanov usoda iraškega prebivalstva seveda ne zanima. Po letu 1991 so se resno zbali le za zdravje svojih vojakov, ki so resno zbolevali za tako imenovanim zalivskim sindromom. Ko projektil z osiromašenim uranom zadene tank, nastane tam do štiri kilograme uranovega oksida, ki ga potem vdihavajo vsi v neposredni bližini napada. Prav zato so naročili raziskavo, ko pa so zvedeli za rezultate, so jo ustavili.

Toda nekaj podobnega se je v bistvu zgodilo tudi vam, ko ste še delali v Svetovni zdravstveni organizaciji. Vašo raziskavo o tej tematiki so tako rekoč cenzurirali.

Niso je dovolili objaviti. Nisem dobil dovoljenja zato.

Zakaj? Kaj je bilo v ozadju?

Tega mi ni nihče uradno pojasnil. V raziskavi je bilo veliko tega, o čemer se zdaj pogovarjava, podkrepljeno z rezultati znanstvenih raziskav, ne samo mojimi, ampak tudi drugih znanstvenikov. Med njimi tudi dr. Alexandre Miller z ameriškega obrambnega ministrstva.

So mar poskušali prikriti resnico o škodljivosti osiromašenega urana, kajti ZDA so medtem že napadle Afganistan in se hkrati pripravljale na novo vojno proti Iraku?

To zanesljivo vedo predvsem moji nadrejeni.

Tudi Gro Harlem Bruntlandt, nekdanja norveška premierka, ki je tedaj vodila Svetovno zdravstveno organizacijo?

Zagotovo. Takšne odločitve niso mogle mimo nje.

So bili v ozadju morda politični pritiski iz Washingtona? Resnica o osiromašenem uranu iz tako ugledne mednarodne organizacije, kot je WHO, bi javno mnenje bržkone še odločneje obrnila proti novi ameriški vojni v Zalivu.

Pritiski niso prišli le iz Washingtona, ampak zagotovo tudi iz britanske vlade, ki je Belo hišo podprla v obeh zalivskih vojnah doslej. In tja poslala tudi svoje vojake. Čeprav je britanski znanstvenik Hugh Huxley – skupaj z ameriškim kolegom Geoffreyjem Zubayem – že leta 1961 opozarjal, da osiromašeni uran lahko poškoduje človeško DNK. Še bolj odločen je bil dr. Asaf Duraković, profesor na univerzi Georgetown, ki je med prvimi testiral ameriške veterane iz zalivske vojne. Na pariški znanstveni konferenci leta 2000 je izjavil, da zaradi osiromašenega urana zdaj »umira več deset tisoč ameriških in britanskih vojakov«. Problem je, da mojih raziskav niso dovolili objaviti niti v znanstvenih revijah. To sem lahko storil šele po tem, ko sem odšel iz WHO.

Toda Gro Harlem Brundtland si s tovrstno cenzuro zagotovo ni hotela umazati rok. Kdo je bil neposredno odgovoren za ta poseg zoper vašo raziskavo?

Vodja projekta je bil dr. Michael Repacholi, ki je po prepovedi objave mojih izsledkov javno izjavil, da osiromašeni uran ni nevaren in da zdravju lahko škoduje le v »velikih količinah«. Toda mar nekaj sto ton osiromašenega urana, ki so ga zmetali na Balkan in Irak, ni veliko? Dr. Repacholi je kasneje v pogovoru za BBC dodal, da zavrača moje teorije o toksičnosti osiromašenega urana, saj Svetovna zdravstvena organizacija pač ne more objavljati takšnih pravljic …

Mar to pomeni, da oblast in politika lahko spreminjata resnico tudi tedaj, ko gre za zdravje in življenja več milijonov ljudi?

Absolutno. In to ne samo v Svetovni zdravstveni organizaciji, tudi v drugih mednarodnih inštitucijah.

V evropskem parlamentu ste slikovito dejali, da so politiki zastrupili vodnjak, iz katerega bi morala piti demokracija. Kaj ste mislili s tem?

Ravno takrat sem pripravljal študijo o znanosti, politiki in etiki. Osiromašeni uran je naravnost slikovit primer, kako politika prav perverzno ovira znanost pri življenjsko pomembnih raziskavah. Politična sebičnost očitno ne pozna meja. Evropska raziskava javnega mnenja je pred leti pokazala, da ljudje veliko bolj zaupajo znanstvenikom kot pa politikom. Vendar če ti znanstvenikom zaradi takšnih ali drugačnih interesov preprečujejo neodvisne raziskave, potem je tega zaupanja konec. S padcem zaupanja pa seveda pade tudi demokracija. To sem imel takrat v mislih v Strasbourgu. Toda ta misel se seveda ne nanaša le na osiromašeni uran. Velja tudi za druge teme, kot je na primer molk o zdravstvenih posledicah testiranja jedrskih raket v Veliki Britaniji ali pa izkrivljanje rezultatov epidemioloških raziskav v politične namene. Pred leti sem dejal, da se stvari resno poslabšujejo, toda danes so še slabše, kot so bile takrat.

Kaj je za politiko pomembnejše: ekonomske koristi ali zdravje prebivalstva?

Malodane vsaka vlada bi se ob tej dilemi zagotovo odločila za ekonomske koristi. Mnogi politiki se na sodržavljane običajno spomnijo samo še v času volitev.

Ali je uporaba orožja z osiromašenim uranom kršitev ženevskih konvencij?

Zagotovo, zlasti ko je načrtno uporabljeno proti civilnemu prebivalstvu.

Ali pri uporabi osiromašenega urana lahko govorimo o vojnih zločinih? Major dr. Doug Rokke, ki je sredi devetdesetih let vodil projekt za osiromašeni uran v ameriški vojski, namreč trdi, da gre za vojni zločin. Zlasti v iraški Faludži, ki so jo Američani dobesedno zasuli z uranom.

Nisem ne pravnik in ne politik, da bi lahko kompetentno odgovoril na to vprašanje. Toda vsako namerno ubijanje civilnega prebivalstva zagotovo je zločin, ki ga je treba obsoditi, uporabo osiromašenega urana pa za vselej prepovedati.

Je morda tudi Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) vplivala na cenzuriranje vašega poročila o osiromašenem uranu? Svetovna zdravstvena organizacija in IAEA sta gotovo sodelovali pri tej temi.

Sodelovanje je seveda logično, saj gre za organizaciji, ki delujeta pod okriljem Združenih narodov. In mislim, da je IAEA bila vpletena v zgodbo z osiromašenim uranom.

Kdo je sicer močnejši? IAEA ali Svetovna zdravstvena organizacija?

IAEA seveda. Tudi zato, ker ima bistveno več denarja.

In s tem tudi več vpliva?

Zagotovo. Kjer je denar, tam je tudi moč.

Ali se strinjate z mnenji nekaterih znanstvenikov, da je dunajska agencija pravzaprav najmočnejši jedrski lobi na svetu?

Ne bi smela biti. Toda ljudje, ki delajo v njej, nedvomno zagovarjajo jedrsko energijo in tehnologijo. Zato so jih pravzaprav tudi zvabili vanjo. V takšni službi si težko neodvisen in popolnoma objektiven. Toda to zagotovo velja tudi za druge podobne strokovne inštitucije v svetu.

Kot strokovnjak za radiološko zaščito ste bili zelo kritični do poročila o posledicah katastrofe v Černobilu, ki ga je IAEA objavila pred dvema letoma. Zakaj?

Ker želijo posledice te jedrske katastrofe prikazati v čim manj črnih tonih. Svetu ponujajo svojo resnico o Černobilu. Ta dosje bi najraje čim prej zaprli in ga odložili v kakšen čim bolj oddaljen predal.

Je spet na delu jedrski lobi?

Prej bi rekel, da gre za pritiske držav članic. Jedrska energija namreč doživlja nekakšno renesanso. Mnoge države načrtujejo nove elektrarne. Javnost jim ni preveč naklonjena, pogrevanje černobilske zgodbe pa seveda samo še dodatno krepi dvome javnosti o takšnih načrtih. Po Černobilu so v resnici marsikje ustavili jedrske programe, v Italiji na primer. Na Švedskem so sklenili nekaj podobnega, v Nemčiji tudi. Toda zaradi klimatskih sprememb se v svetu zdaj znova ogrevajo za jedrsko energijo, zato je po njihovem treba končati razprave o Černobilu.

Toda o Černobilu še vedno ne vemo vse resnice?

Prav zdaj se z evropsko komisijo pogovarjam o raziskavi vseh zdravstvenih posledic černobilske katastrofe. Kajti dejstvo je, da marsičesa o Černobilu v resnici še vedno ne vemo. Nihče ni na primer raziskal, kaj se je dogajalo z nosečnicami s tistega območja in z otroki, ki so se rodili kmalu po katastrofi, kakšno je danes njihovo zdravstveno stanje. Zato od tega znanstvenega projekta, ki ga financira evropska komisija, koordinirala pa ga bo mednarodna agencija za raziskave raka s sedežem v Lyonu, veliko pričakujem. Začeli bomo septembra, trajal pa bo leto in pol. Po njem bomo o Černobilu zanesljivo vedeli veliko več, kot pa vemo danes.

Ali morda vemo vso resnico o Hirošimi in Nagasakiju?

Mislim da, saj je od takrat minilo že več kot šest desetletij. Po dvajsetih letih smo vedeli le to, da se je zaradi eksplozije obeh bomb dramatično povečalo število bolnikov z levkemijo. Še dvajset let kasneje so se pojavila druga rakava obolenja. Po petdesetih letih so se pri prebivalcih obeh mest in njihovih potomcih začele pojavljati še druge nerakave, vendar nič manj nevarne bolezni. In zanimivo je, da se te pojavljajo tudi pri tistih, ki so dobili manjše doze sevanja. Prav zato pravim, da je dobrih dvajset let po katastrofi v Černobilu premalo, da bi o njej dajali dokončne ocene. Za te mora preteči bistveno več časa.

Ruski genetik Nikolaj Rivkind je na primer izjavil, da bi morala biti černobilska izkušnja nekakšen zlati rudnik za vso svetovno znanost, pa se to prav zaradi politike ni zgodilo.

Se popolnoma strinjam z njim.

Je za to kriva tudi dunajska agencija za jedrsko energijo, ki bi Černobil očitno rada čimprej potisnila v pozabo?

Seveda. Agencija je priznala, da je napačno predstavila zdravstvene posledice katastrofe. To je bil pravi škandal. V času okrog dvajsete obletnice tragedije pred dvema letoma sta se IAEA in WHO naravnost trudila izkrivljati podatke o Černobilu.

Dovolj je prebrati pretresljivo knjigo Černobilska molitev beloruske pisateljice Svetlane Aleksijevič, kjer z izjemno umetniško močjo opisuje zgodbe ljudi, ki so umirali zaradi jedrske katastrofe. Sovjetska oblast je mrtve na skrivaj pokopavala, da ne bi med ljudi vnašala nepotrebnega nemira. Po uradnih podatkih pa naj bi zaradi nesreče umrlo vsega nekaj deset ljudi.

Černobilska bilanca bo znana šele tedaj, ko bo stvar vzela v roke neodvisna komisija. Zaradi izkrivljanja dejstev, tudi v IAEA in WHO, so se celo v najuglednejših medijih pojavila poročila v slogu, »saj sploh ni bilo tako slabo, kot smo mislili«.

Ukrajinske oblasti bržkone tudi zaradi tega nekdanje preseljence znova zvabljajo na kontaminirano območje, tudi z davčnimi olajšavami.

Teh podrobnosti seveda ne poznam. Dejstvo je, da se je radioaktivnost v širši okolici Černobila z leti zmanjšala. Oblasti to gotovo preverjajo, zato vračanje morda ni povsem nesmiselno. Vprašanje je tudi, ali je bilo sploh smiselno preseliti toliko ljudi, kot so jih v dneh takoj po nesreči. Nekatere so namreč preselili na območja, kjer je bila kontaminiranost zaradi vetra in padavin morda še večja kot tam, od koder so morali oditi. Oblasti so bile takrat precej zmedene.

Dunajska agencija in Mohamed el Baradej sta pred tremi leti dobila Nobelovo nagrado za mir. Je ta prišla v prave roke? Nekateri ruski ekologi so bili tedaj naravnost ogorčeni nad odločitvijo komisije v Oslu.

Temeljno vprašanje je, kakšna naj bi bila pravzaprav vloga IAEA. Mislim, da je bil Mohamed el Baradej dokaj učinkovit in pogumen pri preprečevanju širjenja jedrskega orožja, toda ne povsod. V primeru Indije, Pakistana in Izraela zagotovo ne. Imam veliko kolegov v IAEA in zaupam njihovi ekspertizi in integriteti. Težave se začnejo na politični ravni. Tu pa IAEA ne gre vselej zaupati. Ena teh tem je zagotovo Černobil. Ta tragedija je bila v resnici nekakšen zlati rudnik za znanost, ki pa ga tudi v dunajski agenciji niso znali izkoristiti. Njihovo poročilo to jasno dokazuje. Prav tako nimajo jasnega stališča do uporabe osiromašenega urana v vojaške namene. Niso se izjasnili niti o vojni v Iraku. Zato razumem tiste, ki dvomijo, ali je Nobelova nagrada za mir v pravih rokah.

Kako nevaren je iranski jedrski program?

Obtožbe, češ da Iran zanima izključno jedrsko orožje, se mi ne zdijo posebej prepričljive. Pravico do jedrske energije ima danes namreč vsaka država. Mislim, da celo v IAEA niso pretirano zaskrbljeni zaradi Teherana. Če bi v Iranu namreč v resnici hoteli izdelovati jedrsko orožje, centrifug za bogatenje urana sploh ne bi potrebovali, saj je do »surovin« zanj mogoče priti tudi po drugih poteh.

Je jedrska energija v resnici najboljše zdravilo proti zdajšnjim klimatskim spremembam?

To je zelo sporna tema. Ves jedrski ciklus od pridobivanja in predelave rude do demontaže odsluženih naprav in seveda shranjevanja odpadkov je izjemno dolg, drag in zapleten proces, ki se lahko razvleče tudi na sto let. V svetu imata zdaj verjetno samo Finska in Švedska jasen program, kaj storiti z jedrskimi odpadki. Zdi se, da se nihče ne zaveda, kakšne ogromne količine energije bi porabili do trenutka, ko bi nova jedrska centrala sama začela proizvajati elektriko. Morda celo več, kot pa bi jo proizvedla med svojim obratovanjem. Poleg tega tudi količine urana 235 niso neomejene. Po nekaterih ocenah ga je v naravi le še za kakšnih štirideset let. Toda ne glede na vsa ta dejstva, jedrski lobi izjemno odločno propagira gradnjo novih elektrarn. Izključno zato, ker v tem vidi priložnost za velike zaslužke.

V Evropi je zdaj okrog 150 jedrskih elektrarn. Nekatere med njimi, v Litvi in Bolgariji na primer, imajo še vedno reaktorje černobilskega tipa. Kako varne so te jedrske elektrarne danes?

Černobilske reaktorje imajo v bistvu tudi še vse elektrarne na ruskih tleh. Toda stopnja (ne)varnosti ni odvisna od tipa reaktorja. Odločilen je predvsem človeški dejavnik, zato je nevaren pravzaprav vsak reaktor. In ta nevarnost je na evropskih tleh po mojem mnenju povsem realna – zaradi človeškega faktorja. Ta je bil kriv tudi za tragedijo v Černobilu. Tamkajšnje reaktorje je namreč upravljala posadka, ki v bistvu sploh ni vedela, kaj počne. Pravzaprav je vse naše velike katastrofe povzročil ravno človek.

Kako torej do varnejše in prijaznejše energije, ki bi svet rešila pred zdajšnjim segrevanjem ozračja?

Z manjšimi plinskimi elektrarnami na primer, ki bi z odpadno vodo hkrati ogrevale tudi sosedna stanovanjska naselja. Skorajda popolnoma neizkoriščena je na primer energija valov in plimovanja. Z vetrom je že precej drugače. Ponekod že kar petino energije dobijo s pomočjo vetrnih elektrarn. Napredek torej je. In zelo pomembna je seveda izolacija zgradb. Marsikje namreč še vedno zelo veliko energije preprosto izpuhti skozi zidove in okna. 

Branko Soban