Minister prof. dr. Igor Papič: Smo v ugodnem investicijskem ciklu za znanost

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije (MVZI), je eno tistih področij, ki v opredeljevanju svojega dela in poslanstva poudarja skrb za družbeni razvoj, katerega oblikovalci  bodo ljudje z znanjem, torej tisti, za katere navadno rečemo, da so “sol” naroda. Sposobni bodo usmerjati razvoj današnjega turbulentnega in disruptivnega časa, ki napoveduje “kvantne premike v razvoju”. V tem kontekstu, v tej miselni celoti je potekal tudi pogovor s prof. dr. Igorjem Papičem ministrom za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Bogat opus znanja si je oblikoval kot profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je bil tudi dekan, pa tudi kot gostujoči profesor na University of Manitoba v Winnipegu v Kanadi. University of Manchester, University of Alberta, Sichuan University in drugod. Pred prevzemom ministrskega mesta je bi rektor Univerze v Ljubljani in eden od pobudnikov ustanovitve in prvi predsednik Rektorskega foruma univerz jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana. Evropska univerzitetna zveza EUTOPIA pa ga je izvolila za svojega prvega predsednika. Zavzema se za Družbo 5.0, ki temelji na znanju, in za pospešen prenos znanja iz akademskega okolja, kar je osnovni pogoj za uspešen razvoj Slovenije v naslednjih desetletjih. Zato tudi jasno razloži povezavo strukturnih podsistemov kot sta  znanost in gospodarstvo; “ bolj kot je razvito gospodarstvo, bolj zna ceniti visoko izobražen kader in znanstvenoraziskovalno delo. Kolikšen del slovenske industrije je pa sploh sposoben sodelovati z institucijami znanja, z univerzami, inštituti?” Odgovor se razkrije pri poslušanju in branju celotnega intervjuja.

Minister, prof. dr. Igor Papič, po večletnem prizadevanju je le zdajšnji vladi uspelo oblikovati ministrstvo, ki združuje visoko šolstvo, znanost in inovacije. Tu so zdaj združena področja, ki dolgoročno najbolj vplivajo na celoten družbeni razvoj, kakorkoli ga že pojmujemo. Kateri poudarki glede prihodnjega razvoja pa so za področje pomembni, da bi premoščali zaostanek ali sledili izkazanim prednostim v primerjavi s širšo znanstveno in inovativno skupnostjo?

Drži, prizadevanja, da bi področje visokega šolstva in znanosti združili, je bil trend že precej časa; tudi sam sem osebno sodeloval v raznih delovnih skupinah pri oblikovanju prejšnjih vlad, a nam to prej ni uspelo. Je pa zanimiva podrobnost ta, da imamo zdaj še tretji del v imenu – inovacije. Te pa prihajajo z gospodarskega ministrstva in to je pomembna nadgradnja. Zdaj se tako lahko bistveno bolj posvetimo našemu področju visokega šolstva in znanosti. Na drugi strani pa s prenosom inovacij na naše ministrstvo, predvsem poskušamo izboljšati to vsakodnevno povezavo. Na eni strani izredno dobro znanje, akademsko znanje na znanstvenem področju, na drugi strani pa relativno slaba izkoriščenost tega znanja v vsakdanjem življenju. Tu še enkrat poudarjam, ne gre samo za to, da bi tehnološke rešitve čim prej komercializirali, nove izdelke pripravljali, pač pa gre za akademsko znanje, ki ga je potrebno bolj učinkovito prenašati v vsakdanje življenje. Še posebej bi izpostavil pomen besede “inovacija”, ne pa tehnologija. Prej smo imeli ministrstvo, z imenom  MGRT, torej T – tehnologija, zdaj pa izpostavljamo inovacije, vendar ne zgolj tehnološke inovacije. Gre za celoten spekter, tudi za družboslovje, sociologijo, ne pa samo za tehnologijo.

Kar zadeva visoko šolstvo, je vsekakor pomembna kvaliteta izobraževanja, saj naj bi bili dobro izobraženi kadri največje bogastvo, tako rekoč “sol” naroda. Ti bodo sposobni slediti razvoju današnjih turbulentnih in disruptivnih časov, ki napovedujejo “kvantne premike v razvoju”. Zato naj bi univerze dejavno sodelovale pri oblikovanju javnega diskurza in političnih razprav. Kot središča znanstvenega in tehnološkega strokovnega znanja, lahko prevzamejo vodstvo pri zagotavljanju na dokazih temelječih pogledov pri odločanju. Koliko so ti koncepti ozaveščeni? Kako v tem kontekstu oceniti kvaliteto univerzitetnega izobraževanja?

Najprej bi poudaril razliko med visokošolskim, univerzitetnim izobraževanjem ali pa neko strokovno šolo. Univerze so globalne institucije, mi se primerjmo na svetovni ravni glede znanstvenoraziskovalnega dela. Univerza se ne ustanovi kar tako in traja precej let preden se izoblikuje dobra univerza. Seveda s tem globalnim razvojem in željo po povečanju števila obnovljivih virov zelene tehnologije, potem digitalizacija, se vsakodnevno pojavlja vprašanje, kako bomo te zadeve prenašali tudi na področje visokega šolstva, preoblikovali študijske programe itd. Samo primer: jaz sem po izobrazbi inženir elektrotehnike in ta je obstajal tudi že pred stotimi leti; obstaja pa tudi danes in vsi se zavedamo, da to ni nov poklic, čeprav se mi danes ukvarjamo s povsem drugimi stvarmi, vprašanji. Temeljimo seveda še vedno na starih fizikalnih zakonih, se pa vsak poklic že znotraj sebe razvija in ni nujno govoriti o novih poklicih. Znotraj vsake stroke se oblikujejo nova znanja in pomembno je, da se ta nova znanja čim prej prenaša na študente. Predstavil pa bi velik projekt, ki smo ga začeli v lanskem letu na temo reforme visokošolskega izobraževanja. Gre za projekt vreden več kot 50 milijonov evrov v obdobju treh let. Prejemnice so javne univerze in te imajo zdaj idealno priložnost, da temeljito razmislijo, kako se bodo glede na globalne izzive odzvale s spremembo študijskih programov. To je pilotni projekt in na podlagi teh rezultatov lahko sledi tudi reforma študijskih programov, vendar z osnovnim konceptom takoimenovane Družbe 5.0. Mislim, da bo potrebno veliko več poudarka na interdisciplinarnosti in povezovanju različnih področij. Vedno govorimo tehnika, naravoslovje na eni in humanistika in družboslovje na drugi strani. Univerze so podprte s strani ministrstva, da se pripravijo na ta zeleni in digitalni prehod. Projekt že teče in v treh letih bomo spremljali rezultate. Pričakujemo, da bodo na univerzah tudi konkretno ukrepali z ustreznimi reformami, spremembami študijskih programov, da bomo pripravljeni na te nove izzive.

Pomisleki ob omenjenih vprašanjih se nanašajo tudi na dejstvo, da je Zakon o visokem šolstvu šele v pripravi, ki pa naj bi s spremembami le uredil določena vprašanja in z avtonomijo prepuščal urejanje notranje ureditve in delovanje univerze. V povezavi s temi vprašanji so se oglasili sindikati, ki se bojijo, da naj bi nova zakonodaja omogočala, da bi bile univerze organizirane kot “paradržavne korporacije”. Sindikati so v svojih zahtevah postavljali tudi vprašanje materialnega statusa zaposlenih na univerzi. Kako se razvija dialog o teh vprašanjih?

Drži, da pripravljamo popolnoma nov zakon o visokem šolstvu. Tu gre za odprt postopek. Ustanovljena je bila široka delovna skupina, praktično sestavljena iz vseh, ki so kakorkoli zainteresirani, da sodelujejo pri tem. Od študentov, sindikatov, zaposlenih, rektorske konference, Gospodarske zbornice, združenja inštitutov itd., res široka delovna skupina in prepričan sem, da je to najboljši način, da se vse dileme izpostavijo. Zanimivo je, da iz teh razprav znotraj te delovne skupine sledijo že neka napačna razumevanja. Rektorska konferenca zagovarja večjo stopnjo avtonomije, kar sem tudi sam zagovarjal, ko sem bi na univerzi, po drugi strani pa imam občutek, da se nekateri sindikati tega bojijo. Mislim, da gre za napačno razumevanje koncepta avtonomije. Treba je zelo natančno definirati, kaj mislimo pod avtonomijo. To ni volja posameznikov, ampak pomeni avtonomno delovanje univerze nasproti nekega državnega okvirja in tu moramo biti bolj samozavestni in zaupati tudi sami sebi. Imam pa včasih občutek, da nekdo ne zaupa akademski skupnosti, oziroma, da bolj zaupa državi kot akademski skupnosti. Kot da mora država vsako določbo zapisati v zakon, drugače bi lahko kdo to zlorabil na univerzi. Mislim, da imamo trenutno tako stanje na javnih univerzah, da ne le rektorji, vsi dekani so direktno voljeni s strani ne le akademskega osebja, ampak tudi ostalih zaposlenih, tudi študentov. To je najbolj demokratičen postopek. In da zdaj nekdo postavlja pod vprašaj legitimnost osebam, ki vodijo univerzo, se mi zdi nekorektno. Seveda, večja avtonomija pomeni večjo stopnjo odločanja na strani univerze nasproti državi. Večje stopnje avtonomije se ne bi smeli bati, je pa potrebna razprava. In vesel sem, da se je ta začela, da so se ta vprašanja odprla v času priprave prvega osnutka. Je pa to demokratičen proces, ki bo tekel in upam, da se bomo dogovorili za dobre rešitve.

Morda so ena najpomembnejših vprašanj tista, ki zadevajo povezano visokega šolstva, univerze in gospodarstva. Slednje pogosto “očita” univerzi in znanosti sploh, da ne usposablja primernih kadrov za potrebe gospodarstva. To je seveda zelo prepleteno in večplastno vprašanje. A glede na to, da se taki očitki izrekajo že vrsto let, je skorajda nerazumljivo, zakaj vladajoča politika leta in leta ni uspela decidirano pojasniti teh zapletov. Kako vi kot minister, nekdanji rektor, univerzitetni profesor in javni intelektualec odgovarjate na te izzive, s katerimi se tudi utegnete soočiti?

Mislim, da tu ne gre za politično vprašanje. Gre na eni strani za gospodarstvo z nekimi pričakovanji, na drugi strani za visoko šolstvo z nekimi rezultati in kadri, ki se izobražujejo. Ta zgodba je res že leta dolga, ampak odgovor ni črno bel. Sam prihajam s tehničnega področja in na področju tehnike, tehnologije izredno dobro sodelujemo z gospodarstvom. Je pa tudi vprašanje, kakšno je pričakovanje gospodarstva, kaj pričakuje od visoko izobraženega kadra. Govorimo o univerzitetno izobraženih ljudeh, ne pa o nekih strokovnih delavcih. Včasih imam občutek, da nekateri deli gospodarstva pričakujejo neka obrtniška znanja. In teh znanj ne bomo predavali na univerzi. Ta bodo pridobili zaposleni takrat, ko bodo v podjetju. Bi pa zadevo obrnil. Ne gre le za kakovost izobraževanja in vsebino, ampak tudi za znanstvenoraziskovalno delo. Rekel bi, da bolj kot je razvito gospodarstvo, bolj zna ceniti visoko izobraženi kader in znanstvenoraziskovalno delo. In še, kolikšen del slovenske industrije je pa sploh sposoben sodelovati z institucijami znanja, z univerzami, inštituti? Ne večinski. In če nekdo želi imeti nekega inženirja, ki dela banalni projekt, naj mu pokažejo to samo enkrat, dvakrat in inženir bo znal to tretjič sam narediti. Ne bomo pa mi eksplicitno takih obrtniških vsebin vključevali v naše študijske programe. Inženir mora imeti izredno dobro teoretično znanje, ki se lahko aplicira tudi na druga področja. Imeti mora zelo dobro fizikalno, matematično znanje, da lahko problem reši s svojo ustvarjalnostjo in kreira nove rešitve. To je koncept visoko izobraženega kadra na področju tehnologije, ne pa da ljudi vnaprej naučimo, kako se reši banalni problem. Potem tak inženir pride v neko podjetje in serijsko proizvaja take projekte. Tu gre za napačno razumevanje kaj se pričakuje od visoko izobraženih ljudi. Moja izkušnja je tudi taka, da so meni v Nemčiji veliko bolj znali pojasniti, kako cenijo moje znanje, kot pa v Sloveniji. Zato, ker so že pričakovali to kreativnost pri rabi teorije. In s teorijo lahko ustvarjaš nove rešitve. To je dodana vrednost, ne pa ponavljanje nekih operacij, ki so po svoje lahko relativno nezahtevne. So pa moje izjave znane, da na nekaterih področjih še preveč sodelujemo z gospodarstvom. Zato bi to področje razširil še na širši družbeni aspekt. Ne gre samo za tehnologijo, gospodarstvo, gre za uporabo znanja vsakodnevno, na vseh področjih.

S sprejetjem Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti v letošnjem letu, pa se zadeve v znanosti izboljšujejo, zlasti s povečanjem proračunskih sredstev. Znanstvene institucije so leta čakale na te spodbude, v minulih “sušnih” letih pa je bilo narejeno kar nekaj škode v smislu razvoja, konkurenčnosti in vpetosti v mednarodne razvojne trende. Lahko s povečanjem sredstev, tudi tistih iz skladov EU, pričakujemo okrevanje, predvsem tistih bolj prizadetih področij znanosti.?

Ja, gotovo. Imamo zaveze iz Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti. To zadevo želimo vpeljati tudi v Zakon o visokem šolstvu. Po vseh teh razpravah pa imam nek drug občutek, da smo vse rešili samo z zagotavljanjem sredstev. Očitno ne bo šlo na tak način. Predvsem moramo biti v obdobju, ko se približujemo temu odstotku, zelo kritični, v kaj vlagamo, da bodo rezultati vidni čim prej, da bodo ta sredstva čim bolj učinkovito uporabljena. Ne bi izpostavljal samo evropskih sredstev, recimo teh na ravni države, sredstev za okrevanje in odpornost, kohezijska sredstva. Imamo namreč cel kup možnosti prijav na razne evropske programe, kjer vsi, raziskovalci, profesorji lahko konkurirajo. Recimo za velikost Slovenije so evropski programi praktično neskončen vir financiranja. Moramo pa znati biti učinkoviti in pisati dobre prijave. Izpostavil bi tudi to, da se mogoče ne zavedamo, koliko tega razvojnega in inovacijskega denarja namenjajo tudi druga ministrstva temu področju. Recimo gospodarstvo, ko pridemo do inovacij, ne vemo natančno kje je ta meja, kje se znanstvenoraziskovalno delo začne, kje se začne inovacija in kje se začne ustanavljanje podjetij in rast teh podjetij. Potem imamo določena infrastrukturna področja, energija, digitalizacija, v končni fazi tudi ministrstvo za zdravje ima sredstva za raziskave in razvoj, da ne omenjam vojske. In vsa ta sredstva bo treba natančno analizirati in pogledati. Ne spomnim se, kdaj bi bili v takem investicijskem ciklu na področju visokega šolstva in znanosti kot smo ravno v tem obdobju. Številni projekti so se pripravljali že precej časa in ne spomnim se, kdaj je bilo namenjenih toliko sredstev samo za gradnjo novih fakultet, inštitutov, centrov itd. Torej priložnosti so, moramo pa natančno spremljati, kako ta denar učinkovito uporabiti za čim boljše rezultate za razvoj naše družbe. Vsi se zavedamo pomena temeljnih raziskav in tu je največ razmisleka, da je investicija v temeljno znanost dolgoročna investicija, vendar to ne pomeni, da se ne sme že sproti razmišljati, kaj se lahko že danes uporabi. Zanimiv je podatek, da že pred reorganizacijo ARRS, zdajšnjega ARIS, se je od leta 2015 začelo povečevati financiranje temeljnih projektov na račun aplikativnih. Še leta 2015, smo imeli preko 30 % celotnega zneska namenjenega za raziskave, namenjenega za aplikativne projekte znotraj ARRS, kar pomeni, da so tudi gospodarski partnerji, industrija, sofinancirali te projekte. Zdaj smo padli na to, da je ta znesek ranga 15%. Mi smo torej prepolovili v teh kriznih časih delež aplikativnih projektov znotraj celotnega financiranja znanosti. Se pravi, namesto, da bi povečevali ali dodatna sredstva namenjali za aplikacije, ki so začetek inovacij, da bi zmanjševali to “dolino smrti” smo na nek način še bolj zanemarjali ta problem. Preveč smo se osredotočali samo na temeljne raziskave.

Javna Agencija za raziskovalno dejavnost RS, ARIS, pa naj bi pomagala premostiti “dolino smrti” med znanostjo, gospodarstvom in družbo.

Poudaril bi, zakaj smo naredili to reorganizacijo. To sledi iz Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti. Tam smo točno zapisali, da moramo ponovno ustanoviti inovacijsko agencijo, TIA je bila včasih. In sprememba je bila samo v tem, da ni potrebe ustanavljati nove agencije, ampak je bila ideja, da naredimo to znotraj iste agencije in bomo imeli dva stebra financiranja. Se pravi, isti menedžment, isto vodenje, dva stebra financiranja, eden je tisti, ki že zdaj obstaja, to je znanstvenoraziskovalni del in nov inovacijski svet, ki bo bolj zadolžen za inovacijski del. Pomembno pa je, da sta v isti agenciji, ker je tako boljša komunikacija. Recimo nekdo, ki je uspešen na temeljnem projektu ali tistem aplikativnem, ki je prej obstajal na ARRS in želi iti v neko bolj konkretno inovacijo, bo lahko ta projekt z neko minimalno evalvacijo nadaljeval v naslednjem stebru. Se pravi, komunikacija se izboljša, povezava prenosa je boljša in menimo, da bo zadeva tudi bolj učinkovita. In še pomemben element tega inovacijskega stebra v ARISu je to, da bodo sredstva tu zagotavljala tudi druga ministrstva. Namreč, številna druga ministrstva imajo raziskovalni denar. Tu spet izpostavljam ministrstvo za gospodarstvo. Zdaj je ta steber postal neka skupna stična točka na ravni vlade, kjer se bo na kontroliran način poskušalo predati ta denar raziskovalcem, na transparenten način preko skupnih razpisov. Če bomo definirali neko temo na inovacijskem področju ali področju, kjer je gospodarstvo že veliko vlagalo, potem bomo sredstva iz različnih ministrstev združili, poiskali sinergije in naredili skupni razpis. Ni pa prav, da vsako ministrstvo posebej deluje, dostikrat tudi na način, da se ne ve kaj med sabo počnemo znotraj iste vlade. Medresorska povezava bo bolj učinkovito potekala. Torej boljši prenos znanja in boljše medresorsko povezovanje pri porabi raziskovalnega denarja. Glavni cilj, namen, je vlagati več v visoko šolstvo in znanost z namenom razvoja te družbe. Vemo, da imamo izredno obremenjen proračun, imamo zelo dobro socialno državo in če hočemo to vzdrževati kljub nepriljubljenosti uvajanja novih davkov, je na dolgi rok edina rešitev višja dodana vrednost. Se pravi, če bomo imeli gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo bo tudi naš proračun bolj trajnosten.

Nedavni obisk predsednice ERC Marie Leptin v Sloveniji, je izzvenel tudi v opozorilu, da bi morala tako EU kot države same povečati proračun za raziskave, kar bi povečalo znanstveni kapital, da Evropa ne bi še bolj zaostajala za ZDA in Kitajsko. So pa države, ki so se pridružile EU po letu 2004, dosegle pomemben napredek, saj so z vrednostjo javnih naložb v znanost postale uspešne na razpisih ERC za financiranje. Slovenija je gotovo med njimi, saj je uspešnost ERC v nekaj letih narasla z 1% na 8%. Če pa država nima dovolj sredstev za nadaljnje financiranje svojih znanstvenih sistemov, naj bolj izkoristi druge tokove financiranja EU, vključno s tekočim programom popandemijskega okrevanja in skladom EU za regionalni razvoj. Kako ocenjujete te sugestije?

Najprej bi omenil, da je gospa Leptin izredno pohvalila prizadevanje Slovenije, predvsem v tem zadnjem obdobju glede financiranja, glede reorganizacije ARISa itd. Smo pa tudi obljubili pomoč kot Slovenija, kot članica EU pri zagotavljanju večjih, boljših projektov tudi na ravni EU. Gotovo, da ima Slovenija še možnosti, da poveča število projektov, smo pa trenutno med najbolj rastočimi po uspešnosti. In to je pomembno sporočilo, ki je bilo tudi vzajemno. Po eni strani članice podpirajo Evropski raziskovalni svet (ERC) pri zagotavljanju več sredstev članicam za njihovo delovanje, po drugi strani pa tudi ERC podpira članice v tej politiki priprave raziskovalcev na projekte. Moram reči, da so ti projekti že zdaj dvostopenjski, učinkoviti in želimo si takega načina dela tudi pri ostalih evropskih projektih. Več vsebine in manj birokracije in manj obsežnih 100, 200, 300 stranskih prijav. Tu smo imeli vedno podporo s strani gospe Leptin.

MVZI je z novim zakonom dobilo tudi polje inovacij. Gre za področje, ki je najbolj v ospredju v celotni EU kot tisto, ki naj bi uživalo posebno skrb v razvoju, ekonomskem, znanstvenem in družbenem sploh. Tako je EU z novim paketom naložb v strateške tehnologije v vrednosti 10 milijard evrov, ki ga je predlagala Komisija, omogočila, da je v okviru te vsote 2,6 milijard usmerjenih preko Evropskega sveta za inovacije za novo tehnološka, novo ustanovljena podjetja. To naj bi Evropskemu svetu za inovacije omogočilo naložbe preko posebnega programa Accelelator v mala in srednja podjetja, kjer je Evropa v primerjavi z ZDA zelo šibka. O tem ste vi tudi govorili na nedavni predstavitvi projekta kvantih tehnologij. Lahko te smernice bolj pojasnite?

Osnovni koncept je ta, da so določeni programi na ravni EU na voljo, vendar se vedno znova pokaže, da če ne podpiramo teh tudi doma zlasti z lastnimi sredstvi, je težko biti uspešen tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. In tu gre za zanimive zgodbe, kot so primer polprevodniki. Vemo, da se določene milijardne zneske pripravlja, da bodo na voljo tudi za članice, če se pa te ustrezno ne organizirajo, ne kot država ampak kot industrija, so težave. Vesel sem, da smo zdaj uspeli v tem spomladanskem času skupaj s slovensko industrijo oblikovati velik konzorcij (preko 18 članov), ki se bo organiziral kot nekakšen kompetenčni center in bo zdaj bistveno lažje pridobival evropska sredstva kot bi pa to počela določena podjetja sama. In tu država lahko pomaga predvsem z določenimi sredstvi pri promociji inovacije, kjer bi posebej izpostavil gospodarsko ministrstvo. In če doma vložiš neko kritično maso sredstev, si veliko bolj uspešen v Evropi. Izpostavljam tudi projekt GREMO (Green Mobility). Tu je država eksplicitno obljubila pomoč pri tem konzorciju, čeprav je to bolj področje gospodarstva kot znanosti, a so že šli čez ta Rubikon v gospodarski del. In  če danes nekdo govori, da bo država pomagala, recimo z 200 milijoni, bo to naredila samo zato, ker bo ta ista industrija za ta projekt namenila 700 milijonov. Torej, če imamo tak interes gospodarstva, politika lahko bistveno pripomore. Če imamo interes na polprevodniških tehnologijah, lahko tudi pomagamo, da bodo lažje pridobili ta sredstva. In takih področij je kar nekaj. To področje inovativnosti je ključno pri zagotavljanju dodane vrednosti v industriji. Zavedati se moramo, da samo na ta način lahko zagotavljamo ta razvoj in da sredstva ne prihajajo samo z ene strani. V nacionalnem programu za financiranje raziskav in razvoja imamo ciljno vrednost 3,5% BDP ampak samo 1,25 % iz proračuna. Tu imamo ogromen bazen industrijskih partnerjev, ki že danes ogromno vlagajo v razvoj, a jih ne pojmujemo kot razvoj. In samo skupaj bomo naredili pomemben korak naprej. Za nas in ministrstvo za gospodarstvo pa je pomembno predvsem to, kje je zelo velik interes industrije. In industrija, pri relativno nizkih stopnjah tehnološke zrelosti, težko nosi riziko. Ko pa doseže stopnjo 7, 8, 9, pa že sami začnejo vlagati. Zato je pomembno, da industriji pomagamo pri tistih nižjih stopnjah, kasneje pa že vidijo, kako se jim bo izšla naložba z nekimi novimi produkti na trgu. In tu je ključna naloga države. Mi smo na žalost padli pod to evropsko povprečje inovacijskega indeksa in moja želja je, da pridemo spet med inovacijsko močne države, kjer smo že bili. Prepričan sem, da nam ne manjka veliko. Je pa eden prvih korakov ARIS, ki bo vzpostavljala nove pogoje inovacijskega ekosistema, da bomo postali bolj uspešni na tem splošnem prenosu znanja.

Ima Slovenija v znanju dovolj potenciala, da bo lahko participirala na teh programih?

Globalno ne na vseh, imamo pa izredno močna nišna področja. In ni treba vsega široko zastavljati, ampak na tistih področjih, kjer pa lahko. Primer, polprevodniška tehnologija: nihče ne pričakuje, da bomo imeli pomembne svetovne proizvajalce čipov, lahko pa imamo posebne, maloserijske proizvodne linije, s katerimi se nihče ne ukvarja, ker so proizvodne številke nizke, je pa dizajn in načrtovanje izredno zahtevno. In na tem področju pa je Slovenija izredno močna. To tudi osebno poznam z naše fakultete in vedno govorimo o tipičnih nišnih področjih. Prej sem omenil avtomobilsko industrijo. Mi ne proizvajamo avtomobilov, smo pa pomemben partner avtomobilski industriji v Evropi z raznimi rešitvami. Lahko bi nas skrbelo, če tega znanja ne bi imeli. Znanje imamo, ki je v nekih akademskih krogih skrito in naša naloga je, da ga začnemo bolj učinkovito uporabljati. Povečati moramo učinkovitost prenosa. Seveda nismo vrhunski na vseh področjih, izkoristimo pa tisto, kjer smo, tudi v svetovnem merilu.

V ospredju pozornosti znanstvene skupnosti in najširše javnosti, so v zadnjih mesecih orodja generativne umetne inteligence, predvsem klepetalni robot ChatGPT, ki je zmožen ustvarjanja besedil, pa tudi slik in računalniške kode. Gre za revolucionarni napredek v razvoju umetne inteligence. Vendar mnogi poznavalci pravijo, da je ta razvoj lahko povod za skrb in optimizem. Z optimizmom rešujemo probleme, skrb pa povzroča bojazen, ker lahko degradira znanost in potlači etiko. Vse več je zato tudi zahtev po regulaciji področja, zlasti po javnem pismu uglednih svetovnih intelektualcev , ki so že pred časom pozivali na moratorij polletne zaustavitve raziskovanja. Zdi pa se, da to poraja slog paranoičnega, znanstvenofantastičnega razmišljanja. Ob vseh skrbeh v zvezi z umetno inteligenco, sta najpogosteje izpostavljeni množično širjenje škodljive propagande in kaotično naraščanje brezposelnosti. Kaj se je do zdaj zgodilo, nič. …se pravi, da moraš biti pametno pozoren tudi na histerijo. Kako se ministrstvo odziva na tak razvoj dogajanj.

Že prej sem omenil ta koncept razvoja Družbe 5.0. In najprej je treba natančno definirati, kaj sploh je umetna inteligenca. To so klasični primeri, ki so še precej daleč od umetne inteligence. Je pa dejstvo, da se računalniška moč povečuje, kar pomeni izredno veliko število določenih operacij v kratkem času. In če je nek sistem sposoben v kratkem času sprocesirati veliko število besedil, pridejo rezultati ven. Moramo pa se vprašati, katere dokumente je sistem procesiral, analiziral. Torej ni problem v samem algoritmu, računalniku, ampak je problem v tem, kaj smo mu dali kot vhodne dokumente. Če so ti slabi, neprečiščeni, nefiltrirani, potem bodo tudi rezultati taki, lahko bodo enaka neumnost. Gre za problem tehnike, tehnologije in za problem potencialne zlorabe. Tudi brez Chatov GPT imamo vsemogoče zadeve, ki so se pojavljale na internetu, kot so zlorabe, npr. vplivanje na volitve v Ameriki. Problem ni v tehnologiji, problem je v tem, da posamezniki poskušajo tehnologijo zlorabljati za neke osebne koristi. In na tem je treba delati, ne pa prepovedovati tehnologije. V končni fazi je tudi avtomobil nevaren kot prevozno sredstvo, a to ne pomeni, da ga bomo prepovedali. Če nekdo razmišlja, da bomo danes prepovedali uporabo te tehnologije je to tako, kot če bi prepovedali uporabo računalnika. Regulativo pa je potrebno urediti, potrebno je uvesti nadzor, vedeti moramo kaj kdo počne in vsak uporabnik takega sistema se mora zavedati, zaradi česa je nek rezultat tak kot je. In če grem zdaj spet v koncept Družbe 5.0, je treba poudariti, da gre razvoj z roko v roki z družboslovjem in humanistiko. Regulativa je pač družboslovna veda, humanistiko, etična pravila je potrebno upoštevati. Poglejte, že vsak dan imamo težave z že manj sofisticiranimi tehnološkimi rešitvami..sovražni govor, manipulacije z ljudmi preko družbenih omrežij itd. To so vse stvari, kjer nekdo zaradi koristi z zaslužkom ali političnimi koristmi zlorablja tehnologijo. Nadzor je potrebno imeti nad takimi skupinami. Tudi inženir, ki sprogramira avtonomno vozilo, programa ne naredi po svojih lastnih željah, pač pa ga sprogramira po specifikaciji, ki mu jo je nekdo dal. Bodoči razvoj mora biti zato skladen z družboslovjem, humanistiko in potem bo teh zlorab bistveno manj.