Na Institutu »Jožef Stefan« podelili priznanja Zlate znake Jožefa Stefana

Na Institutu »Jožef Stefan« so v okviru 32. Dnevov Jožefa Stefana  podelili zlate znake Jožefa Stefana.  Prejeli so jih dr. Matic Može s Fakultete za strojništvo UL ter dr. Aleks Smolkovič in dr. Jan Šuntajs s FMF UL in IJS.

Zlati znak Jožefa Stefana Institut tradicionalno podeljuje domačim in tujim avtorjem najodmevnejših doktorskih del s področja naravoslovno-matematičnih, tehniških, medicinskih in biotehniških ved v zadnjih treh letih.

Dr. Matic Može je zlati znak Jožefa Stefana dobil za odmevnost doktorskega dela “Hibridne strukturirane površine za izboljšan prenos toplote pri mehurčkastem vrenju” na predlog mentorja prof. dr. Iztoka Golobiča s Fakultete za strojništvo UL in somentorja doc. dr. Matevža Zupančiča. V svoji doktorski disertaciji raziskuje prenos toplote in snovi, pri čemer se osredotoča na funkcionalizacijo površin za obvladovanje fenomenov fazne spremembe, s poudarkom na procesu mehurčkastega vrenja. Dr. Može je dokazal, da je s primerno kombinacijo mikrostrukture in omočljivosti vrelnih površin v pogojih vrenja možno doseči izjemne izboljšave intenzivnosti prenosa toplote tudi na površinah, ki sicer izkazujejo superhidrofobnost; te površine so bile v dotedanji literaturi pojmovane kot neprimerne za izboljšanje prenosa toplote pri vrenju. Razviti pristopi in aplikacije razvitih hibridnih površin se znotraj raziskovalne skupine in mednarodnih projektov širijo tudi na druga področja.

Dr.  Aleks Smolkovič je zlati znak Jožefa Stefana dobil za odmevnost doktorskega dela “Odkrivanje strukture okusa v modelih nove fizike z natančnimi opazljivkami” na predlog mentorja izr. prof. dr. Nejca Košnika in prof. dr. Jerneja Fesela Kamenika z Instituta »Jožef Stefan«.  Aleks Smolkovič se je že kot svež doktorski študent spraševal, zakaj imata nestabilna sorodnika elektrona, mion in tauon, skoraj enake lastnosti elektronu, vendar popolnoma drugače občutita Higgsov bozon. Fascinirali sta ga tudi odprti vprašanji: Zakaj je vesolje sestavljeno le iz elektronov, protonov in nevtronov ne pa tudi iz njihovih antidelcev, in kakšne so lastnosti delcev temne snovi, ki sestavljajo četrtino mase vesolja? Štiri leta kasneje je predlagal več metod, ki na inovativen način, tudi z uporabo naprednih metod strojnega učenja, naslavljajo omenjene odprte probleme in so trenutno v fokusu eksperimentalne fizike. Izsledki njegovih raziskav bi lahko v bližnji prihodnosti pomagali k boljšemu razumevanju vesolja, od portalov s temno snovjo do strukture nove fizike.

Dr. Jan Šuntajs je zlati znak Jožefa Stefana dobil za odmevnost doktorskega dela “Neravnovesne in statistične lastnosti izoliranih kvantnih večdelčnih sistemov” na predlog mentorja izr. prof. dr. Leva Vidmarja z Instituta »Jožef Stefan«.  Ko je Jan Šuntajs pričel z raziskovalnim delom v okviru svoje doktorske disertacije, sta si z mentorjem najprej zadala zmerno ambiciozen cilj: da proučita in predstavita nov pogled na sicer do takrat že uveljavljeno področje mnogodelčne lokalizacije, kar označuje pojav, ko postane snov idealen izolator pri poljubno visoki temperaturi. Na veliko presenečenje pa je Jan odkril znake za ravno obratno obnašanje, torej, da domnevno idealen izolator vendarle prevaja električni tok. Ti rezultati sprva niso bili širše sprejeti, me drugim so znanstvene revije zavračale njihovo objavo skoraj dve leti. Med tem časom je kar nekaj raziskovalnih skupin vložilo čas in trud v natančno preverbo Janovih rezultatov, ki so se vsi izkazali za pravilne, poleg tega pa so ti rezultati spodbudili nadaljnje raziskave na tem področju. V nekaj letih po tem se je zgodil precej hiter preobrat, saj so se izvorni rezultati Jana Šuntajsa začeli vedno bolj uveljavljati, članek s prelomnimi rezultati pa spada med 1% najbolj citiranih del na tem področju raziskav na svetu.

Foto: Marjan Verč/IJS