Prof. dr. Miroslav Radman: Reverzibilnost procesa staranja?
Molekularni biolog, genetik, prof. dr. Miroslav Radman, je v tudi v svetovni akademski javnosti poznan kot raziskovalec biologije staranja in s staranjem povezanih bolezni. Pronicljiv in elokventen raziskovalec je sicer rojen v Splitu na Hrvaškem, po zagrebški diplomi doktoriral v Bruslju in se podoktorsko usposabljal v Parizu in nato na Harvardu. V svoji bogati znanstveni karieri je bil profesor molekularne genetike na Free University of Brussels in raziskovalni direktor francoskega CNRS (Institute J. Monod, Pariz). Zdaj je profesor celične biologije na Medical School of the René Descartes University (Paris-5) in direktor INSERM U1001″Evolutionary and Medical Molecular Genetics”.
Je član francoske in hrvaške nacionalne akademije znanosti, Academia Europaea, World Academy of Sciences and Arts in EMBO. V Splitu je ustanovil neodvisni mednarodni inštitut za multidisciplinarne raziskave življenja – Mediterranean Institute for Life Sciences (MedILS). Inštitut je tudi stičišče za viharjenje novih idej. Je ustanovitelj štirih start-up biotehnoloških podjetij v ZDA in Franciji ter začetnik in soustanovitelj projekta European Institute of Technology (EITP) v Parizu.
Prejel je 5 velikih in 12 pomembnih nacionalnih in mednarodnih znanstvenih in strokovnih nagrad in kot vabljeni predavatelj gostuje po vsem svetu. V zadnjih 25 letih je s področja popravil DNA, replikacije, mutageneze, genetske rekombinacije, adaptivne evolucije vrst in karcinogeneze objavil okrog 200 znanstvenih člankov, ki so bili citirani več kot 15.000-krat, obenem pa je tudi nosilec sedmih patentov.
Njegova tri osebna odkritja so sestavni del splošnih učbenikov molekularne biologije in genetike: (1) odkritje odgovorov SOS pri bakterijah, (2) odkritje, da je sistem za popravljanje neujemanj v verigi DNA pri bakteriji E. coli, vsesplošen in najpomembnejši sistem za vzdrževanje globalne genetske stabilnosti, ki preprečuje tudi karcinogenezo pri ljudeh in (3) odkritje, da sistem za popravljanje neujemanj deluje kot genetska prepreka med bližnje sorodnimi vrstami (deaktivacija tega sistema).
