Žores Alfjorov, nobelov nagrajenec za fiziko : Znanost brez prisilnega jopiča

Natalija Sergejeva, tajnica dr. Žoresa Alfjorova, Nobelovega nagrajenca za fiziko iz leta 2000, pravi, da česa takega v svoji dolgi tajniški karieri še ni doživela. Telefoni namreč že nekaj časa zvonijo kot nori. In ker so ti v glavnem že zastareli, so v prvih dneh po novici iz Stockholma zaradi preobremenjenosti celo onemeli, tako da so mojstri potem kar nekaj ur šarili tod okoli.

Podobno je bilo z računalniki. Elektronske pošte je bilo namreč toliko, da ji stroj preprosto ni bil več kos. Žoresa Alfjorova so hoteli pozdraviti in mu čestitati vsi, ki so kdajkoli imeli opraviti z njim: nekdanji študenti, sodelavci, raziskovalci, prijatelji in znanci z vseh koncev nekdanje Sovjetske zveze in kajpak iz tujine, saj je Nobelov nagrajenec vrhunski fizik, ki ga že skoraj štiri desetletja pozna malodane ves znanstveni svet. Zato so si v njegovi pisarni po vrnitvi iz Stockholma kar podajali kljuke. Žores Alfjorov je bil seveda izjemno vesel vsakega obiska, toda po drugi strani je bil zaradi množice gostov pogosto naravnost obupan. »Le kdaj bom spet lahko v miru delal!« potoži, ko ga Natalija Sergejeva opozori, da nanj že čakajo novi obiskovalci…

V fizikalno-tehnični inštitut na Politehnični ulici v Sankt Peterburgu sva se odpravila skupaj z Milošem Pavčičem, svetovno znanim hidrologom in velikim strokovnjakom za jezove (ogromni asuanski jez na Nilu je denimo njegovo dete), ki je v Peterburgu živel in delal več kot pol stoletja. Brez njegovih zvez v ruskih znanstvenih krogih bi se bilo sila težko prebiti do Alfjorova. Zadnji ruski nobelovec v minulem tisočletju je bil potem tako navdušen nad tem slovenskim obiskom, da si je za naju vzel debelo uro časa, zaradi česar se je pri obupani Nataliji Sergejevi medtem nabrala že kar dolga vrsta čakajočih. Miloš Pavčič mu je ob tej priložnosti podaril knjigo o Žigi Herbersteinu, znamenitem Slovencu, ki je Rusijo s svojimi Moskovskimi zapiski kot prvi odkril takratni srednjeveški Evropi, Žores Alfjorov pa naju je v zameno pogostil s sladkim uzbeškim grozdjem, ki so mu ga v zimski Sankt Peterburg iz toplega Uzbekistana prinesli akademiki iz Taškenta.

Dr. Žores Alfjorov je po svoje genialen človek. Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto obvlada svoje heterostrukture in polprevodnike, s katerimi si je prislužil največje znanstveno priznanje v svetu in brez katerih ne bi bilo današnjih sodobnih informacijskih tehnologij. Toda po drugi strani je kljub popolni zasvojenosti s fiziko hkrati izjemno preprost in odprt, česar za vse znanstvenike seveda ni mogoče trditi.

Domača javnost se prav zaradi njegove široke duše in prijazne preprostosti vsa ta leta bržkone sploh ni zavedala, da se za njegovim vselej nasmejanim obrazom skriva učenjak takšnega kalibra.

Prof. dr. Žores Ivanovič Alfjorov je bil rojen v Vitebsku v današnji Belorusiji (15. marca 1930), toda glavnino življenja je seveda prebil v Sankt Peterburgu (nekdanjem Leningradu), na fizikalno-tehničnem inštitutu, ki nosi ime velikega ruskega fizika Abrama Fjodoroviča Joffeja. Na »fiztehu«, kot v znanstvenih krogih na kratko pravijo temu znamenitemu inštitutu, dela okrog 2300 ljudi, od tega je 1100 raziskovalcev. Alfjorov ga je leta 2000 vodil že trinajst let, njegova pisarna pa je še vedno tam, kjer je nekoč sedel ustanovitelj Joffe in kjer je, kot pravi, tekla zibelka moderni sovjetski fiziki. Portret Abrama Fjodoroviča je največji v vsej pisarni, kjer sicer visi nič koliko fotografij, na katerih se Nobelov nagrajenec Alfjorov rokuje z mnogimi uglednimi znanstveniki z vseh vetrov sveta.

Dr. Alfjorov je član ruske akademije znanosti in častni član številnih tujih znanstvenih ustanov in akademij. Doslej je objavil več kot petsto znanstvenih del. V svoji dolgi znanstveni karieri je poskrbel za okrog 50 izumov s področja polprevodnikov, ki so mu potem tudi prinesli Nobelovo nagrado. Dva mandata je bil tudi poslanec dume in član parlamentarnega odbora za znanost in izobraževanje.

Vam je bila všeč slovesnost v Stockholmu?

Zelo. Predvsem zaradi njene neponovljivosti, saj te kaj takega, kot pravijo, doleti samo enkrat v življenju. In če se to zgodi na prelomu tisočletij, potem se ti slovesnost že zaradi prelomnosti dogodka še toliko bolj vtisne v spomin. Toda po drugi strani je bil ta stockholmski teden tudi dokaj naporen. Saj veste: strogi protokol, številni sprejemi, predavanja, generalka za glavno slovesnost. Tako da sem po svoje komaj čakal, da se z ženo Tamaro vrneva nazaj v Sankt Peterburg.

Na posnetkih je bilo videti, da ste se vsi Nobelovi nagrajenci odeli strogo po predpisih. Vas ni morebiti zamikalo, da bi se – kot je pred časom storil pisatelj Aleksander Solženicin – odpovedali metuljčku pod vratom?

Po fizikalnih laboratorijih se v resnici ne sučemo v frakih, toda če te v Nobelovem komiteju in švedski kraljevski akademiji nevsiljivo opozorijo na tradicijo, potem je to njihovo željo seveda treba spoštovati. Fraka v moji omari seveda ni bilo nikoli, toda kljub temu z njim ni bilo večjih težav. Že kmalu po novicah o tem, da ima tudi Rusija končno spet nobelovca, so me namreč poklicali iz nekega butika v Moskvi in mi frak ponudili kar zastonj. Zelo sem jim bil hvaležen za tovrstno pomoč.

Nobelovo nagrado ste si prislužili za pionirske dosežke na področju novih informacijskih tehnologij. Ali še natančneje: za odkritja in raziskave polprevodniških heterostruktur, laserskih diod in superhitrih tranzistorjev.

Bi lahko z nekoliko bolj preprostimi besedami pojasnili, kaj vse se pravzaprav skriva za temi strokovnimi izrazi?

Brez polprevodniških heterostruktur danes ne bi bilo informacijske in komunikacijske revolucije, o kateri zdaj tako pogosto govorijo. Na njihovi osnovi namreč delujejo mobilni telefoni, satelitska televizija, z njihovo pomočjo je mogoče brati zapise s cedejev, uporabljajo pa jih kajpak tudi v vesoljski tehnologiji, denimo pri sončnih celicah, ki z energijo oskrbujejo vesoljsko postajo Mir in novo mednarodno postajo Alfa. S preprostimi besedami je vse to seveda težko opisati. Pri tem namreč še zdaleč ne gre za kakšne starogrške Hetere, ki bi jih bilo mogoče otipati in se malce poveseliti z njimi, kot smo se šalili v Stockholmu, ampak za povsem nov tip polprevodniških materialov. Ti nam zdaj na široko odpirajo vrata v novo tisočletje, kjer bo imela tako imenovana hitra elektronika eno ključnih vlog.

Nagrado si delite z nemškim fizikom Herbertom Kroemerjem in Američanom Jackom Kilbyjem. Se z njima že dolgo poznate?

Lahko rečem, da že več desetletij. Za Kroemerja sem prvič slišal že tam sredi petdesetih let, osebno pa sva se spoznala leta 1971. Bila sva seveda tekmeca, toda kljub temu prijatelja. Kroemer je velik teoretik, medtem ko mene zanimajo predvsem eksperimenti, preverjanje teorije v praksi. Nobelova nagrada je zdaj dokaz, da sva imela oba prav. Zelo dobro sem seveda poznal tudi Kilbyjeva dela, toda srečala se nisva nikoli. V Stockholmu sva si prvič segla v roke. Do Nobelove nagrade sva se poznala le prek različnih znanstvenih publikacij. Zdaj sem oba povabil na naš inštitut v Sankt Peterburg in obljubila sta, da bosta prišla.

Če bi jaz odločal o tej Nobelovi nagradi, bi jo seveda delil še z nekaterimi velikimi fiziki našega časa. V Stockholm bi vsekakor povabil Američana Nicka Holonyaka, ki se ukvarja s podobnimi raziskavami kot mi v Sankt Peterburgu. Z Nickom, ki je bil učenec znamenitega ameriškega fizika Johna Bardeena (ta je edini doslej dobil dve Nobelovi nagradi za fiziko, umrl je leta 1991), se izjemno dobro razumeva. Ne le zaradi fizike, ampak tudi zaradi njegovih korenin, ki segajo v (zdaj ukrajinsko) Zakarpatje, od koder se je njegov oče Nikolaj že v začetku stoletja s trebuhom za kruhom podal v ameriško obljubljeno deželo. In poleg Nicka bi si to Nobelovo nagrado seveda zaslužili tudi nekateri moji sodelavci, saj bi brez njihove pomoči težko opravil vse to, s čimer se zdaj lahko pohvali naš inštitut.

V Nobelovem komiteju so se na vaše znanstveno delo spomnili dokaj pozno, saj ste se s polprevodniki začeli ukvarjati že tam v šestdesetih letih, tako da so nekatera vaša odkritja stara že najmanj trideset let. Zakaj takšna zamuda?

Le kdo bi vedel. Morebiti je svet šele zdaj spoznal, kako pomembna so pravzaprav naša odkritja. Po drugi strani pa so v Nobelovem komiteju morebiti tako dolgo čakali prav zaradi prelomnosti trenutka. Fizika se bo namreč s polprevodniškimi heterostrukturami ukvarjala še dobršen del novega stoletja, saj brez tega ni sodobne informatike in hitrih komunikacij. Sistematične študije polprevodnikov so se sicer začele že tam v tridesetih letih. Kot prvi v svetu je v to temo zagrizel prav naš peterburški inštitut. Sprva so se s tem ukvarjali Joffe, Žuze in Kurčatov, kasneje pa se je tej ekipi pridružil še Frenkel. Druga svetovna vojna je žal zaustavila tovrstna prizadevanja, tudi na Zahodu, tako da je do velikih odkritij potem pravzaprav prišlo šele v letih po njej. Temelje fiziki polprevodnikov so takrat postavljali Wilson in Mott (Velika Britanija), Američan Shockley, Nemec Wagner ter naša raziskovalca Joffe in Frenkel. To so bile torej korenine, kar mi zdaj počnemo, pa je v bistvu le nadgradnja tega, kar so že pred nami opravili ti veliki možje.

Kaj vam osebno pomeni Nobelova nagrada?

Nekateri so seveda dokaj kritični do Nobelovega komiteja, toda ne glede na tovrstne pripombe Nobelova nagrada zagotovo ostaja najprestižnejše priznanje v zgodovini človeštva. Ko sam postaneš nobelovec, se seveda najprej vprašaš, kdo je to nagrado dobil pred teboj. In ugotoviš, da je na tem seznamu vrsta znanstvenikov, ki so v resnici odločilno zaznamovali minulo stoletje. Kot sta denimo Albert Einstein ali Niels Bohr. Sam si seveda še zdaleč ne drznem, da bi se jima postavljal ob bok, toda če se Nobelov komite odloči, da si tudi ti prispeval delček novega v svetovno znanost, potem se tega priznanja seveda v resnici lahko veseliš iz vsega srca. In priznati moram, da sem nadvse ponosen na to nagrado. Tudi zato, ker je to svojevrstno priznanje ruski znanosti, ki je kljub izjemno nezavidljivemu finančnemu položaju dokazala, da je še vedno v svetovnem vrhu.

Kdo je po vaših ocenah največji znanstvenik dvajsetega stoletja?

Nedvomno Albert Einstein. Predvsem zaradi njegove kvantne teorije. Dvajseto stoletje je namreč stoletje kvantne fizike. Ta nam je dala novo filozofijo, s katero smo se dokopali do novih znanj, izjemno pomembnih za vse človeštvo.

In kaj je po vašem mnenju največji izum minulega stoletja?

Pomembnih odkritij je bilo seveda veliko, toda jaz bi na prvo mesto postavil predvsem dve. Najprej je to kajpak izum tranzistorja. Ta podvig, ki je povzročil pravo revolucijo v elektroniki, se je leta 1948 posrečil velikemu Johnu Bardeenu, ki se je kot fizik edini doslej kar dvakrat vpisal med Nobelove nagrajence (v letih 1956 in 1972). Naslednja pomembna etapa je bil potem seveda izum laserja in maserja (mikrovalovnega ojačevalnika). Nobelovo nagrado za ta dosežek so si leta 1964 delili trije fiziki: Američan Charles Townes in moja slavna rojaka Aleksander Prohorov in Nikolaj Basov. Vsa ta odkritja so se dogajala v različnih državah in v različnih političnih sistemih, predvsem v ZDA in takratni Sovjetski zvezi. Fiziki so torej kljub hladni vojni med takratnima blokoma svetu dajali svojevrsten zgled, kako je treba sodelovati. Washington in Moskva sta tekmovala, znanost pa je sodelovala, kajti znanost, kot je pogosto govoril John Bardeen, ne sme poznati meja. Seveda so bile tudi ovire. Za nekatere moje kolege žal tudi nepremostljive. Mene KGB denimo dolgo ni pustila v ZDA, toda potem so na Lubjanki očitno spoznali, da znanosti preprosto ni mogoče potisniti v prisilni jopič in jo na ta način ohranjati zgolj zase.

Razvoj znanosti – in laserjev – je potem seveda šel svojo pot.

Da. Polprevodniški laser je bil izjemno zanimiva in koristna naprava, toda njegova slaba stran je bila v tem, da je lahko deloval le pri globokih ohladitvah. Zato je v praksi izgubljal vrednost. Fizika je kajpak iskala naprej. In izumila laser, ki deluje na osnovi že nekajkrat omenjenih heterostruktur. Torej na osnovi popolnoma novih polprevodniških materialov. Naučili smo se upravljati z lastnostmi kristalov in spreminjati njihovo sestavo.

S čim se zdaj ukvarjate v vaših laboratorijih?

S tako imenovanimi kvantnimi točkami, ki jim pravimo tudi umetni atomi. To je pravcata sodobna alkimija. Lastnosti materiala prilagajamo potrebam časa. Na ta način je mogoče oblikovati pribore s popolnoma novimi, unikalnimi karakteristikami, ki so kot nalašč za super hitro elektroniko.

Vaš učenec Nikolaj Ledencov je, kot pišejo ruski časniki, že ’pridobil’ takšen umetni atom. Z njegovo pomočjo naj bi izdelali laser, ki ne bo večji od makovega zrna.

Z umetnimi atomi se ne ukvarja le Ledencov. Skupaj z njim delajo še Ustinov, Kapjov in Kresnikov. Zelo daleč so na tem področju tudi Nemci, kar mi je v Stockholmu potrdil tudi Kroemer. Zgodbe o laserjih, ki ne bodo večji od makovega zrna, so seveda točne. Čeprav bodo malodane nevidni, bo z njimi mogoče rezati tudi najdebelejše stene. Toda mi jih seveda ne bomo uporabljali za podiranje zidov. Veliko koristnejši bodo v sodobni elektroniki, računalništvu, komunikacijah. Z njihovo ’hitro’ pomočjo bo debelo enciklopedijo, zapisano na nekaj kompaktnih diskih, denimo mogoče ’prebrati’ v delčku sekunde. To bo torej hitra elektronika novega tisočletja, s katero se zdaj ukvarjajo fiziki v mnogih zahodnih državah.

So odkritja,o katerih govoriva – in z njimi povezane Nobelove nagrade – zgolj nekakšna srečna naključja ali pa gre pri vsem tem vendarle za nekakšno zakonitost?

Nekoč mi je prišla v roke knjiga sila duhovitega matematika, ki so ga po rusko zapisali Poija, kako se njegov priimek piše v originalu, pa se ne spomnim več. V tej knjigi z naslovom Kako rešiti nalogo je tudi poglavje o poteh do odkritij. Za začetek je seveda potrebna ideja, zamisel, od katere potem ne gre odstopati. Ta proces se seveda lahko vleče več let, zato je potrebna vztrajnost. Brez sreče marsikdaj v resnici ne gre, toda sreča pri izumih nikoli ne igra ključne vloge. Glavna elementa sta vselej izključno ideja in vztrajnost.

V našem inštitutu smo se malodane dosledno ravnali po tej knjigi. Ko smo se začeli ukvarjati s heteroprevodniki, nismo prišli nikamor. Štiri leta se ni zgodilo popolnoma nič. Nekateri so se nam začeli smejati. Drugi so nam govorili, da je to papirnati izum, ki ga nikakor ni mogoče preliti v prakso. Ko sem malodane že obupal nad svojim delom, mi je nenadoma priskočila na pomoč še ena knjiga z naslovom Dva kapitana. To je po mojem mnenju ena najboljših knjig iz vsega sovjetskega obdobja naše države. Njen glavni junak Sanja (Aleksander) Grigorjev je v njej nenehno ponavljal: Bori se, išči, najdi in ne vdaj se! Te njegove besede so postale nekakšen moto mojega znanstvenega ustvarjanja in tudi zasebnega življenja. Prav s pomočjo Sanje Grigorjeva sem potem prišel do te Nobelove nagrade.

V enem od vaših nedavnih nastopov ste dejali, da je Rusija dežela optimistov, saj so vsi pesimisti že zdavnaj odšli na tuje. Toda ali niso bili ti ljudje morebiti zgolj pragmatiki, saj se nova ruska država sila mačehovsko obnaša do znanosti, kulture in izobraževanja. Za te namene danes namreč odmerja bistveno manj denarja, kot ga je denimo v sovjetskih časih, ko ste bili znanstveniki v bistvu nekakšen privilegirani razred?

Vidim, da ta moja izjava ni odmevala zgolj doma, ampak tudi na tujem. Bila je izrečena napol zares in napol za šalo. Po svoje imate popolnoma prav. Položaj v državi – in skupaj z njo tudi v ruski znanosti – je v resnici kritičen. Denarja ni, vrhunski znanstveniki in umetniki odhajajo v tujino, kjer jim za njihovo znanje ponujajo bogastvo, medtem ko tu dobijo le prgišče rubljev. Moj inštitut je v prvih letih po zlomu sovjetske države na primer nenadoma začel dobivati dvajsetkrat manj denarja kot v letih pred tem. In nekateri sodelavci so v resnici odšli. Položaj se je zdaj sicer nekoliko popravil, tako da je finančna pomoč države ’samo’ še desetkrat manjša, kot je bila v SZ. To seveda ni prav. Naša znanost ima nadvse bogate tradicije in izjemen intelektualni potencial, ki ga država prav sramotno zanemarja. Toda prepričan sem, da se bo znanost s pametno vladno politiko kmalu znova vrnila na nekdanje pozicije.

Tudi po vaši zaslugi, saj je predsednik Putin po kremeljskem pogovoru z vami brž ukazal povečati delež zveznega proračuna za znanost.

Da. Za desetino, kar za začetek ni slabo. Mislim, da je ta Nobelova nagrada v resnici poskrbela za nekakšen preboj v dosedanji miselnosti. Brez znanosti namreč ni napredka. Rusija se bo (gospodarsko) znova postavila na noge le v primeru, če bo bistveno več vlagala v svoje znanstvene ustanove in v izobraževanje.

Imeniten zgled državi ste dali v bistvu že kar sami, ko ste s pomočjo denarja za Nobelovo nagrado ustanovili sklad Alfjorova za štipendiranje mladih znanstvenikov.

Da. Svet stoji na mladih. In brez mladih znanstvenikov si preprosto ne predstavljam svojega inštituta. Pred časom sem denimo ustanovil laboratorij za polprevodnike. V njem zdaj dela 28 ljudi. In veste, koliko je njihova povprečna starost? 29 let. Kljub obilici dela si vsak petek vzamem kakšno uro časa in se odpravim mednje. To so prihodnji Nobelovi nagrajenci, vam povem. Čez nekaj let se boste zagotovo spomnili teh mojih besed. Lani smo onkraj ceste, nekaj sto metrov od tod, na mojo pobudo dogradili nov znanstveno- izobraževalni center, ki je prvi fizikalnotehnični licej doslej v Rusiji, deluje pa pod neposrednim okriljem Ruske akademije znanosti. Sklad Alfjorova bo namenjen vsem nadarjenim fizikom, ki jih zanima šolanje v našem centru. Inštitut Joffeja je doslej dal že pet Nobelovih nagrajencev (Nikolaj Semjonov, Peter Kapica, Lev Landau, Igor Tamm in Žores Alfjorov). In želim si, da bi se ta svetla tradicija z načrtnim šolanjem mladih nadaljevala tudi v prihodnjem tisočletju.

So k vam vabljeni tudi nadarjeni fiziki iz Slovenije?

Vsekakor. Sprejeli jim bomo z odprtimi rokami, saj znanost, kot pravim, ne sme poznati meja.

Kako bo deloval ta vaš sklad Alfjorova? Po zgledu Nobelovega sklada?

Ko sem na enem od pogovorov s tukajšnjimi mestnimi veljaki omenil, da nameravam ustanoviti sklad za mlade znanstvenike, mi je nekdo predlagal, naj bi denar iz sklada vložil v nepremičnine in vrednostne papirje. Pri tem sem se spomnil na Ivana Petroviča Pavlova, utemeljitelja nauka o pogojnem refleksu in našega prvega peterburškega in ruskega nobelovca (leta 1904 za medicino), ki mu je eden najboljših znancev pred skoraj sto leti predlagal nekaj podobnega. Pavlov se je takrat neverjetno razhudil. Pognal ga je iz hiše in kričal za njim po hodnikih: »Ne bom se ukvarjal s špekulacijami in vašimi umazanimi denarji! Moj denar je čist!« Tudi jaz sem odvrnil, da nisem specialist za borzne operacije in vrednostne papirje. Moje področje je znanost. Toda ne glede na to bo seveda treba skrbno pogledati, kako je s tem na tujem. Denimo v Nobelovem skladu, ki je prav zaradi spretnega obračanja denarja in naložb v nepremičnine vsako leto bogatejši. Po umnih Švedih se torej vsekakor kaže zgledovati.

Vaše področje je, kot pravite, predvsem znanost. Toda ne glede na to, da ste v inštitutupraktično od jutra do večera, vendarle najdete čas tudi za politiko. Zdaj že drugi mandat sedite v dumi, to pot kot komunistični poslanec. Kako vas je pravzaprav zaneslo h Genadiju Zjuganovu?

Nisem član te partije in nobene druge stranke. Zdaj v Rusiji preprosto ni politične struje, ki bi ustrezala mojim nazorom. Toda ko mi je Zjuganov predlagal, naj na volitvah sodelujem na njihovem strankarskem seznamu, sem privolil. Ta partija nima mladih, kar je seveda zelo slabo, toda po drugi strani je to edina stranka v Rusiji, ki se zavzema za večjo socialno pravičnost, za interese tistih, ki so jih Jelcinove reforme pahnile na rob preživetja. Takšnih pa je v Rusiji zdaj najmanj petdeset milijonov. Zato sem se odločil za Zjuganova. Deloma je za to bržkone kriva tudi družinska vzgoja, saj je bil oče star boljševik. V partijo je vstopil še pred oktobrsko revolucijo. To je bilo takrat nadvse pogumno dejanje, saj je carska policija neusmiljeno preganjala opozicijo.

Vas je oče potem ’krstil’ za Žoresa?

Da. Pri nas doma je bilo vse v duhu revolucije. Mene so poimenovali po Jeanu Jauresu, znanem francoskem socialistu (na dan, ko se je začela prva svetovna vojna, ga je ustrelil neki francoski nacionalist), brata pa so krstili za Marksa. Ko je bil majhen, smo mu pravili kar Marksik. Ko sem bil leta 1964 prvič v Franciji, na neki mednarodni konferenci o polprevodnikih, je bilo z mojim imenom veliko zmede.

Francozi so kajpak mislili, da je Žores priimek, Alfjorov pa ime. Zato so v moje akreditacijske dokumente napisali A. Žores. Zadevo sem potem popravil tako, da sem iz črke A naredil znak za diodo, imenu pa seveda dodal moj pravi priimek Alfjorov. Toda zagat s tem še ni bilo konec. Na noge so potem namreč živčno planili Američani, ki so se Francozom pritožili, da imajo Sovjeti na akreditaciji diodo, oni pa da so ostali kar brez tega zaščitnega znaka…

Vas je takratna železna zavesa med Vzhodom in Zahodom kaj ovirala pri delu?

Veste kaj. Povedal vam bom zgodbo, ki je nisem zaupal še nikomur. Spomladi leta 1971 sem bil v gosteh pri ameriškem fiziku Nicku Holonyaku, mojem velikem prijatelju, o katerem sva že govorila. Še zdaj imam fotografijo, ki mi jo je podaril, ko mu je nekdanji predsednik George Bush st. podelil neko visoko priznanje. Nick bolj slabo govori po rusko, zato sem se takrat pred tridesetimi leti veliko pogovarjal predvsem z njegovim očetom Nikolajem, ki je v Ameriko prišel iz Zakarpatja, ko je bila tam še Avstro-Ogrska. Stari Nikolaj je seveda odlično obvladal angleščino, toda tudi njemu se je očitno zahotelo pogovora v maternem jeziku.

Takole mi je takrat govoril Nickov oče: »Če me boš prepričeval, da sovjetski delavci živijo bolje od ameriških, ti seveda ne bom verjel. Povem pa ti, zakaj Američani živijo bolje od Sovjetov. Zaradi oktobrske revolucije! Da. Zaradi vaše revolucije! Ko sem jaz prišel v Ameriko, smo v rudniku delali po deset do dvanajst ur na dan. Za nekaj grošev. Toda ko se je v Rusiji začelo vrenje, so se lastniki podjetij resno zbali, da bo revolucija okužila tudi tukajšnje delavstvo. Zato so v hipu skrajšali delovni urnik in povečali plače. Podobno so ukrepali tudi v Evropi. Veliki kapitalisti so imeli polne hlače od strahu za usodo svojih podjetij, rudnikov, bank. Socialni položaj delavstva se je torej prav zaradi vaše revolucije naravnost drastično izboljšal, zaradi ruske nevarnosti pa so na mejah z Vzhodom začele rasti vse mogoče pregrade.« Železno zaveso je torej postavljal Zahod in ne morebiti Moskva, mi je takrat zelo jasno dal vedeti stari Nikolaj iz Zakarpatja.

Pa se vi strinjate z njegovimi teorijami?

Deloma prav gotovo. Združenim državam in Zahodu sploh je bilo veliko do tega, da bi Sovjetska zveza prenehala obstajati. To je zelo jasno povedal tudi nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je SZ nenehno razglašal za imperij zla. Toda sovjetska država seveda še zdaleč ni razpadla zgolj zato, ker so na Zahodu tako hoteli. Prve resnejše razpoke so se v tej mogočni sovjetski zgradbi začele že za časa Brežnjeva. In procesa potem seveda ni bilo mogoče več zaustaviti. Jelcin, ki je dokončal začeto, je Američanom seveda storil medvedjo uslugo. ZDA so z razpadom SZ namreč ostale brez tekmeca in hkrati partnerja, kar je seveda slabo, saj same preprosto ne zmorejo upravljati tega nemirnega sveta. V Beli hiši preslabo poznajo svet, da bi ga lahko suvereno obvladovali.

O prvem ruskem predsedniku Borisu Jelcinu torej nimate posebej dobrega mnenja?

Jelcin je bil in je ostal človek brez načel in političnih prepričanj. Zanimala ga je izključno oblast in nič drugega. Če bi po spletu naključij postal generalni sekretar sovjetske partije, bi se za njen obstoj boril do zadnjega. Takšen je bil ta Jelcin, nekakšen car in gensek v enem. Pa seveda pijanec, da malo takih. V Rusiji ga seveda vsi radi srknemo, še zlasti še je druščina ta prava. Toda Jelcin ga je pogosto pil kar sam, sredi noči, kot najbolj zakrknjeni alkoholiki. S takšnim predsednikom nova Rusija seveda ni mogla priti prav daleč.

Putin je kajpak iz povsem drugačnega testa?

S Putinom se poznava še iz časov, ko je na peterburški državni univerzi delal v oddelku za mednarodne odnose. Vodenje države je prevzel v izjemno težkih časih, tako da na premike seveda ne gre računati kar čez noč. Toda videti je, da je Rusijo pripravljen znova postaviti na noge in ji vrniti nekdanji prestiž.

Ko so v Stockholmu oznanili, da ste med nagrajenci tudi vi, vas je že dan zatem povabil na pogovore v Kremelj. O čem je takrat tekla beseda?

Predvsem o znanosti. O njenem pomenu za razvoj države. Toda Putinu sem v tej poldrugi uri, toliko časa si je namreč vzel zame, seveda podrobneje predstavil tudi naš inštitut in novi znanstveno-izobraževalni center. Zelo si želim, da bi center dobil še eno zgradbo, v kateri bodo laboratoriji in pa seveda internat za študente. In predsednik mi je obljubil, da pri teh načrtih lahko zanesljivo računam na njegovo pomoč.

Kaj počnete v prostem času?

V Komarovu pod Peterburgom imam manjšo dačo, ki stoji v neposredni soseščini nekdanje vile našega prvega nobelovca Pavlova. V tej starožki, kot ji pravim, sem si zgradil manjši bazen, kjer konec tedna vneto plavam. Na dači imam tudi tekaške smuči, na katerih se pozimi rad zapodim po okolici. Zelo me mika tudi zgodovina druge svetovne vojne, toda zanjo ni zaradi obilice dela nikoli dovolj časa.

V zgradbi,kjer zdaj domuje vaš inštitut oziroma »fizteh«, kot mu pravite,je bila nekoč psihiatrična bolnišnica?

Točno. S fiziko se od jutra do poznih nočnih ur v resnici lahko ukvarjamo samo še norci…

Branko Soban